Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ali bodo brezposelni ali pa ne bodo zaslužili za minimalno plačo
Toda tudi športno udejstvovanje otrok vse bolj kroji denar. Tako kot so skoraj izumrli nevodeno igranje otrok v domačem okolišu, pa metanje na koš ali brcanje v gol na improviziranih igriščih, so skorajda izumrla tudi splošna neprofesionalna in rezultatsko neambiciozna športna društva, ki bi jim bil osrednji cilj spodbujanje veselja do gibanja in do posameznega športa in bi lahko bila za otroke dostopna brez plačila. Tega niti številne šole ne morejo več zagotavljati, vsaj ne v višjih triadah, zato je vpis v klube vse bolj nujen. To pa poleg prednosti prinaša tudi stroške s članarino in mesečnimi vadninami.
Zato otroci iz socialno ogroženih družin v prostem času pogosto ostajajo doma, čeprav ima redna vadba tako silno veliko dobrih plati, da bi jo vse bolj zasedenim otrokom in mladostnikom morali tako rekoč predpisati na recept, je že pred časom na Valu 202 opozarjal dolgoletni športni strokovnjak Janko Strel, ki je bil pred več kot 30 leti med pobudniki vpeljave športnovzgojnega kartona osnovnošolcev. Ko so ga uvajali, je bilo v Sloveniji otrok, težjih od 100 kilogramov, tako malo, da zanje sploh niso uvajali posebne rubrike za vpis.
“Danes pa komaj najdemo osnovno šolo, ki nima otroka s toliko kilogrami. Še slabše je v poklicnih srednjih šolah, tam jih je s tako preseženo težo tudi po več deset na eni šoli. Imajo precej težav z aerobno zmogljivostjo, mišičnim fitnesom – skratka, ti otroci so na neki način najbolj zapostavljeni in imajo najnižji potencial.”
Že tako ali tako je življenjski slog sodobne družbe otroke zaprl med štiri stene in jih obsodil na občutno manj gibanja. Če pa ob tem upoštevamo, da je hrana, ki je cenovno dostopna nižjim socialnim slojem, po eni strani vse bolj energetsko nabita in po drugi prehransko osiromašena, je to dvoje skupaj tako rekoč avtocesta do debelosti.
Te je med otroki vseh slojev dokazano vse več. In pri tem je estetki vidik, čeprav predvsem za adolescente tako zelo pomemben, še najmanj nevaren, je jasen Janko Strel: “Z zdravstvenega vidika je zame najbolj šokanten podatek, da imamo od 10 do 15 odstotkov otrok, ki so z gibalnega vidika izjemno šibki, debeli, ki so pogosto pri zdravniku. To so izjemno negativni rezultati in zlasti ta skupina mi vzbuja izjemno skrb, saj so to otroci, ki bodo imeli zelo slab učni uspeh, ker nimajo zmogljivosti, da bi bili uspešni. Težko se vključujejo v socialna okolja, ne zmorejo imeti dejavnega življenjskega sloga, kar vodi v pasivno preživljanje prostega časa. Ko bodo odrasli, bodo brezposelni, ker ne bodo imeli ne znanja in ne sposobnosti, če pa bodo službo že dobili, ne bodo zaslužili minimalne plače,” je nedvoumen dolgoletni športni strokovnjak.
Seveda bi morale biti stvari sistemsko urejene, seveda so za gibanje in tudi debelost otrok najodgovornejši starši, seveda se je mogoče gibati tudi, če nisi vključen v katero od športnih dejavnosti, a dejstvo je, da tovrstnega gibanja preprosto ni dovolj. In da nas bo zdajšnja plačljivost dejavnosti, zaradi katere otroci ostajajo doma, namesto da bi trenirali v telovadnicah, naravi, plesnih dvoranah ali kje drugje, čez čas seveda ogromno stala. Ne le v številu izgubljenih talentov, ampak v povsem oprijemljivih stroških za zdravstvo in socialo.
In še nekaj zelo pomembnega daje šport – otrokom, ki so zaradi česar koli precej drugačni od povprečnih sovrstnikov, lahko daje in jih nauči drugačne samozavesti.
Ali kot pravi naš košarkarski reprezentant Miha Zupan, ki se je zaradi težav s sluhom šolal v specializiranem zavodu – košarka je bila večja šola od šole: “Košarka mi je dala ogromno, zame je bila najboljša šola. Govorno sem napredoval, spoznaval nove jezike, nove ljudi, ogromno sem potoval, bil sem motiviran, samozavesten. Zame je bila najboljša šola, dala mi je tako rekoč vse.”
Najstnica Katja, navdušena nad številnimi športi, pa je med tistimi, ki jim zaradi socialne stiske doma košarka pomeni pomemben odmik od vsega hudega: “Med treningom razmišljaš le o taktiki, igri, druge skrbi zelo odmisliš. Veliko pomeni, če se lahko kje tako sprostiš. Jaz bi sicer najbrž le sedela doma in razmišljala, kaj se bo zgodilo z našo družino, košarka pa me odpelje stran …”
In te s tem, ko moraš delovati ekipno, se vživljati v druge, jih znati spodbujati in jim biti partner, zagotovo oblikuje v drugačno osebnost.
Še nekaj je pri športu pomembno: otrokom, ki morda nimajo bleščečega šolskega uspeha, športni uspehi dovoljujejo sanje, da bodo tudi sami v nečem najboljši. Morda bodo kdaj zaigrali z junaki, ki zdaj krasijo plakate v njihovih otroških sobah. Kot je to doživel košarkarski reprezentant Luka Rupnik, ki je imel v otroški sobi v Idriji številne plakate: “Jaka Lakovič, Goran Dragić in podobni so bili na njih. Zdaj pa že nekaj let igram z njimi, zato lahko rečem, da sem del svojih sanj že uresničil!”
Če smo že dopustili, da se celotna otrokova bit enači z rezultati, jim vsaj dovolimo, da jih dosežejo tudi na področjih, ki so zanje zgolj zaradi nekaj deset evrov na mesec postala nedosegljiva.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ali bodo brezposelni ali pa ne bodo zaslužili za minimalno plačo
Toda tudi športno udejstvovanje otrok vse bolj kroji denar. Tako kot so skoraj izumrli nevodeno igranje otrok v domačem okolišu, pa metanje na koš ali brcanje v gol na improviziranih igriščih, so skorajda izumrla tudi splošna neprofesionalna in rezultatsko neambiciozna športna društva, ki bi jim bil osrednji cilj spodbujanje veselja do gibanja in do posameznega športa in bi lahko bila za otroke dostopna brez plačila. Tega niti številne šole ne morejo več zagotavljati, vsaj ne v višjih triadah, zato je vpis v klube vse bolj nujen. To pa poleg prednosti prinaša tudi stroške s članarino in mesečnimi vadninami.
Zato otroci iz socialno ogroženih družin v prostem času pogosto ostajajo doma, čeprav ima redna vadba tako silno veliko dobrih plati, da bi jo vse bolj zasedenim otrokom in mladostnikom morali tako rekoč predpisati na recept, je že pred časom na Valu 202 opozarjal dolgoletni športni strokovnjak Janko Strel, ki je bil pred več kot 30 leti med pobudniki vpeljave športnovzgojnega kartona osnovnošolcev. Ko so ga uvajali, je bilo v Sloveniji otrok, težjih od 100 kilogramov, tako malo, da zanje sploh niso uvajali posebne rubrike za vpis.
“Danes pa komaj najdemo osnovno šolo, ki nima otroka s toliko kilogrami. Še slabše je v poklicnih srednjih šolah, tam jih je s tako preseženo težo tudi po več deset na eni šoli. Imajo precej težav z aerobno zmogljivostjo, mišičnim fitnesom – skratka, ti otroci so na neki način najbolj zapostavljeni in imajo najnižji potencial.”
Že tako ali tako je življenjski slog sodobne družbe otroke zaprl med štiri stene in jih obsodil na občutno manj gibanja. Če pa ob tem upoštevamo, da je hrana, ki je cenovno dostopna nižjim socialnim slojem, po eni strani vse bolj energetsko nabita in po drugi prehransko osiromašena, je to dvoje skupaj tako rekoč avtocesta do debelosti.
Te je med otroki vseh slojev dokazano vse več. In pri tem je estetki vidik, čeprav predvsem za adolescente tako zelo pomemben, še najmanj nevaren, je jasen Janko Strel: “Z zdravstvenega vidika je zame najbolj šokanten podatek, da imamo od 10 do 15 odstotkov otrok, ki so z gibalnega vidika izjemno šibki, debeli, ki so pogosto pri zdravniku. To so izjemno negativni rezultati in zlasti ta skupina mi vzbuja izjemno skrb, saj so to otroci, ki bodo imeli zelo slab učni uspeh, ker nimajo zmogljivosti, da bi bili uspešni. Težko se vključujejo v socialna okolja, ne zmorejo imeti dejavnega življenjskega sloga, kar vodi v pasivno preživljanje prostega časa. Ko bodo odrasli, bodo brezposelni, ker ne bodo imeli ne znanja in ne sposobnosti, če pa bodo službo že dobili, ne bodo zaslužili minimalne plače,” je nedvoumen dolgoletni športni strokovnjak.
Seveda bi morale biti stvari sistemsko urejene, seveda so za gibanje in tudi debelost otrok najodgovornejši starši, seveda se je mogoče gibati tudi, če nisi vključen v katero od športnih dejavnosti, a dejstvo je, da tovrstnega gibanja preprosto ni dovolj. In da nas bo zdajšnja plačljivost dejavnosti, zaradi katere otroci ostajajo doma, namesto da bi trenirali v telovadnicah, naravi, plesnih dvoranah ali kje drugje, čez čas seveda ogromno stala. Ne le v številu izgubljenih talentov, ampak v povsem oprijemljivih stroških za zdravstvo in socialo.
In še nekaj zelo pomembnega daje šport – otrokom, ki so zaradi česar koli precej drugačni od povprečnih sovrstnikov, lahko daje in jih nauči drugačne samozavesti.
Ali kot pravi naš košarkarski reprezentant Miha Zupan, ki se je zaradi težav s sluhom šolal v specializiranem zavodu – košarka je bila večja šola od šole: “Košarka mi je dala ogromno, zame je bila najboljša šola. Govorno sem napredoval, spoznaval nove jezike, nove ljudi, ogromno sem potoval, bil sem motiviran, samozavesten. Zame je bila najboljša šola, dala mi je tako rekoč vse.”
Najstnica Katja, navdušena nad številnimi športi, pa je med tistimi, ki jim zaradi socialne stiske doma košarka pomeni pomemben odmik od vsega hudega: “Med treningom razmišljaš le o taktiki, igri, druge skrbi zelo odmisliš. Veliko pomeni, če se lahko kje tako sprostiš. Jaz bi sicer najbrž le sedela doma in razmišljala, kaj se bo zgodilo z našo družino, košarka pa me odpelje stran …”
In te s tem, ko moraš delovati ekipno, se vživljati v druge, jih znati spodbujati in jim biti partner, zagotovo oblikuje v drugačno osebnost.
Še nekaj je pri športu pomembno: otrokom, ki morda nimajo bleščečega šolskega uspeha, športni uspehi dovoljujejo sanje, da bodo tudi sami v nečem najboljši. Morda bodo kdaj zaigrali z junaki, ki zdaj krasijo plakate v njihovih otroških sobah. Kot je to doživel košarkarski reprezentant Luka Rupnik, ki je imel v otroški sobi v Idriji številne plakate: “Jaka Lakovič, Goran Dragić in podobni so bili na njih. Zdaj pa že nekaj let igram z njimi, zato lahko rečem, da sem del svojih sanj že uresničil!”
Če smo že dopustili, da se celotna otrokova bit enači z rezultati, jim vsaj dovolimo, da jih dosežejo tudi na področjih, ki so zanje zgolj zaradi nekaj deset evrov na mesec postala nedosegljiva.
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato bomo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, poskušali pomagati eni od prav posebnih osnovnih šol.
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Da dosežemo, da otrok pomaga otroku ne potrebujemo veliko. A namen je dosežen, če to stori večkrat in z veseljem. Neja Jerant je obiskala vrtec Galjevica, kjer tovrstnega veselja ne manjka. Na pobudo mamice enega izmed otrok, se je vzgojiteljica v času tedna otroka odločila, da bodo otroci, seveda s pomočjo staršev, poskušali nabrati čim več stvari, ki jih socialno ogroženi otroci potrebujejo.
Vse od začetka šolskega leta smo v oddajah Botrstva opozarjali na pomen zunajšolskih dejavnosti in razvoja talentov socialno ogroženih otrok ter nizali argumente, zakaj z izgubljenimi talenti izgublja tudi družba kot celota. Ta teden z akcijo zaključujemo.
Lani spomladi smo predstavili zgodbo Julije in Lare, dveh sestričen, ki je bila hkrati tudi zgodba o dveh družinah, saj neozdravljivo bolna Julija, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi z Larino družino.Čeprav Juliji nihče ne more pozdraviti bolezni, ste poslušalci izdatno pripomogli, da še poldrugo leto kasneje obe družini živita veliko lažje.
Botrska zgodba je tokrat namenjena skritemu brezdomstvu, tudi pri otrocih.
Ves september smo v naših oddajah s pripovedmi otrok in utemeljitvami strokovnjakov opozarjali na to, kako pomemben je razvoj talentov in zakaj s tem, ko se otroci ne morejo vključiti v plačljive dejavnosti, izgubljamo tudi kot družba. Ta teden sledi še zadnje dejanje, ki bo pripomoglo k finančni podpori mladih športnih talentov: dobrodelna dražba rumene majice zmagovalca letošnje dirke Tour de France Chrisa Frooma. In najprej zgodba o tem, kako je ta izjemno dragocena majica zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu sploh prišla do nas.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Neveljaven email naslov