Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Ločitev, nenehne selitve, očetova nesreča in izločenost iz družbe vrstnikov ...
Po ločitvi staršev se je takrat devetletni Adrian z mamo odselil iz rojstnega kraja. Nato je v dobrem letu dni še petkrat zamenjal prebivališče in hkrati petkrat šolsko okolje in sošolce, preden se je vrnil domov k očetu, ki je postal njegov skrbnik. Takrat se je zdelo, da je najhujše za njim, a so se njegove stiske le še poglabljale, priznava oče.
“Ko se je sin vrnil v šolo, so ga popolnoma izločili iz družbe. Dali so mu vedeti, da je nezaželen, ker živi z očetom namesto z mamico, zbadali so ga, zakaj ima raztrgane copate in stara oblačila. Težko mu je bilo, umikal se je pred vsemi. Učiteljica mi je povedala, da se je na stranišču velikokrat zjokal, da je imel pogosto solzne oči …
Velikokrat sem se skušal pogovoriti, kaj ga muči, a se je le zaprl vase in v sebi premleval o vsem, kar ga teži. Vedel je, da nama finančno gre zelo na tesno, in ni mogel na nobeno plačljivo dejavnost, čeprav si je zelo želel. Nikoli ni mogel z vrstniki vsaj na kakšen sok, da bi se tam malo družili, ni šlo. Od danes do jutri nisem vedel, kako bova zmogla, pogosto namreč doma ni bilo niti za hrano, tudi kosila v šoli mu nisem mogel plačati, tako da je bil izločen še tam …”
Oče in sin živita v popolnoma dotrajani hiši, ki tako zunaj kot znotraj kaže, da nikoli ni videla prav dobrih časov. V hiši ali bolje hišici ni kosa pohištva, ki ne bi pred tem menjal že vsaj enega lastnika in ne bi svojega poslanstva že zdavnaj odslužil. Toda vse je še teže, odkar je oče samohranilec, ki ob minimalni plači nekaj sredstev za sina dobiva iz preživninskega sklada, pred dvema letoma doživel še hudo prometno nesrečo.
To je bil velik šok za Adriana, saj nekaj tednov ni bilo jasno, ali bo oče poškodbe sploh preživel. Fant ni imel pravih prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi ga zares zanimale fantove stiske, vseskozi pa so se kopičile položnice, prihajali so opomini in izvršbe, opisuje oče. Preveč hudega se je nabralo v duši štirinajstletnika.
“To ga je povsem potrlo, bil je na tleh, ni vedel, kaj naj stori. Vse to ga je pripeljalo do poskusa samomora, ki je tudi mene povsem pretresel in mi spodmaknil tla pod nogami. Bilo mi je nepopisno težko, kdor tega ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšna bolečina je to! Da se zaveš, da tvoj otrok, takšno majhno srce, nosi tako težko breme! Zaveš se, kako težko mu je moralo biti, da se je odločil za tak korak. Kakšna bolečina se je nabirala v njem! Tega, kar sva preživljala, ne bi privoščil najhujšemu sovražniku, res ne …”
Oče se je več kot dva meseca vsak dan vozil v skoraj sto kilometrov oddaljeno bolnišnico. Izposojal si je denar za gorivo, stroški so se nabirali tudi, ko je sina po odpustu iz bolnišnice redno vozil na terapije. Da bi mu le bilo bolje …
In takrat je v Adrianu dozorela želja, da bi v srednjo šolo hodil daleč od svojega kraja, daleč od okolja, ki je pripomoglo k njegovim stiskam. “Da bi spoznal povsem nov krog ljudi, nove prijatelje, da bi bil daleč stran.”
Po vsem, kar sta preživela, je oče kljub dolgovom, finančni stiski zaradi zmanjšanih dohodkov in lastnemu strahu, kako bo novo okolje vplivalo na čustveno labilnega mladostnika, Adrianu izpolnil željo. Tako je od jeseni dijak šole, ki si jo je zelo želel obiskovati, in je vključen tudi v dijaški dom. “Zelo se razumejo, tako v razredu kot v internatu, lepo mu je tam!” je s tvegano odločitvijo zdaj zadovoljen tudi oče.
Toda stroški takega bivanja, ki Adrianu pomenijo možnost za nov začetek, hkrati zahtevajo skoraj polovico očetove minimalne plače in so se izkazali za neobvladljive že ob prvi položnici.
“In že ta položnica čaka na plačilo. Posebej visoka je zato, ker je Adrian prvi mesec še imel tudi malico v šoli. Toda ko je videl znesek na položnici, se ji je sam odrekel. To je zelo hudo zanj, ne le zato, ker je brez toplega obroka do poznega popoldneva, ampak tudi zato, ker gredo na kosilo vsi sošolci, se tam družijo, poklepetajo … Adrian pa ta čas preživi v garderobi, jih čaka, da bodo pojedli, in gotovo razmišlja o vsem tem.”
Adriana vsaj pozno popoldne čaka obrok v dijaškem domu. Oče pa kljub vsakodnevnemu odhodu v službo poskuša tudi pri svoji prehrani kaj prihraniti.
“Običajno enkrat na dan pojem nekaj kruha s kakšnim namazom, v trgovini kupujem le še stvari z velikim popustom, in če je kaj ugodnega, kupim, a seveda tudi to delim z njim, ko je ob koncu tedna doma. V službi sem se odrekel topli malici, da dobim nekaj več izplačila pri plači, da imam vsaj nekaj centov več za položnice. In za Adriana.
Še vedno si želi imeti topla, nova, vsaj malo modernejša oblačila, pa tople čevlje, da ni tako izstopajoč že na prvi pogled. Zase tako ali tako ne kupim ničesar, zdaj sva približno enake velikosti in ponosim stvari za njim, ko zanj niso več primerne.”
Zagotovo bi bilo lažje, razmišlja oče, če bi tako kot pred nesrečo lahko še dodatno kaj zaslužil. A zaradi neznosnih bolečin, ki jih nobena zdravila ne omilijo, to ne gre več.
“Nepopisno me boli, sploh ne morem opisati, takšna bolečina je to. Hudo je tudi, da ne morem delati, čeprav si zelo želim. Ne morem postoriti stvari doma, kot bi bilo treba, še huje je, ker ne morem ničesar dodatno zaslužiti, kot sem prej, ko sva tako vedno imela zagotovljen kruh, mleko in osnovne stvari. Zdaj pa ne gre, ne zmorem.
To, da ne moreš delati, je strašno – to, da svojemu otroku ne moreš zagotoviti stvari, ki bi jih nujno potreboval, pa še bolj. Rad bi, da bi po vsem, kar sva preživela, sin videl smisel v prihodnosti, da bi lahko šel proti svojemu življenjskemu cilju, da bi se mu uresničile želje in sanje. Srčno si želim, da se ne bi razblinile le zato, ker ne morem poravnati niti najosnovnejših stroškov bivanja, ker preprosto nimam od kod vzeti. Težko je to …”
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Adrianu.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Adrianove družine.
Če bi Adrianu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Adriana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Lj. Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Ločitev, nenehne selitve, očetova nesreča in izločenost iz družbe vrstnikov ...
Po ločitvi staršev se je takrat devetletni Adrian z mamo odselil iz rojstnega kraja. Nato je v dobrem letu dni še petkrat zamenjal prebivališče in hkrati petkrat šolsko okolje in sošolce, preden se je vrnil domov k očetu, ki je postal njegov skrbnik. Takrat se je zdelo, da je najhujše za njim, a so se njegove stiske le še poglabljale, priznava oče.
“Ko se je sin vrnil v šolo, so ga popolnoma izločili iz družbe. Dali so mu vedeti, da je nezaželen, ker živi z očetom namesto z mamico, zbadali so ga, zakaj ima raztrgane copate in stara oblačila. Težko mu je bilo, umikal se je pred vsemi. Učiteljica mi je povedala, da se je na stranišču velikokrat zjokal, da je imel pogosto solzne oči …
Velikokrat sem se skušal pogovoriti, kaj ga muči, a se je le zaprl vase in v sebi premleval o vsem, kar ga teži. Vedel je, da nama finančno gre zelo na tesno, in ni mogel na nobeno plačljivo dejavnost, čeprav si je zelo želel. Nikoli ni mogel z vrstniki vsaj na kakšen sok, da bi se tam malo družili, ni šlo. Od danes do jutri nisem vedel, kako bova zmogla, pogosto namreč doma ni bilo niti za hrano, tudi kosila v šoli mu nisem mogel plačati, tako da je bil izločen še tam …”
Oče in sin živita v popolnoma dotrajani hiši, ki tako zunaj kot znotraj kaže, da nikoli ni videla prav dobrih časov. V hiši ali bolje hišici ni kosa pohištva, ki ne bi pred tem menjal že vsaj enega lastnika in ne bi svojega poslanstva že zdavnaj odslužil. Toda vse je še teže, odkar je oče samohranilec, ki ob minimalni plači nekaj sredstev za sina dobiva iz preživninskega sklada, pred dvema letoma doživel še hudo prometno nesrečo.
To je bil velik šok za Adriana, saj nekaj tednov ni bilo jasno, ali bo oče poškodbe sploh preživel. Fant ni imel pravih prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi ga zares zanimale fantove stiske, vseskozi pa so se kopičile položnice, prihajali so opomini in izvršbe, opisuje oče. Preveč hudega se je nabralo v duši štirinajstletnika.
“To ga je povsem potrlo, bil je na tleh, ni vedel, kaj naj stori. Vse to ga je pripeljalo do poskusa samomora, ki je tudi mene povsem pretresel in mi spodmaknil tla pod nogami. Bilo mi je nepopisno težko, kdor tega ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšna bolečina je to! Da se zaveš, da tvoj otrok, takšno majhno srce, nosi tako težko breme! Zaveš se, kako težko mu je moralo biti, da se je odločil za tak korak. Kakšna bolečina se je nabirala v njem! Tega, kar sva preživljala, ne bi privoščil najhujšemu sovražniku, res ne …”
Oče se je več kot dva meseca vsak dan vozil v skoraj sto kilometrov oddaljeno bolnišnico. Izposojal si je denar za gorivo, stroški so se nabirali tudi, ko je sina po odpustu iz bolnišnice redno vozil na terapije. Da bi mu le bilo bolje …
In takrat je v Adrianu dozorela želja, da bi v srednjo šolo hodil daleč od svojega kraja, daleč od okolja, ki je pripomoglo k njegovim stiskam. “Da bi spoznal povsem nov krog ljudi, nove prijatelje, da bi bil daleč stran.”
Po vsem, kar sta preživela, je oče kljub dolgovom, finančni stiski zaradi zmanjšanih dohodkov in lastnemu strahu, kako bo novo okolje vplivalo na čustveno labilnega mladostnika, Adrianu izpolnil željo. Tako je od jeseni dijak šole, ki si jo je zelo želel obiskovati, in je vključen tudi v dijaški dom. “Zelo se razumejo, tako v razredu kot v internatu, lepo mu je tam!” je s tvegano odločitvijo zdaj zadovoljen tudi oče.
Toda stroški takega bivanja, ki Adrianu pomenijo možnost za nov začetek, hkrati zahtevajo skoraj polovico očetove minimalne plače in so se izkazali za neobvladljive že ob prvi položnici.
“In že ta položnica čaka na plačilo. Posebej visoka je zato, ker je Adrian prvi mesec še imel tudi malico v šoli. Toda ko je videl znesek na položnici, se ji je sam odrekel. To je zelo hudo zanj, ne le zato, ker je brez toplega obroka do poznega popoldneva, ampak tudi zato, ker gredo na kosilo vsi sošolci, se tam družijo, poklepetajo … Adrian pa ta čas preživi v garderobi, jih čaka, da bodo pojedli, in gotovo razmišlja o vsem tem.”
Adriana vsaj pozno popoldne čaka obrok v dijaškem domu. Oče pa kljub vsakodnevnemu odhodu v službo poskuša tudi pri svoji prehrani kaj prihraniti.
“Običajno enkrat na dan pojem nekaj kruha s kakšnim namazom, v trgovini kupujem le še stvari z velikim popustom, in če je kaj ugodnega, kupim, a seveda tudi to delim z njim, ko je ob koncu tedna doma. V službi sem se odrekel topli malici, da dobim nekaj več izplačila pri plači, da imam vsaj nekaj centov več za položnice. In za Adriana.
Še vedno si želi imeti topla, nova, vsaj malo modernejša oblačila, pa tople čevlje, da ni tako izstopajoč že na prvi pogled. Zase tako ali tako ne kupim ničesar, zdaj sva približno enake velikosti in ponosim stvari za njim, ko zanj niso več primerne.”
Zagotovo bi bilo lažje, razmišlja oče, če bi tako kot pred nesrečo lahko še dodatno kaj zaslužil. A zaradi neznosnih bolečin, ki jih nobena zdravila ne omilijo, to ne gre več.
“Nepopisno me boli, sploh ne morem opisati, takšna bolečina je to. Hudo je tudi, da ne morem delati, čeprav si zelo želim. Ne morem postoriti stvari doma, kot bi bilo treba, še huje je, ker ne morem ničesar dodatno zaslužiti, kot sem prej, ko sva tako vedno imela zagotovljen kruh, mleko in osnovne stvari. Zdaj pa ne gre, ne zmorem.
To, da ne moreš delati, je strašno – to, da svojemu otroku ne moreš zagotoviti stvari, ki bi jih nujno potreboval, pa še bolj. Rad bi, da bi po vsem, kar sva preživela, sin videl smisel v prihodnosti, da bi lahko šel proti svojemu življenjskemu cilju, da bi se mu uresničile želje in sanje. Srčno si želim, da se ne bi razblinile le zato, ker ne morem poravnati niti najosnovnejših stroškov bivanja, ker preprosto nimam od kod vzeti. Težko je to …”
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Adrianu.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Adrianove družine.
Če bi Adrianu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Adriana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Lj. Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Nova evropska uredba o varstvu osebnih podatkov pri samem delu s podatki ne prinaša veliko novosti
Ko vam predstavljamo zgodbe družin, ki potrebujejo pomoč, lahko le upamo, da bodo zbrana sredstva in materialna pomoč tudi otrokom dala krila za nove uspehe. Adrianova zgodba je ena takih, ki poplačajo res ves trud. Njegove stiske smo vam predstavili pred dobrima dvema letoma, ko so se težave le kopičile: ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki. Vse to je bilo preveč za osnovnošolca, ki je svoje stiske takrat skušal končati na najbolj tragičen način.
Že ko je lani spomladi potekala humanitarna akcija stand up komika Andreja Težaka – Teškyja z imenom Stand Up maratonec, v kateri je zbiral denar za otroke Botrstva, tako da je 10 dni zapored vsak dan pretekel maraton in ob postankih s pomočjo kolegov vsak dan odigral tri predstave, je bilo avtorju in izvajalcu zamisli jasno, da bo zagotovo pripravil še kakšno. Zbranih dobrih 10.000 evrov je namreč pomenilo, da bodo številni otroci lahko razvijal svoje talente in se vključevali v dejavnosti, ki bi bile zanje sicer nedostopne. Letos bo za otroke iz Botrstva v 33 dneh osvojil 33 vrhov skupaj s publiko, ta bo vsak dan lahko uživala še v stand up nastopu, ki ga bo tam pripravil s sodelavci. Poti so skrbno izbrane tako, da jih bodo zmogli še tako pohodniško neizurjeni pohodniki. Zbiranje sredstev bo mogoče na samih dogodkih, pa tudi z neposrednimi donacijami na poseben sklic ZPM Ljubljana Moste Polje ali pa s poslanim humanitarnim geslom BOTER5, poslanim na št. 1919. Vsi SMS-i, poslani do 24. junija 2018, bodo namenjeni za razvoj mladim talentom.
Večgeneracijski centri (VGC) po vsej Sloveniji, financirani tudi s sredstvi evropskih skladov, so vse pomembnejša mreža pomoči, podpore, širjenja znanj in socialnih veščin tudi najranljivejšim vseh starosti, med njimi tudi otrokom in družinam iz projekta Botrstvo.
O minimalni plači ali o minimalni pokojnini v naši družbi pogosto tečejo razprave. Manj blizu pa nam je koncept minimalnega dohodka, ki bi pomenil zagotovilo za dostojno preživetje in socialno vključenost prav vsakega člana družbe. Evropska mreža minimalnih dohodkov se kot neformalna mreža organizacij in posameznikov zato že nekaj let trudi okrepiti razpravo o tem, kakšen koncept minimalnega dohodka v Evropi zares potrebujemo.
Čeprav so zdravstvene težave v družini stalnica, saj ima Urškina in Nacetova mama že vrsto let srčni spodbujevalnik in neznosne bolečine v hrbtenici, Urška pa je hud astmatik in se bori z dermatitisom, se je najhujša preizkušnja mlade in prizadevne družine začela šele z Nacetovim rojstvom. Po številnih postavljenih diagnozah zdravniki napovedujejo, da bo Nace najbrž invalid, vse življenje odvisen od pomoči drugih. Ob vseh zdravstvenih težavah pa se družina spopada še s tem, kako sanirati v neurju uničeno streho.
V projektu “Dobro sem”, ki s pomočjo laičnih trenerjev poteka že drugo leto, lahko ljudje iz najbolj ranljivih skupin dobijo številna nova znanja in veščine s področja duševnega zdravja in dobrega počutja. Duševno zdravje namreč ne pomeni le odsotnosti duševnih bolezni, pač pa vsakodnevno dobro počutje, motiviranost, večjo prilagodljivost in sposobnost spopadanja z manjšimi ali večjimi življenjskimi napori in neprijetnimi dogodki. Te brezplačne delavnice so namenjene predvsem srednješolcem, brezposelnim mladim in staršem mladoletnih otrok ter tistim, ki živijo v socialni ter finančni negotovosti, zato nanje opozarjamo v naši oddaji.
Člani Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto že vrsto let vsak dan v treh romskih naseljih nudijo učno pomoč, učenje slovenščine in drugih vsakodnevnih veščin in možnost kakovostnega preživljanja prostega časa. Športne, plesne in druge delavnice so iz leta v leto bolj obiskane in otroci, ki v uradnem šolskem sistemu pogosto obstanejo na stranskem tiru, tukaj kažejo številne talente, pravi strokovna vodja programov Andreja Luštek. In mladi plesalci iz romskih naselij blizu Novega mesta, ki jih že drugo leto poučuje Klara Magič Lunai iz Društva za razvijanje kreativnega gibanja Arabeska, že ta mesec odhajajo na svoje prvo plesno tekmovanje!
V šestih letih naše podpore Botrstvu se je zvrstilo tudi nekaj zelo odmevnih dražb, prav pred letom dni tudi dražba lokov dueta 2Cellos, ki je skupaj z dodatno donacijo anonimne poslušalke zagotovila skupno 17.000 evrov pomoči za nekaj izjemnih glasbenih talentov iz projekta Botrstvo. In tudi takrat se je izkazalo, kako močno je projekt Botrstvo povezal ne le pomoči potrebne, donatorje in botre, pač pa je v vseh teh letih stkal tudi močne povezave med mediji. Čeprav se mediji sicer dojemamo predvsem kot konkurenca. O tem razmišljajo Anja Hreščak, Tjaša Slokar Kos, Barbara Štrukelj, Slavko Bobovnik in Aleš Kocjan.
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Večkrat smo opozorili na to, da se bodo dolgotrajne posledice revščine, predvsem na duševnem zdravju, kazale še vrsto let po prenehanju krize. To zdaj potrjujejo tudi izkušnje Branke Strniša, psihologinje in psihoterapevtke, ki vrsto let nudi pomoč staršem in otrokom iz projekta Botrstvo.
Projekt Botrstvo, že šest polnih let tudi v partnerstvu za Valom 202, nenehno opozarja na posledice revščine, ki jih otroci in njihove družine občutijo tudi zaradi nedomišljene socialne zakonodaje. Skoraj 12 milijonov evrov zbrane pomoči v teh letih je več kot 8.000 otrokom zagotovo vsaj za nekaj časa olajšalo življenje, a potrebe po pomoči so še vedno velike: zdaj se revščina seli med redno in prekarno zaposlene.
V šestih letih naše podpore projektu Botrstvo se je osnovni ideji, da boter svojemu varovancu mesečno podari 30 evrov, pridružilo veliko občasnih akcij, ki vsaka na svoj način pomagajo otrokom oz. zanje zbirajo sredstva. Med njimi je tudi akcija Čisto veselje, ki že tretjič združuje humanitarno in ekološko noto in bo vse od 12. do 24.3. 2018 z odkupom odpadnega papirja in drugih surovin na številnih zbirnih točkah po vsej Sloveniji zagotavljala sredstva za počitnice socialno najbolj ogroženih otrok. Podrobnosti pojasnimo v oddaji.
5. marca 2012 smo objavili prvo zgodbo deklic, ki sta po mamini smrti in ob hudi bolezni očeta potrebovali pomoč Botrstva za plačilo šolskih kosil. Takrat res zelo malo znan humanitarni projekt ZPM Moste Polje smo podprli v prepričanju, da bomo morda leto ali dve pomagali pri plačevanju zunajšolskih dejavnosti, ekskurzij, razvoja talentov. Ker da kot družba in država zagotovo znamo poskrbeti za osnovne življenjske potrebe in stiske otrok. Šele številne zgodbe otrok in njihovih bližnjih so nam, poslušalcem in javnosti nasploh odprle oči, kako otroci s socialnoekonomskega dna zares živijo in kako so pogubne posledice spremenjenega socialnega sistema.
Na številnih koncih Slovenije so lani zaživeli večgeneracijski centri, namenjeni ohranjanju socialnih stikov, medgeneracijskemu povezovanju, učenju, nadgrajevanju različnih spretnosti in veščin ljudi iz ranljivih skupin. Ob številnih delavnicah in izobraževanjih za odrasle, poseben program namenjajo tudi otrokom, sploh v času zimskih počitnic. V večgeneracijskem centru Goriške so bili minuli teden prostori polni otroškega živžava, saj so pripravili brezplačno počitniško varstvo.
Za več kot 1100 družin je bila zima čarobnejša zaradi skupnih doživetij, izletov , predstav in drugih dejavnosti, 60 otrok pa se je lahko (prvič) preizkusilo v smučarskih veščinah. Medtem ko prava zima šele doživlja razmah, pa se akcija projekta Botrstvo Čarobna zima te dni poslavlja. Lani jeseni so jo organizirali prvič, saj so poleg obdarovanja v akciji »Trije zimski botri«, otrokom želeli omogočiti, da bi skupaj z s svojimi družinami lahko izkusili tudi zimska doživetja. In s skrbno izbiro kakovostnih predstav, izletov, koncertov in drugih doživetij, je bila zima čarobnejša za več kot 1100 družin.
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem. Že 27 let zapored pod okriljem ZPMS poteka tudi projekt otroškega parlamenta. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je "Šolstvo in šolski sistem". Na enem izmed območnih parlamentov so o tem, kaj jih v trenutnem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljali sedmošolka Lana in devetošolca Arian in Lovro. In posebej opozorili, kako na počutje v šoli in šolskih uspeh šolarjev
"Če bi znali pravočasno prepoznati otrokove težave in jim pomagati, bi od 53 otrok, ki trenutno zaradi svojih težav morajo živeti v našem domu, vsaj 23 lahko živelo v svojih družinah," grozljiv podatek o deležu otrok, ki niso pravočasno dobili ustrezne pomoči, pove direktorica Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonida Zalokar.
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Skoraj natanko dve leti po tem, ko ste pomagali sestrama Moniki in Juliji smo družino znova obiskali. Njuno zgodbo ste si prav gotovo zapomnili po tem, da je ob našem obisku družina že 8 mesecev živela brez elektrike. Kakšne spremembe je v njihovo življenje prinesla pomoč poslušalcev, ki je družini še vedno v pomoč pri plačilu stroškov?
Neveljaven email naslov