Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pomoč za dejavnosti v projektu Botrstvo

21.09.2015

Omogočimo plačilo obšolskih dejavnosti za otroke!

“Mami mi je umrla v prometni nesreči, ko sem imela dve leti. Živim pri teti in  ker živimo bolj skromno, je rekla, da so učne ure plesa  predrage.  Obljubila pa je, da če bom tudi  v tem šolskem letu  dosegala tako odlične ocene kot doslej, me bo morda vpisala  že prihodnje leto,” pravi osnovnošolka, ki si na plesne vaje želi že nekaj let.

Že ves mesec opozarjamo na to, da so popoldanske obšolske dejavnosti, razvoj talentov in nabiranje novih znanj, zaradi plačljivosti za številne otroke iz socialno šibkih okolij tako rekoč nedosegljivi. Projekt Botrstvo je bil pred skoraj natanko petimi leti ustanovljen prav zato, da bi vsem otrokom, ki si tega želijo, dal enake možnosti in odstranil pogosto zelo nizke finančne ovire, ki otrokom onemogočajo razvoj talentov in pridobivanje novih znanj tudi v prostem času. Želje so res velike. Sabini gre kar na jok: “Zelo rada bi hodila na plesne vaje, pri plesu se sprostim in sploh ne razmišljam o siceršnjih problemih, popolnoma se odklopim. A ker stanejo plesne vaje vsaj 50€ na mesec, je to nemogoče. Starši so brezposelni, oči je bil že dvakrat operiran, mami pa je prav tako poškodovana in komaj zmore samostojno življenje. Saj se trudita, da bi mi nekako omogočila, a ne gre…”

Nisem po pravici povedala, da odhajam, ker nimamo

Nekateri otroci so športe ali umetniške zvrsti vzljubili v šolskih krožkih, ki so vsaj v začetnih razredih osnovne šole pogosto brezplačni, nato pa jih je od novih veščin, znanja, športnega razvoja in druženja ločilo nekaj 10 evrov. Tudi Pio, ki živi sama z mamo. Zaradi minimalnih dohodkov in velikih življenjskih stroškov pogosto nimata za primerno hrano: “Rada bi hodila na gimnastiko, ker mi je všeč in ker je zabavno. Vem, ker sem eno leto hodila. Zelo mi je bilo všeč, veliko smo trenirali, rada sem hodila, tudi učiteljica je bila zelo prijazna, najlepše pa je bilo, ko smo nastopili pred starši. Potem pa nisem mogla več, ker nama je zmanjkalo že za položnice. Težko je bilo to opustiti. Toda nisem po pravici povedala, da ne hodim zaradi  denarja, pač pa sem samo rekla, da me ne bo več. Težko je povedati po pravici, da nimaš denarja. Joj, kako sem si želela, da bi nama nekako uspelo in bi lahko plačali stroške za vadbo. Zelo, zelo mi je bilo hudo,” s tresočim glasom doda Pia.

Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj

Katja se je od svojega tako ljubljenega športa, ki ga je trenirala vrsto let, ločila na način, kot ga ne bi smel doživeti nihče. Zgodilo se je, ko njena brezposelna mama, ki sama preživlja dve srednješolki, tega stroška ni več zmogla: “Poklicala je trenerja in mu povedala, da nimamo denarja in da bomo plačali kasneje, ko bomo lahko. A trener je bil nepopustljiv in je vseskozi vztrajal, čeprav tudi drugi niso več redno plačevali. Potem pa je enkrat, ko smo pred treningom sedeli v krogu, vsem zbranim povedal, da ne plačujemo in zakaj. To me je popolnoma ponižalo in me vrglo iz  tira. Takoj sem si rekla, da me nikoli več ne bo na trening. Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj…

Včasih se tistim, ki sami nikoli niso izkusili takih finančnih stisk, zdi komaj  verjetno, da starši za dobro otrok že nekako napraskajo tistih nekaj deset evrov. A kot pravi brezsposelna mama treh otrok, pri več otrocih v družini je to nemogoče, poleg tega je za marsikoga, ki ne stanuje v mestih ali večjih krajih dodaten nepremostljiv strošek in problem tudi prevoz otroka do dejavnosti: “Sama živim s tremi otroki, brez zaposlitve, njihov oče je samozaposlen, a je že več kot pol leta brez plače, ker tudi njemu ne plačajo. Težko je, vsako leto težje. Nenehno biješ nove bitke. Otroci pa so prikrajšani, še posebno, če si nekaj tako zelo želijo. Hčerki sta izjemno pridni in uspešni v šoli in si zelo želita še k dejavnostim, pa ne gre, ker včasih že za veliko nujnejše stroške preprosto zmanjka denarja. Problem je tudi prevoz, avtobusa pri nas sploh ni, tako  da je k stroškom vadbe treba prišteti še strošek, ki bi nastal s prevozi. Ne gre…”

Sploh nisem povedala, ker tako vem, da ni denarja

In ker se otroci še kako dobro zavedajo, kako velik družinski strošek so vadbe, marsikdo staršem svojih želja sploh ne pove: “Tako ali tako sem bila prepričana, da moje želje ne bodo uslišane, ker vem, da nimamo denarja. Doma sploh nisem nič rekla, ker vem, da bo zavrnjeno. Sem si pa zelo želela. Velikokrat razmišljam o tem, da vsi hodijo kam, le jaz ne morem. Pa kako bi bilo, če bi tudi jaz lahko šla z njimi… Zelo si želim, da bi lahko tudi jaz plesala ali pa šla k mažoretkam, ker si to res zelo, zelo želim in bi mi veliko pomenilo…”

In včasih, pravi osnovnošolka Varja, je neizmerno težko nehati z nečim, kar si imel tako zelo rad: “Plesala sem od tretjega leta, in to mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala dneve, ko smo imeli treninge, res me je veselilo. Potem starša nista mogla več plačevati. Silno težko mi je bilo, ker me je ples res osrečeval. Grozni občutki so bili, ko so mi sošolke, ki so s treningi nadaljevale, nato kazale, kaj novega so se naučile. Mene pa tam ni bilo, ker sem morala domov, ko so one plesale.”

In če je s cmokom v grlu opisovala, kako težko je bilo, ko je morala pustiti ples, se ji potem, ko jo vprašam, kako je bilo, ko se je smela vrniti v plesne dvorane,  solze kar ulijejo. Varja je bila namreč  med tistimi otroki, katerim ste lani septembra v podobni akciji omogočili plačilo za vadbe za njihove priljubljene dejavnosti. “To je bil res dober občutek, ker sem vedela, da bom spet počela to, kar počnem najraje na svetu! Že prvi dan smo vadile novo koreografijo in se nato naslednje dni dobivale po pouku in še same malo vadile. To mi je veliko pomenilo! Nikoli več ne bi rada doživela tega, da bi morala prenehati s plesom. Ker mi ples tako zelo veliko pomeni!”

Varja je v lanskem šolskem letu s svojo plesno šolo že dosegla tudi lepe uvrstitve na državnem prvenstvu. Tudi zato, ker je prav zaradi donacij sploh imela možnost sploh biti to, kar si najbolj želi: plesalka.

Talentom kot je Varja lahko pomagate!

Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.

Ali izpolnite položnico:

Podatki za UPN


Botrstvo

552 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Pomoč za dejavnosti v projektu Botrstvo

21.09.2015

Omogočimo plačilo obšolskih dejavnosti za otroke!

“Mami mi je umrla v prometni nesreči, ko sem imela dve leti. Živim pri teti in  ker živimo bolj skromno, je rekla, da so učne ure plesa  predrage.  Obljubila pa je, da če bom tudi  v tem šolskem letu  dosegala tako odlične ocene kot doslej, me bo morda vpisala  že prihodnje leto,” pravi osnovnošolka, ki si na plesne vaje želi že nekaj let.

Že ves mesec opozarjamo na to, da so popoldanske obšolske dejavnosti, razvoj talentov in nabiranje novih znanj, zaradi plačljivosti za številne otroke iz socialno šibkih okolij tako rekoč nedosegljivi. Projekt Botrstvo je bil pred skoraj natanko petimi leti ustanovljen prav zato, da bi vsem otrokom, ki si tega želijo, dal enake možnosti in odstranil pogosto zelo nizke finančne ovire, ki otrokom onemogočajo razvoj talentov in pridobivanje novih znanj tudi v prostem času. Želje so res velike. Sabini gre kar na jok: “Zelo rada bi hodila na plesne vaje, pri plesu se sprostim in sploh ne razmišljam o siceršnjih problemih, popolnoma se odklopim. A ker stanejo plesne vaje vsaj 50€ na mesec, je to nemogoče. Starši so brezposelni, oči je bil že dvakrat operiran, mami pa je prav tako poškodovana in komaj zmore samostojno življenje. Saj se trudita, da bi mi nekako omogočila, a ne gre…”

Nisem po pravici povedala, da odhajam, ker nimamo

Nekateri otroci so športe ali umetniške zvrsti vzljubili v šolskih krožkih, ki so vsaj v začetnih razredih osnovne šole pogosto brezplačni, nato pa jih je od novih veščin, znanja, športnega razvoja in druženja ločilo nekaj 10 evrov. Tudi Pio, ki živi sama z mamo. Zaradi minimalnih dohodkov in velikih življenjskih stroškov pogosto nimata za primerno hrano: “Rada bi hodila na gimnastiko, ker mi je všeč in ker je zabavno. Vem, ker sem eno leto hodila. Zelo mi je bilo všeč, veliko smo trenirali, rada sem hodila, tudi učiteljica je bila zelo prijazna, najlepše pa je bilo, ko smo nastopili pred starši. Potem pa nisem mogla več, ker nama je zmanjkalo že za položnice. Težko je bilo to opustiti. Toda nisem po pravici povedala, da ne hodim zaradi  denarja, pač pa sem samo rekla, da me ne bo več. Težko je povedati po pravici, da nimaš denarja. Joj, kako sem si želela, da bi nama nekako uspelo in bi lahko plačali stroške za vadbo. Zelo, zelo mi je bilo hudo,” s tresočim glasom doda Pia.

Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj

Katja se je od svojega tako ljubljenega športa, ki ga je trenirala vrsto let, ločila na način, kot ga ne bi smel doživeti nihče. Zgodilo se je, ko njena brezposelna mama, ki sama preživlja dve srednješolki, tega stroška ni več zmogla: “Poklicala je trenerja in mu povedala, da nimamo denarja in da bomo plačali kasneje, ko bomo lahko. A trener je bil nepopustljiv in je vseskozi vztrajal, čeprav tudi drugi niso več redno plačevali. Potem pa je enkrat, ko smo pred treningom sedeli v krogu, vsem zbranim povedal, da ne plačujemo in zakaj. To me je popolnoma ponižalo in me vrglo iz  tira. Takoj sem si rekla, da me nikoli več ne bo na trening. Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj…

Včasih se tistim, ki sami nikoli niso izkusili takih finančnih stisk, zdi komaj  verjetno, da starši za dobro otrok že nekako napraskajo tistih nekaj deset evrov. A kot pravi brezsposelna mama treh otrok, pri več otrocih v družini je to nemogoče, poleg tega je za marsikoga, ki ne stanuje v mestih ali večjih krajih dodaten nepremostljiv strošek in problem tudi prevoz otroka do dejavnosti: “Sama živim s tremi otroki, brez zaposlitve, njihov oče je samozaposlen, a je že več kot pol leta brez plače, ker tudi njemu ne plačajo. Težko je, vsako leto težje. Nenehno biješ nove bitke. Otroci pa so prikrajšani, še posebno, če si nekaj tako zelo želijo. Hčerki sta izjemno pridni in uspešni v šoli in si zelo želita še k dejavnostim, pa ne gre, ker včasih že za veliko nujnejše stroške preprosto zmanjka denarja. Problem je tudi prevoz, avtobusa pri nas sploh ni, tako  da je k stroškom vadbe treba prišteti še strošek, ki bi nastal s prevozi. Ne gre…”

Sploh nisem povedala, ker tako vem, da ni denarja

In ker se otroci še kako dobro zavedajo, kako velik družinski strošek so vadbe, marsikdo staršem svojih želja sploh ne pove: “Tako ali tako sem bila prepričana, da moje želje ne bodo uslišane, ker vem, da nimamo denarja. Doma sploh nisem nič rekla, ker vem, da bo zavrnjeno. Sem si pa zelo želela. Velikokrat razmišljam o tem, da vsi hodijo kam, le jaz ne morem. Pa kako bi bilo, če bi tudi jaz lahko šla z njimi… Zelo si želim, da bi lahko tudi jaz plesala ali pa šla k mažoretkam, ker si to res zelo, zelo želim in bi mi veliko pomenilo…”

In včasih, pravi osnovnošolka Varja, je neizmerno težko nehati z nečim, kar si imel tako zelo rad: “Plesala sem od tretjega leta, in to mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala dneve, ko smo imeli treninge, res me je veselilo. Potem starša nista mogla več plačevati. Silno težko mi je bilo, ker me je ples res osrečeval. Grozni občutki so bili, ko so mi sošolke, ki so s treningi nadaljevale, nato kazale, kaj novega so se naučile. Mene pa tam ni bilo, ker sem morala domov, ko so one plesale.”

In če je s cmokom v grlu opisovala, kako težko je bilo, ko je morala pustiti ples, se ji potem, ko jo vprašam, kako je bilo, ko se je smela vrniti v plesne dvorane,  solze kar ulijejo. Varja je bila namreč  med tistimi otroki, katerim ste lani septembra v podobni akciji omogočili plačilo za vadbe za njihove priljubljene dejavnosti. “To je bil res dober občutek, ker sem vedela, da bom spet počela to, kar počnem najraje na svetu! Že prvi dan smo vadile novo koreografijo in se nato naslednje dni dobivale po pouku in še same malo vadile. To mi je veliko pomenilo! Nikoli več ne bi rada doživela tega, da bi morala prenehati s plesom. Ker mi ples tako zelo veliko pomeni!”

Varja je v lanskem šolskem letu s svojo plesno šolo že dosegla tudi lepe uvrstitve na državnem prvenstvu. Tudi zato, ker je prav zaradi donacij sploh imela možnost sploh biti to, kar si najbolj želi: plesalka.

Talentom kot je Varja lahko pomagate!

Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.

Ali izpolnite položnico:

Podatki za UPN


20.02.2017

Nikolajeva zgodba

Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...


13.02.2017

Zgodba botre Anke: Ko v humanitarnosti izstopiš iz cone udobja …

Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…


06.02.2017

Večgeneracijski centri pomembna opora tudi otrokom in mladostnikom

Z začetkom leta pričenja delovati 15 večgeneracijskih centrov, ki bodo v naslednjih petih letih ustvarjali možnosti za raznovrstno pomoč najranljivejšim skupinam, pripravljali preventivne programe za preprečevanje socialne izključenost ranljivih skupin in nudili prostor za vnovično tkanje niti med generacijami. Centri bodo s posebnimi programi pomembna opora tudi otrokom in mladostnikom, tudi s svetovalnicami, učno pomočjo, popoldanskim varstvom in številnimi tečaji in dogodki, prav vse bo brezplačno!


30.01.2017

Mirnejše leto za Nino, Nušo in Najo

Za tremi deklicami, Nino, Nušo in Najo je veliko mirnejše leto kot so ga bile vajene v času življenja z nasilnim očetom. Pomoč poslušalcev jim še leto po objavi njihove zgodbe zelo pomaga, da deklice obiskujejo želene obšolske dejavnosti, so sprejete med vrstniki in jih ne skrbi, da bi se zaradi pomanjkanja denarja morale že petič seliti, je pomirjena tudi mama: “Tisoč in eno razliko ste prinesli v naše življenje”.


23.01.2017

Mnenja o filmu Pod mostovi

»Takšni filmi bi morali biti stalna praksa in povod, da bi se o tej in sorodnih tematikah pogovarjali vsak dan, nekaj ur na dan,« je po predpremieri dokumentarnega filma »Pod mostovi« in po okrogli mizi, ki ji je sledila, povedal ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. Mnenja še nekaterih strokovnjakov, ki se revščino poklicno ukvarjajo, smo strnili v tokratno oddajo.


16.01.2017

Dokumentarec o revščini Pod mostovi

Minulo leto je, spodbujen tudi z našimi oddajami v podporo Botrstvu, v nacionalni televizijski hiši nastajal dokumentarec o revščini, s pripovedmi tistih, ki jo živijo, in tistih ki se z njo ukvarjajo kot humanitarni delavci ali strokovnjaki. Avtorici Barbara Zemljič in Špela Kožar pravita, da v njej namenoma ni solzavosti in tarnjanja, je pa veliko dejstev in podatkov, ki jih nihče ne bi smel preslišati, še manj ob njih ostati brezbrižen. Predpiemierno bo film prikazan v Kinodvoru, v ponedeljek ob 12.00 na spletni strani MMC od tam prenos okrogle mize, premiero pa bo na televizijskih zaslonih doživel v torek, 10 minut pred 21h na prvem programu TV Slovenija.


09.01.2017

Do brezplačnih kosil le s pravočasno prijavo

Februarja začne veljati spremenjena zakonodaja o subvencioniranju šolskih kosil, k čemur je delček prispeval tudi projekt Botrstvo. Tistim otrokom, ki živijo pod uradnim pragom revščine, kar pomeni, da dohodek na družinskega člana sodi v prvi, drugi ali tretji dohodninski razred, bo namreč od 1. februarja pripadala 100 % subvencija šolskih kosil. A to bo veljalo le za otroke, ki jih bodo h kosilu prijavili starši. Šole namreč tega namesto njih ne bodo mogle narediti, čeprav družine in njihovo stisko dobro poznajo, pojasnjuje direktor direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo mag. Gregor Mohorčič: »Šola namreč nima podatkov o tem, ali otroku subvencija pripada ali ne. Šele ko starši otroka prijavijo, se sistem našega ministrstva poveže s tistim na MDDZSEM, od katerega tako informacijo pridobi.«


02.01.2017

Razmisleki o Botrstvu

Različni sogovorniki o projektu Botrstvo. Kaj jih najbolj gane pri Botrstvu, zakaj mu zaupajo in kako naj se projekt razvija v prihodnje.


19.12.2016

Zaključek akcije Trije zimski botri

Več kot 2600 je bilo izpolnjenih otroških želja, ki so jih enemu od treh decembrskih dobrih mož napisali in narisali otroci iz vse Slovenije v upanju, da jim bo vsaj kdo izmed njih lahko izpolnil že dolgo neizpolnjene želje… Najpomembnejši pri tej uresničitvi so seveda vsi tisti ljudje, ki so pisemca prevzeli, jih izpolnili in lepo zavita darila že oddali na katero od štirih sprejemnih mest. Projekta pa ne bi bilo brez številnih prostovoljk in prostovoljcev, pomembnih pomočnikov projekta Trije zimski botri. Gostji oddaje bosta dve med njimi, Maša in Gordana.


12.12.2016

Tudi del dohodnine je pomemben prispevek nevladnim organizacijam

“Ej, ti, ja, ti, tebe mislim! A spadaš v večino, v tistih šestdeset odstotkov, ki ne vedo, da lahko pol odstotka (oziroma za tiste, ki pijete, pet promilov) svoje dohodnine date nekomu po lastni izbiri? Da ne gre ves denar v skupno davčno malho, ampak lahko rečete ‘delež tega, kar sem prislužil, pa da dobijo točno ti’?”


05.12.2016

Psihoterapevtka Branka Strniša

Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.


28.11.2016

Trije zimski botri potrebujejo pomoč pri obdaritvi več kot 2000 otrok

Že četrto leto bo z entuziazmom prostovoljcev in upajmo velikim odzivom tudi naših poslušalcev obdarjenih kakih 2000 otrok, ki te dni svoje želje pišejo in rišejo kateremu od treh zimskih mož.


21.11.2016

Pomoč dijaškega sklada dijakinji

Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije. Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …


14.11.2016

Zgodba Žiga in Luke

Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…


07.11.2016

Za šolanje so dijaki delali tudi ponoči

Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.


31.10.2016

Končana je akcija zbiranja sredstev za obšolske dejavnosti

Končujemo dvomesečno akcijo opozarjanja na pomen obšolskih dejavnosti z zgodbo najstnice Mine, ki ji ples pomeni tudi pomembno psihološko oporo. Dodajamo pa tudi nekaj dosežkov drugih otrok, ki brez Botrstva ne bi mogli razvijati svojih talentov. Hvala za vsak poslan SMS in vse donacije, celoten znesek bo brez odbitkov porabljen za udejstvovanje v želenih dejavnostih otrok iz projekta Botrstvo.


24.10.2016

Materialni in nematerialni obraz revščine

Tik pred tem, ko se bodo poslanci odločali o širitvi polne subvencije za kosila za vse revne šolarje, je še vedno moč slišati argumente, da lačnih v šolah zagotovo ni, zato je primerneje celo leto porabiti za premlevanje, ali bi sploh veljalo karkoli spreminjati in ali bi nas to preveč stalo.


17.10.2016

Petka za nasmeh

"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.


10.10.2016

Maša je dobila violino

Šele tri tedne je minilo, odkar smo objavili zgodbo, da si Maša želi violino. Hvala anonimnežu in hvala Mašini botri, da jo je včeraj le dobila.


03.10.2016

Na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos

Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …


Stran 19 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov