Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Omogočimo plačilo obšolskih dejavnosti za otroke!
“Mami mi je umrla v prometni nesreči, ko sem imela dve leti. Živim pri teti in ker živimo bolj skromno, je rekla, da so učne ure plesa predrage. Obljubila pa je, da če bom tudi v tem šolskem letu dosegala tako odlične ocene kot doslej, me bo morda vpisala že prihodnje leto,” pravi osnovnošolka, ki si na plesne vaje želi že nekaj let.
Že ves mesec opozarjamo na to, da so popoldanske obšolske dejavnosti, razvoj talentov in nabiranje novih znanj, zaradi plačljivosti za številne otroke iz socialno šibkih okolij tako rekoč nedosegljivi. Projekt Botrstvo je bil pred skoraj natanko petimi leti ustanovljen prav zato, da bi vsem otrokom, ki si tega želijo, dal enake možnosti in odstranil pogosto zelo nizke finančne ovire, ki otrokom onemogočajo razvoj talentov in pridobivanje novih znanj tudi v prostem času. Želje so res velike. Sabini gre kar na jok: “Zelo rada bi hodila na plesne vaje, pri plesu se sprostim in sploh ne razmišljam o siceršnjih problemih, popolnoma se odklopim. A ker stanejo plesne vaje vsaj 50€ na mesec, je to nemogoče. Starši so brezposelni, oči je bil že dvakrat operiran, mami pa je prav tako poškodovana in komaj zmore samostojno življenje. Saj se trudita, da bi mi nekako omogočila, a ne gre…”
Nekateri otroci so športe ali umetniške zvrsti vzljubili v šolskih krožkih, ki so vsaj v začetnih razredih osnovne šole pogosto brezplačni, nato pa jih je od novih veščin, znanja, športnega razvoja in druženja ločilo nekaj 10 evrov. Tudi Pio, ki živi sama z mamo. Zaradi minimalnih dohodkov in velikih življenjskih stroškov pogosto nimata za primerno hrano: “Rada bi hodila na gimnastiko, ker mi je všeč in ker je zabavno. Vem, ker sem eno leto hodila. Zelo mi je bilo všeč, veliko smo trenirali, rada sem hodila, tudi učiteljica je bila zelo prijazna, najlepše pa je bilo, ko smo nastopili pred starši. Potem pa nisem mogla več, ker nama je zmanjkalo že za položnice. Težko je bilo to opustiti. Toda nisem po pravici povedala, da ne hodim zaradi denarja, pač pa sem samo rekla, da me ne bo več. Težko je povedati po pravici, da nimaš denarja. Joj, kako sem si želela, da bi nama nekako uspelo in bi lahko plačali stroške za vadbo. Zelo, zelo mi je bilo hudo,” s tresočim glasom doda Pia.
Katja se je od svojega tako ljubljenega športa, ki ga je trenirala vrsto let, ločila na način, kot ga ne bi smel doživeti nihče. Zgodilo se je, ko njena brezposelna mama, ki sama preživlja dve srednješolki, tega stroška ni več zmogla: “Poklicala je trenerja in mu povedala, da nimamo denarja in da bomo plačali kasneje, ko bomo lahko. A trener je bil nepopustljiv in je vseskozi vztrajal, čeprav tudi drugi niso več redno plačevali. Potem pa je enkrat, ko smo pred treningom sedeli v krogu, vsem zbranim povedal, da ne plačujemo in zakaj. To me je popolnoma ponižalo in me vrglo iz tira. Takoj sem si rekla, da me nikoli več ne bo na trening. Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj…”
Včasih se tistim, ki sami nikoli niso izkusili takih finančnih stisk, zdi komaj verjetno, da starši za dobro otrok že nekako napraskajo tistih nekaj deset evrov. A kot pravi brezsposelna mama treh otrok, pri več otrocih v družini je to nemogoče, poleg tega je za marsikoga, ki ne stanuje v mestih ali večjih krajih dodaten nepremostljiv strošek in problem tudi prevoz otroka do dejavnosti: “Sama živim s tremi otroki, brez zaposlitve, njihov oče je samozaposlen, a je že več kot pol leta brez plače, ker tudi njemu ne plačajo. Težko je, vsako leto težje. Nenehno biješ nove bitke. Otroci pa so prikrajšani, še posebno, če si nekaj tako zelo želijo. Hčerki sta izjemno pridni in uspešni v šoli in si zelo želita še k dejavnostim, pa ne gre, ker včasih že za veliko nujnejše stroške preprosto zmanjka denarja. Problem je tudi prevoz, avtobusa pri nas sploh ni, tako da je k stroškom vadbe treba prišteti še strošek, ki bi nastal s prevozi. Ne gre…”
In ker se otroci še kako dobro zavedajo, kako velik družinski strošek so vadbe, marsikdo staršem svojih želja sploh ne pove: “Tako ali tako sem bila prepričana, da moje želje ne bodo uslišane, ker vem, da nimamo denarja. Doma sploh nisem nič rekla, ker vem, da bo zavrnjeno. Sem si pa zelo želela. Velikokrat razmišljam o tem, da vsi hodijo kam, le jaz ne morem. Pa kako bi bilo, če bi tudi jaz lahko šla z njimi… Zelo si želim, da bi lahko tudi jaz plesala ali pa šla k mažoretkam, ker si to res zelo, zelo želim in bi mi veliko pomenilo…”
In včasih, pravi osnovnošolka Varja, je neizmerno težko nehati z nečim, kar si imel tako zelo rad: “Plesala sem od tretjega leta, in to mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala dneve, ko smo imeli treninge, res me je veselilo. Potem starša nista mogla več plačevati. Silno težko mi je bilo, ker me je ples res osrečeval. Grozni občutki so bili, ko so mi sošolke, ki so s treningi nadaljevale, nato kazale, kaj novega so se naučile. Mene pa tam ni bilo, ker sem morala domov, ko so one plesale.”
In če je s cmokom v grlu opisovala, kako težko je bilo, ko je morala pustiti ples, se ji potem, ko jo vprašam, kako je bilo, ko se je smela vrniti v plesne dvorane, solze kar ulijejo. Varja je bila namreč med tistimi otroki, katerim ste lani septembra v podobni akciji omogočili plačilo za vadbe za njihove priljubljene dejavnosti. “To je bil res dober občutek, ker sem vedela, da bom spet počela to, kar počnem najraje na svetu! Že prvi dan smo vadile novo koreografijo in se nato naslednje dni dobivale po pouku in še same malo vadile. To mi je veliko pomenilo! Nikoli več ne bi rada doživela tega, da bi morala prenehati s plesom. Ker mi ples tako zelo veliko pomeni!”
Varja je v lanskem šolskem letu s svojo plesno šolo že dosegla tudi lepe uvrstitve na državnem prvenstvu. Tudi zato, ker je prav zaradi donacij sploh imela možnost sploh biti to, kar si najbolj želi: plesalka.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Omogočimo plačilo obšolskih dejavnosti za otroke!
“Mami mi je umrla v prometni nesreči, ko sem imela dve leti. Živim pri teti in ker živimo bolj skromno, je rekla, da so učne ure plesa predrage. Obljubila pa je, da če bom tudi v tem šolskem letu dosegala tako odlične ocene kot doslej, me bo morda vpisala že prihodnje leto,” pravi osnovnošolka, ki si na plesne vaje želi že nekaj let.
Že ves mesec opozarjamo na to, da so popoldanske obšolske dejavnosti, razvoj talentov in nabiranje novih znanj, zaradi plačljivosti za številne otroke iz socialno šibkih okolij tako rekoč nedosegljivi. Projekt Botrstvo je bil pred skoraj natanko petimi leti ustanovljen prav zato, da bi vsem otrokom, ki si tega želijo, dal enake možnosti in odstranil pogosto zelo nizke finančne ovire, ki otrokom onemogočajo razvoj talentov in pridobivanje novih znanj tudi v prostem času. Želje so res velike. Sabini gre kar na jok: “Zelo rada bi hodila na plesne vaje, pri plesu se sprostim in sploh ne razmišljam o siceršnjih problemih, popolnoma se odklopim. A ker stanejo plesne vaje vsaj 50€ na mesec, je to nemogoče. Starši so brezposelni, oči je bil že dvakrat operiran, mami pa je prav tako poškodovana in komaj zmore samostojno življenje. Saj se trudita, da bi mi nekako omogočila, a ne gre…”
Nekateri otroci so športe ali umetniške zvrsti vzljubili v šolskih krožkih, ki so vsaj v začetnih razredih osnovne šole pogosto brezplačni, nato pa jih je od novih veščin, znanja, športnega razvoja in druženja ločilo nekaj 10 evrov. Tudi Pio, ki živi sama z mamo. Zaradi minimalnih dohodkov in velikih življenjskih stroškov pogosto nimata za primerno hrano: “Rada bi hodila na gimnastiko, ker mi je všeč in ker je zabavno. Vem, ker sem eno leto hodila. Zelo mi je bilo všeč, veliko smo trenirali, rada sem hodila, tudi učiteljica je bila zelo prijazna, najlepše pa je bilo, ko smo nastopili pred starši. Potem pa nisem mogla več, ker nama je zmanjkalo že za položnice. Težko je bilo to opustiti. Toda nisem po pravici povedala, da ne hodim zaradi denarja, pač pa sem samo rekla, da me ne bo več. Težko je povedati po pravici, da nimaš denarja. Joj, kako sem si želela, da bi nama nekako uspelo in bi lahko plačali stroške za vadbo. Zelo, zelo mi je bilo hudo,” s tresočim glasom doda Pia.
Katja se je od svojega tako ljubljenega športa, ki ga je trenirala vrsto let, ločila na način, kot ga ne bi smel doživeti nihče. Zgodilo se je, ko njena brezposelna mama, ki sama preživlja dve srednješolki, tega stroška ni več zmogla: “Poklicala je trenerja in mu povedala, da nimamo denarja in da bomo plačali kasneje, ko bomo lahko. A trener je bil nepopustljiv in je vseskozi vztrajal, čeprav tudi drugi niso več redno plačevali. Potem pa je enkrat, ko smo pred treningom sedeli v krogu, vsem zbranim povedal, da ne plačujemo in zakaj. To me je popolnoma ponižalo in me vrglo iz tira. Takoj sem si rekla, da me nikoli več ne bo na trening. Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj…”
Včasih se tistim, ki sami nikoli niso izkusili takih finančnih stisk, zdi komaj verjetno, da starši za dobro otrok že nekako napraskajo tistih nekaj deset evrov. A kot pravi brezsposelna mama treh otrok, pri več otrocih v družini je to nemogoče, poleg tega je za marsikoga, ki ne stanuje v mestih ali večjih krajih dodaten nepremostljiv strošek in problem tudi prevoz otroka do dejavnosti: “Sama živim s tremi otroki, brez zaposlitve, njihov oče je samozaposlen, a je že več kot pol leta brez plače, ker tudi njemu ne plačajo. Težko je, vsako leto težje. Nenehno biješ nove bitke. Otroci pa so prikrajšani, še posebno, če si nekaj tako zelo želijo. Hčerki sta izjemno pridni in uspešni v šoli in si zelo želita še k dejavnostim, pa ne gre, ker včasih že za veliko nujnejše stroške preprosto zmanjka denarja. Problem je tudi prevoz, avtobusa pri nas sploh ni, tako da je k stroškom vadbe treba prišteti še strošek, ki bi nastal s prevozi. Ne gre…”
In ker se otroci še kako dobro zavedajo, kako velik družinski strošek so vadbe, marsikdo staršem svojih želja sploh ne pove: “Tako ali tako sem bila prepričana, da moje želje ne bodo uslišane, ker vem, da nimamo denarja. Doma sploh nisem nič rekla, ker vem, da bo zavrnjeno. Sem si pa zelo želela. Velikokrat razmišljam o tem, da vsi hodijo kam, le jaz ne morem. Pa kako bi bilo, če bi tudi jaz lahko šla z njimi… Zelo si želim, da bi lahko tudi jaz plesala ali pa šla k mažoretkam, ker si to res zelo, zelo želim in bi mi veliko pomenilo…”
In včasih, pravi osnovnošolka Varja, je neizmerno težko nehati z nečim, kar si imel tako zelo rad: “Plesala sem od tretjega leta, in to mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala dneve, ko smo imeli treninge, res me je veselilo. Potem starša nista mogla več plačevati. Silno težko mi je bilo, ker me je ples res osrečeval. Grozni občutki so bili, ko so mi sošolke, ki so s treningi nadaljevale, nato kazale, kaj novega so se naučile. Mene pa tam ni bilo, ker sem morala domov, ko so one plesale.”
In če je s cmokom v grlu opisovala, kako težko je bilo, ko je morala pustiti ples, se ji potem, ko jo vprašam, kako je bilo, ko se je smela vrniti v plesne dvorane, solze kar ulijejo. Varja je bila namreč med tistimi otroki, katerim ste lani septembra v podobni akciji omogočili plačilo za vadbe za njihove priljubljene dejavnosti. “To je bil res dober občutek, ker sem vedela, da bom spet počela to, kar počnem najraje na svetu! Že prvi dan smo vadile novo koreografijo in se nato naslednje dni dobivale po pouku in še same malo vadile. To mi je veliko pomenilo! Nikoli več ne bi rada doživela tega, da bi morala prenehati s plesom. Ker mi ples tako zelo veliko pomeni!”
Varja je v lanskem šolskem letu s svojo plesno šolo že dosegla tudi lepe uvrstitve na državnem prvenstvu. Tudi zato, ker je prav zaradi donacij sploh imela možnost sploh biti to, kar si najbolj želi: plesalka.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Neveljaven email naslov