Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Omogočimo plačilo obšolskih dejavnosti za otroke!
“Mami mi je umrla v prometni nesreči, ko sem imela dve leti. Živim pri teti in ker živimo bolj skromno, je rekla, da so učne ure plesa predrage. Obljubila pa je, da če bom tudi v tem šolskem letu dosegala tako odlične ocene kot doslej, me bo morda vpisala že prihodnje leto,” pravi osnovnošolka, ki si na plesne vaje želi že nekaj let.
Že ves mesec opozarjamo na to, da so popoldanske obšolske dejavnosti, razvoj talentov in nabiranje novih znanj, zaradi plačljivosti za številne otroke iz socialno šibkih okolij tako rekoč nedosegljivi. Projekt Botrstvo je bil pred skoraj natanko petimi leti ustanovljen prav zato, da bi vsem otrokom, ki si tega želijo, dal enake možnosti in odstranil pogosto zelo nizke finančne ovire, ki otrokom onemogočajo razvoj talentov in pridobivanje novih znanj tudi v prostem času. Želje so res velike. Sabini gre kar na jok: “Zelo rada bi hodila na plesne vaje, pri plesu se sprostim in sploh ne razmišljam o siceršnjih problemih, popolnoma se odklopim. A ker stanejo plesne vaje vsaj 50€ na mesec, je to nemogoče. Starši so brezposelni, oči je bil že dvakrat operiran, mami pa je prav tako poškodovana in komaj zmore samostojno življenje. Saj se trudita, da bi mi nekako omogočila, a ne gre…”
Nekateri otroci so športe ali umetniške zvrsti vzljubili v šolskih krožkih, ki so vsaj v začetnih razredih osnovne šole pogosto brezplačni, nato pa jih je od novih veščin, znanja, športnega razvoja in druženja ločilo nekaj 10 evrov. Tudi Pio, ki živi sama z mamo. Zaradi minimalnih dohodkov in velikih življenjskih stroškov pogosto nimata za primerno hrano: “Rada bi hodila na gimnastiko, ker mi je všeč in ker je zabavno. Vem, ker sem eno leto hodila. Zelo mi je bilo všeč, veliko smo trenirali, rada sem hodila, tudi učiteljica je bila zelo prijazna, najlepše pa je bilo, ko smo nastopili pred starši. Potem pa nisem mogla več, ker nama je zmanjkalo že za položnice. Težko je bilo to opustiti. Toda nisem po pravici povedala, da ne hodim zaradi denarja, pač pa sem samo rekla, da me ne bo več. Težko je povedati po pravici, da nimaš denarja. Joj, kako sem si želela, da bi nama nekako uspelo in bi lahko plačali stroške za vadbo. Zelo, zelo mi je bilo hudo,” s tresočim glasom doda Pia.
Katja se je od svojega tako ljubljenega športa, ki ga je trenirala vrsto let, ločila na način, kot ga ne bi smel doživeti nihče. Zgodilo se je, ko njena brezposelna mama, ki sama preživlja dve srednješolki, tega stroška ni več zmogla: “Poklicala je trenerja in mu povedala, da nimamo denarja in da bomo plačali kasneje, ko bomo lahko. A trener je bil nepopustljiv in je vseskozi vztrajal, čeprav tudi drugi niso več redno plačevali. Potem pa je enkrat, ko smo pred treningom sedeli v krogu, vsem zbranim povedal, da ne plačujemo in zakaj. To me je popolnoma ponižalo in me vrglo iz tira. Takoj sem si rekla, da me nikoli več ne bo na trening. Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj…”
Včasih se tistim, ki sami nikoli niso izkusili takih finančnih stisk, zdi komaj verjetno, da starši za dobro otrok že nekako napraskajo tistih nekaj deset evrov. A kot pravi brezsposelna mama treh otrok, pri več otrocih v družini je to nemogoče, poleg tega je za marsikoga, ki ne stanuje v mestih ali večjih krajih dodaten nepremostljiv strošek in problem tudi prevoz otroka do dejavnosti: “Sama živim s tremi otroki, brez zaposlitve, njihov oče je samozaposlen, a je že več kot pol leta brez plače, ker tudi njemu ne plačajo. Težko je, vsako leto težje. Nenehno biješ nove bitke. Otroci pa so prikrajšani, še posebno, če si nekaj tako zelo želijo. Hčerki sta izjemno pridni in uspešni v šoli in si zelo želita še k dejavnostim, pa ne gre, ker včasih že za veliko nujnejše stroške preprosto zmanjka denarja. Problem je tudi prevoz, avtobusa pri nas sploh ni, tako da je k stroškom vadbe treba prišteti še strošek, ki bi nastal s prevozi. Ne gre…”
In ker se otroci še kako dobro zavedajo, kako velik družinski strošek so vadbe, marsikdo staršem svojih želja sploh ne pove: “Tako ali tako sem bila prepričana, da moje želje ne bodo uslišane, ker vem, da nimamo denarja. Doma sploh nisem nič rekla, ker vem, da bo zavrnjeno. Sem si pa zelo želela. Velikokrat razmišljam o tem, da vsi hodijo kam, le jaz ne morem. Pa kako bi bilo, če bi tudi jaz lahko šla z njimi… Zelo si želim, da bi lahko tudi jaz plesala ali pa šla k mažoretkam, ker si to res zelo, zelo želim in bi mi veliko pomenilo…”
In včasih, pravi osnovnošolka Varja, je neizmerno težko nehati z nečim, kar si imel tako zelo rad: “Plesala sem od tretjega leta, in to mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala dneve, ko smo imeli treninge, res me je veselilo. Potem starša nista mogla več plačevati. Silno težko mi je bilo, ker me je ples res osrečeval. Grozni občutki so bili, ko so mi sošolke, ki so s treningi nadaljevale, nato kazale, kaj novega so se naučile. Mene pa tam ni bilo, ker sem morala domov, ko so one plesale.”
In če je s cmokom v grlu opisovala, kako težko je bilo, ko je morala pustiti ples, se ji potem, ko jo vprašam, kako je bilo, ko se je smela vrniti v plesne dvorane, solze kar ulijejo. Varja je bila namreč med tistimi otroki, katerim ste lani septembra v podobni akciji omogočili plačilo za vadbe za njihove priljubljene dejavnosti. “To je bil res dober občutek, ker sem vedela, da bom spet počela to, kar počnem najraje na svetu! Že prvi dan smo vadile novo koreografijo in se nato naslednje dni dobivale po pouku in še same malo vadile. To mi je veliko pomenilo! Nikoli več ne bi rada doživela tega, da bi morala prenehati s plesom. Ker mi ples tako zelo veliko pomeni!”
Varja je v lanskem šolskem letu s svojo plesno šolo že dosegla tudi lepe uvrstitve na državnem prvenstvu. Tudi zato, ker je prav zaradi donacij sploh imela možnost sploh biti to, kar si najbolj želi: plesalka.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Omogočimo plačilo obšolskih dejavnosti za otroke!
“Mami mi je umrla v prometni nesreči, ko sem imela dve leti. Živim pri teti in ker živimo bolj skromno, je rekla, da so učne ure plesa predrage. Obljubila pa je, da če bom tudi v tem šolskem letu dosegala tako odlične ocene kot doslej, me bo morda vpisala že prihodnje leto,” pravi osnovnošolka, ki si na plesne vaje želi že nekaj let.
Že ves mesec opozarjamo na to, da so popoldanske obšolske dejavnosti, razvoj talentov in nabiranje novih znanj, zaradi plačljivosti za številne otroke iz socialno šibkih okolij tako rekoč nedosegljivi. Projekt Botrstvo je bil pred skoraj natanko petimi leti ustanovljen prav zato, da bi vsem otrokom, ki si tega želijo, dal enake možnosti in odstranil pogosto zelo nizke finančne ovire, ki otrokom onemogočajo razvoj talentov in pridobivanje novih znanj tudi v prostem času. Želje so res velike. Sabini gre kar na jok: “Zelo rada bi hodila na plesne vaje, pri plesu se sprostim in sploh ne razmišljam o siceršnjih problemih, popolnoma se odklopim. A ker stanejo plesne vaje vsaj 50€ na mesec, je to nemogoče. Starši so brezposelni, oči je bil že dvakrat operiran, mami pa je prav tako poškodovana in komaj zmore samostojno življenje. Saj se trudita, da bi mi nekako omogočila, a ne gre…”
Nekateri otroci so športe ali umetniške zvrsti vzljubili v šolskih krožkih, ki so vsaj v začetnih razredih osnovne šole pogosto brezplačni, nato pa jih je od novih veščin, znanja, športnega razvoja in druženja ločilo nekaj 10 evrov. Tudi Pio, ki živi sama z mamo. Zaradi minimalnih dohodkov in velikih življenjskih stroškov pogosto nimata za primerno hrano: “Rada bi hodila na gimnastiko, ker mi je všeč in ker je zabavno. Vem, ker sem eno leto hodila. Zelo mi je bilo všeč, veliko smo trenirali, rada sem hodila, tudi učiteljica je bila zelo prijazna, najlepše pa je bilo, ko smo nastopili pred starši. Potem pa nisem mogla več, ker nama je zmanjkalo že za položnice. Težko je bilo to opustiti. Toda nisem po pravici povedala, da ne hodim zaradi denarja, pač pa sem samo rekla, da me ne bo več. Težko je povedati po pravici, da nimaš denarja. Joj, kako sem si želela, da bi nama nekako uspelo in bi lahko plačali stroške za vadbo. Zelo, zelo mi je bilo hudo,” s tresočim glasom doda Pia.
Katja se je od svojega tako ljubljenega športa, ki ga je trenirala vrsto let, ločila na način, kot ga ne bi smel doživeti nihče. Zgodilo se je, ko njena brezposelna mama, ki sama preživlja dve srednješolki, tega stroška ni več zmogla: “Poklicala je trenerja in mu povedala, da nimamo denarja in da bomo plačali kasneje, ko bomo lahko. A trener je bil nepopustljiv in je vseskozi vztrajal, čeprav tudi drugi niso več redno plačevali. Potem pa je enkrat, ko smo pred treningom sedeli v krogu, vsem zbranim povedal, da ne plačujemo in zakaj. To me je popolnoma ponižalo in me vrglo iz tira. Takoj sem si rekla, da me nikoli več ne bo na trening. Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj…”
Včasih se tistim, ki sami nikoli niso izkusili takih finančnih stisk, zdi komaj verjetno, da starši za dobro otrok že nekako napraskajo tistih nekaj deset evrov. A kot pravi brezsposelna mama treh otrok, pri več otrocih v družini je to nemogoče, poleg tega je za marsikoga, ki ne stanuje v mestih ali večjih krajih dodaten nepremostljiv strošek in problem tudi prevoz otroka do dejavnosti: “Sama živim s tremi otroki, brez zaposlitve, njihov oče je samozaposlen, a je že več kot pol leta brez plače, ker tudi njemu ne plačajo. Težko je, vsako leto težje. Nenehno biješ nove bitke. Otroci pa so prikrajšani, še posebno, če si nekaj tako zelo želijo. Hčerki sta izjemno pridni in uspešni v šoli in si zelo želita še k dejavnostim, pa ne gre, ker včasih že za veliko nujnejše stroške preprosto zmanjka denarja. Problem je tudi prevoz, avtobusa pri nas sploh ni, tako da je k stroškom vadbe treba prišteti še strošek, ki bi nastal s prevozi. Ne gre…”
In ker se otroci še kako dobro zavedajo, kako velik družinski strošek so vadbe, marsikdo staršem svojih želja sploh ne pove: “Tako ali tako sem bila prepričana, da moje želje ne bodo uslišane, ker vem, da nimamo denarja. Doma sploh nisem nič rekla, ker vem, da bo zavrnjeno. Sem si pa zelo želela. Velikokrat razmišljam o tem, da vsi hodijo kam, le jaz ne morem. Pa kako bi bilo, če bi tudi jaz lahko šla z njimi… Zelo si želim, da bi lahko tudi jaz plesala ali pa šla k mažoretkam, ker si to res zelo, zelo želim in bi mi veliko pomenilo…”
In včasih, pravi osnovnošolka Varja, je neizmerno težko nehati z nečim, kar si imel tako zelo rad: “Plesala sem od tretjega leta, in to mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala dneve, ko smo imeli treninge, res me je veselilo. Potem starša nista mogla več plačevati. Silno težko mi je bilo, ker me je ples res osrečeval. Grozni občutki so bili, ko so mi sošolke, ki so s treningi nadaljevale, nato kazale, kaj novega so se naučile. Mene pa tam ni bilo, ker sem morala domov, ko so one plesale.”
In če je s cmokom v grlu opisovala, kako težko je bilo, ko je morala pustiti ples, se ji potem, ko jo vprašam, kako je bilo, ko se je smela vrniti v plesne dvorane, solze kar ulijejo. Varja je bila namreč med tistimi otroki, katerim ste lani septembra v podobni akciji omogočili plačilo za vadbe za njihove priljubljene dejavnosti. “To je bil res dober občutek, ker sem vedela, da bom spet počela to, kar počnem najraje na svetu! Že prvi dan smo vadile novo koreografijo in se nato naslednje dni dobivale po pouku in še same malo vadile. To mi je veliko pomenilo! Nikoli več ne bi rada doživela tega, da bi morala prenehati s plesom. Ker mi ples tako zelo veliko pomeni!”
Varja je v lanskem šolskem letu s svojo plesno šolo že dosegla tudi lepe uvrstitve na državnem prvenstvu. Tudi zato, ker je prav zaradi donacij sploh imela možnost sploh biti to, kar si najbolj želi: plesalka.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Potekale so ob morju in v hribih, prinesle so številne aktivnosti, izmenjavo izkušenj, nova znanja in nove prijatelje…. Mnogi bi iztekajoče počitnice preživeli brez izkušnje letovanj, če jim teh ne bi omogočili tisti donatorji, ki razumejo, zakaj je tako pomembno, da se vsaj za nekaj poletnih dni združijo otroci iz premožnejših družin in tisti, ki jim nekaj dni radosti pomeni tudi pobeg od krutega vsakdana.
Peter Prevc kljub napornemu urniku priprav na novo sezono ne zanemarja projekta Botrstvo. Skupaj s podjetjem Gorenje je namreč podaril 1000 paketov zvezkov otrokom v socialni stiski. Denar zanje pa zbirata tudi dve mladi kuharski ekipi, ki s kuharskimi mojstrovinami po fer ceni razveseljujeta obiskovalce po celotni Sloveniji.
Tudi hrana je za nekatere otroke vse prej kot samoumevna. Na to so ob koncu lanskega poletja opozorili spremljevalci, ki so na letovanjih spremljali otroke iz projekta Botrstvo
Mnogo otrok iz socialno ogroženih družin potrebuje vaše prispevke, da bodo tudi oni lahko jeseni svojim vrstnikom povedali, kako je bilo na morju.
Zadnjo petletko Vala 202 je zagotovo zaznamovala tudi podpora projektu Botrstvo, v katerem se je tudi zaradi naše odmevne medijske podpore zbralo za več kot 9.5 mio evrov pomoči za najrevnejše otroke z vseh koncev Slovenije. V teh letih smo ne le opozarjali na posamezne usode otrok in na številne sistemske pomanjkljivosti, ki so otroke dobesedno potiskale v revščino, pač pa smo skušali najti tudi rešitve za neposredno pomoč. Tako že nekaj let s posebnimi akcijami in z vse bolj odmevnimi dražbami pomagamo zbirati sredstva za obšolske dejavnosti in razvoj talentov ter za kakovostno preživljanje počitnic in prostega časa. Zadnje leto pa smo z veselje podprli tudi Dijaški sklad, namenjen sofinanciranju bivanja dijakov v dijaških domovih: mnogi med njimi so se prav zaradi tovrstne finančne pomoči sploh lahko odločili za šolanje zunaj svojega kraja oziroma so z njim lahko nadaljevali. Ob koncu šolskega leta je o pomenu tega sklada za dijake doma Lizike Jančar v Mariboru spregovorila tudi pedagoginja in svetovalna delavka doma Vlasta Prajnc.
V pozivu k sistemskim spremembam tudi poroštveni sklad in sprememba vračila štipendij, ki jih država odteguje tudi s posegom v otroške dodatke!
Na konferenci o prihodnosti slovenske državne blaginje, ki je ta teden potekala v Ljubljani, je bila med pomembnimi temami tudi neenakost in revščina v družbi, seveda tudi tista, ki prizadene otroke. Primerjalno z drugimi državami je skrb za otroke in v marsičem še vedno na visoki ravni, vendar pa bi družinska politika z nekaj spremembami lahko bila bistveno bolj učinkovita, opozarjata gostji oddaje dr. Nada Stropnik (Inštitut za ekonomska raziskovanja) in dr. Vesna Leskošek (Fakulteta za socialno delo).
Kako so se spremenili materialni pogoji, v katerih so otroci odraščali v zadnjem desetletju, kaj je vplivalo na velikansko povečanje tveganja revščine med otrok, najbolj drastično pri otrocih enostarševskih družin in tistih, kjer so starši brezposelni, ter kako je revščina vplivala na izobraževanje, prostočasne dejavnosti in vrednote otrok? Kakšen je njihov odnos do nasilja in medvrstniškega nasilja in zakaj se morajo raziskave bolj usmeriti na to, kako svet in svoj položaj v njem doživljajo sami otroci in ne na to, kaj o tem menimo odrasli in stroke?
Zgodbo Mance, Petre, Simone in Luke smo predstavili pred natanko tremi leti in vaša pomoč jim je močno olajšala njihovo življenje. Ne le, da so se končno lahko najedli, kot pravi njihova mama, prav vaša pomoč je otokom omogočila, da so bili ves ta čas manj zasmehovani, enakovredni in so lahko obiskovali tudi dejavnosti, starejša Manca pa je celo lahko izpolnila svoje želje po študiju!
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred … Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Na dan, ki slavi delo, je Blaž Maljevac z Radia Koper obiskal nekaj primorskih družin, ki jim brezposelnost ali nizke plače krojijo vsakdan: brezposelno in bolno samohranilko, ki si želi delati, očeta, ki je ob izgubi partnerke ostal še brez službe, brezposelno mamo s štirimi otroki ter medicinsko sestro, ki kljub svoji in partnerjevi redni službi težko shaja skozi mesec. Otroci so nedvomno največje žrtve posledic, ki jih spremembe in vrednost dela na trgu prinašajo v življenja družin. Zato so se kolegi iz Radia Koper, ob tem, da že tretje leto vsak teden objavljajo zgodbe v podporo Botrstvu, ki jih pripravljamo na Valu 202, odločili, da otrokom v socialni stiski iz svojega okolja priskočijo na pomoč. Ta petek, 5. 5. 2017, bodo zato organizirali dobrodelno predavanje dr. Aleksandra Zadela o evolucijskem pomenu čustev. Celoten izkupiček od prodanih vstopnic bodo namenili otrokom, ki se svojih prostočasnih aktivnosti ne morejo udeleževati zaradi socialne stiske.
Ko smo minuli teden s 5. večjo dražbo zaokrožili tudi 5. obletnico naše podpore projektu Botrstvo in v zaključni ponedeljkovi oddaji pred mikrofon le privabili tudi nadvse skrivnostnega anonimnega kupca, se je zdelo, da je za nami zaključena zgodba. A je dobro uro po oddaji, na praznični ponedeljek, zazvonil telefon…in prinesel še dodaten razlog za prazničen danJ A najprej se vrnimo k samem poteku dražbe: Jana Vidic
V sredo zjutraj se je v programu Vala 202 in v neposrednem spletnem video prenosu odvila odmevna dražba violončelističnih lokov, ki sta jih projektu Botrstvo podarila 2Cellos oz. Luka Šulić in Stjepan Hauser. Z lokoma sta odigrala številne koncerte, prepotovala svet in jih v humanitarne namene podarila zato, ker sta tudi sama v času šolanja potrebovala donatorsko pomoč in ker sta prepričana, da je treba vračati družbi, ki ti je pomagala na poti do uspeha.
Na tokratni dobrodelni dražbi Vala 202 duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja dva loka za violončelo, s katerima sta Luka in Stjepan preigrala številne skladbe in na katera sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo.
Na tokratni dražbi duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja enega od svojih lokov za čelo, s katerim sta Luka in Stjepan preigrala ogromno število skladb in na katerega sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo. Izklicna cena za lok, ki ga bosta Luka Šulić in Stjepan Hauser oz. 2Cellos projektu Botrstvo predala ob že razprodanih koncertih v ljubljanskih Stožicah ta konec tedna, na katerih bosta nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV, je 1000 evrov.
"Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov. V državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna morda le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi in če jih ne boste reševali sedaj, boste kasneje to obžalovali," je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Kakšne vtise je dobil o reševanju te problematike tudi v pogovorih s številnimi nevladnimi organizacijami, med njimi tudi predstavniki Botrstva, kakšno je njegovo stališče do posledic varčevalnih ukrepov in pomenu reševanja revščine otrok v Evropi.
Pomoč pri grožnji z izgubo strehe nad glavo, pa trnova pot do pridobitve socialnih pravic, pritožbe zoper odločbe CSD, ukrepi glede neizdaje odločb v zakonitem roku, pomoč in svetovanje pri vložitvi vlog za osebni stečaj so najpogostejše težave, zaradi katerih so socialno ogroženi v minulih 4 letih iskali pomoč pri projketu Botrtvo – brezplačna pravna pomoč. V tem času, ko so svetovali več kot 1700 posameznikom in družinam, je ekipa pravnikov dosegala tudi pomembne zmage na sodišču, ki kot precedenčne sodbe lahko pomagajo vsem, ki se znajdejo v podobnih težavah. Gostji: družina, ki je na sodišču dobila precedenčno pravno bitko za stanovanje in vodja projketa Nina Zidar Klemenčič
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Neveljaven email naslov