Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Ločitev, nenehne selitve, očetova nesreča in izločenost iz družbe vrstnikov ...
Po ločitvi staršev se je takrat devetletni Adrian z mamo odselil iz rojstnega kraja. Nato je v dobrem letu dni še petkrat zamenjal prebivališče in hkrati petkrat šolsko okolje in sošolce, preden se je vrnil domov k očetu, ki je postal njegov skrbnik. Takrat se je zdelo, da je najhujše za njim, a so se njegove stiske le še poglabljale, priznava oče.
“Ko se je sin vrnil v šolo, so ga popolnoma izločili iz družbe. Dali so mu vedeti, da je nezaželen, ker živi z očetom namesto z mamico, zbadali so ga, zakaj ima raztrgane copate in stara oblačila. Težko mu je bilo, umikal se je pred vsemi. Učiteljica mi je povedala, da se je na stranišču velikokrat zjokal, da je imel pogosto solzne oči …
Velikokrat sem se skušal pogovoriti, kaj ga muči, a se je le zaprl vase in v sebi premleval o vsem, kar ga teži. Vedel je, da nama finančno gre zelo na tesno, in ni mogel na nobeno plačljivo dejavnost, čeprav si je zelo želel. Nikoli ni mogel z vrstniki vsaj na kakšen sok, da bi se tam malo družili, ni šlo. Od danes do jutri nisem vedel, kako bova zmogla, pogosto namreč doma ni bilo niti za hrano, tudi kosila v šoli mu nisem mogel plačati, tako da je bil izločen še tam …”
Oče in sin živita v popolnoma dotrajani hiši, ki tako zunaj kot znotraj kaže, da nikoli ni videla prav dobrih časov. V hiši ali bolje hišici ni kosa pohištva, ki ne bi pred tem menjal že vsaj enega lastnika in ne bi svojega poslanstva že zdavnaj odslužil. Toda vse je še teže, odkar je oče samohranilec, ki ob minimalni plači nekaj sredstev za sina dobiva iz preživninskega sklada, pred dvema letoma doživel še hudo prometno nesrečo.
To je bil velik šok za Adriana, saj nekaj tednov ni bilo jasno, ali bo oče poškodbe sploh preživel. Fant ni imel pravih prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi ga zares zanimale fantove stiske, vseskozi pa so se kopičile položnice, prihajali so opomini in izvršbe, opisuje oče. Preveč hudega se je nabralo v duši štirinajstletnika.
“To ga je povsem potrlo, bil je na tleh, ni vedel, kaj naj stori. Vse to ga je pripeljalo do poskusa samomora, ki je tudi mene povsem pretresel in mi spodmaknil tla pod nogami. Bilo mi je nepopisno težko, kdor tega ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšna bolečina je to! Da se zaveš, da tvoj otrok, takšno majhno srce, nosi tako težko breme! Zaveš se, kako težko mu je moralo biti, da se je odločil za tak korak. Kakšna bolečina se je nabirala v njem! Tega, kar sva preživljala, ne bi privoščil najhujšemu sovražniku, res ne …”
Oče se je več kot dva meseca vsak dan vozil v skoraj sto kilometrov oddaljeno bolnišnico. Izposojal si je denar za gorivo, stroški so se nabirali tudi, ko je sina po odpustu iz bolnišnice redno vozil na terapije. Da bi mu le bilo bolje …
In takrat je v Adrianu dozorela želja, da bi v srednjo šolo hodil daleč od svojega kraja, daleč od okolja, ki je pripomoglo k njegovim stiskam. “Da bi spoznal povsem nov krog ljudi, nove prijatelje, da bi bil daleč stran.”
Po vsem, kar sta preživela, je oče kljub dolgovom, finančni stiski zaradi zmanjšanih dohodkov in lastnemu strahu, kako bo novo okolje vplivalo na čustveno labilnega mladostnika, Adrianu izpolnil željo. Tako je od jeseni dijak šole, ki si jo je zelo želel obiskovati, in je vključen tudi v dijaški dom. “Zelo se razumejo, tako v razredu kot v internatu, lepo mu je tam!” je s tvegano odločitvijo zdaj zadovoljen tudi oče.
Toda stroški takega bivanja, ki Adrianu pomenijo možnost za nov začetek, hkrati zahtevajo skoraj polovico očetove minimalne plače in so se izkazali za neobvladljive že ob prvi položnici.
“In že ta položnica čaka na plačilo. Posebej visoka je zato, ker je Adrian prvi mesec še imel tudi malico v šoli. Toda ko je videl znesek na položnici, se ji je sam odrekel. To je zelo hudo zanj, ne le zato, ker je brez toplega obroka do poznega popoldneva, ampak tudi zato, ker gredo na kosilo vsi sošolci, se tam družijo, poklepetajo … Adrian pa ta čas preživi v garderobi, jih čaka, da bodo pojedli, in gotovo razmišlja o vsem tem.”
Adriana vsaj pozno popoldne čaka obrok v dijaškem domu. Oče pa kljub vsakodnevnemu odhodu v službo poskuša tudi pri svoji prehrani kaj prihraniti.
“Običajno enkrat na dan pojem nekaj kruha s kakšnim namazom, v trgovini kupujem le še stvari z velikim popustom, in če je kaj ugodnega, kupim, a seveda tudi to delim z njim, ko je ob koncu tedna doma. V službi sem se odrekel topli malici, da dobim nekaj več izplačila pri plači, da imam vsaj nekaj centov več za položnice. In za Adriana.
Še vedno si želi imeti topla, nova, vsaj malo modernejša oblačila, pa tople čevlje, da ni tako izstopajoč že na prvi pogled. Zase tako ali tako ne kupim ničesar, zdaj sva približno enake velikosti in ponosim stvari za njim, ko zanj niso več primerne.”
Zagotovo bi bilo lažje, razmišlja oče, če bi tako kot pred nesrečo lahko še dodatno kaj zaslužil. A zaradi neznosnih bolečin, ki jih nobena zdravila ne omilijo, to ne gre več.
“Nepopisno me boli, sploh ne morem opisati, takšna bolečina je to. Hudo je tudi, da ne morem delati, čeprav si zelo želim. Ne morem postoriti stvari doma, kot bi bilo treba, še huje je, ker ne morem ničesar dodatno zaslužiti, kot sem prej, ko sva tako vedno imela zagotovljen kruh, mleko in osnovne stvari. Zdaj pa ne gre, ne zmorem.
To, da ne moreš delati, je strašno – to, da svojemu otroku ne moreš zagotoviti stvari, ki bi jih nujno potreboval, pa še bolj. Rad bi, da bi po vsem, kar sva preživela, sin videl smisel v prihodnosti, da bi lahko šel proti svojemu življenjskemu cilju, da bi se mu uresničile želje in sanje. Srčno si želim, da se ne bi razblinile le zato, ker ne morem poravnati niti najosnovnejših stroškov bivanja, ker preprosto nimam od kod vzeti. Težko je to …”
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Adrianu.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Adrianove družine.
Če bi Adrianu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Adriana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Lj. Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Ločitev, nenehne selitve, očetova nesreča in izločenost iz družbe vrstnikov ...
Po ločitvi staršev se je takrat devetletni Adrian z mamo odselil iz rojstnega kraja. Nato je v dobrem letu dni še petkrat zamenjal prebivališče in hkrati petkrat šolsko okolje in sošolce, preden se je vrnil domov k očetu, ki je postal njegov skrbnik. Takrat se je zdelo, da je najhujše za njim, a so se njegove stiske le še poglabljale, priznava oče.
“Ko se je sin vrnil v šolo, so ga popolnoma izločili iz družbe. Dali so mu vedeti, da je nezaželen, ker živi z očetom namesto z mamico, zbadali so ga, zakaj ima raztrgane copate in stara oblačila. Težko mu je bilo, umikal se je pred vsemi. Učiteljica mi je povedala, da se je na stranišču velikokrat zjokal, da je imel pogosto solzne oči …
Velikokrat sem se skušal pogovoriti, kaj ga muči, a se je le zaprl vase in v sebi premleval o vsem, kar ga teži. Vedel je, da nama finančno gre zelo na tesno, in ni mogel na nobeno plačljivo dejavnost, čeprav si je zelo želel. Nikoli ni mogel z vrstniki vsaj na kakšen sok, da bi se tam malo družili, ni šlo. Od danes do jutri nisem vedel, kako bova zmogla, pogosto namreč doma ni bilo niti za hrano, tudi kosila v šoli mu nisem mogel plačati, tako da je bil izločen še tam …”
Oče in sin živita v popolnoma dotrajani hiši, ki tako zunaj kot znotraj kaže, da nikoli ni videla prav dobrih časov. V hiši ali bolje hišici ni kosa pohištva, ki ne bi pred tem menjal že vsaj enega lastnika in ne bi svojega poslanstva že zdavnaj odslužil. Toda vse je še teže, odkar je oče samohranilec, ki ob minimalni plači nekaj sredstev za sina dobiva iz preživninskega sklada, pred dvema letoma doživel še hudo prometno nesrečo.
To je bil velik šok za Adriana, saj nekaj tednov ni bilo jasno, ali bo oče poškodbe sploh preživel. Fant ni imel pravih prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi ga zares zanimale fantove stiske, vseskozi pa so se kopičile položnice, prihajali so opomini in izvršbe, opisuje oče. Preveč hudega se je nabralo v duši štirinajstletnika.
“To ga je povsem potrlo, bil je na tleh, ni vedel, kaj naj stori. Vse to ga je pripeljalo do poskusa samomora, ki je tudi mene povsem pretresel in mi spodmaknil tla pod nogami. Bilo mi je nepopisno težko, kdor tega ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšna bolečina je to! Da se zaveš, da tvoj otrok, takšno majhno srce, nosi tako težko breme! Zaveš se, kako težko mu je moralo biti, da se je odločil za tak korak. Kakšna bolečina se je nabirala v njem! Tega, kar sva preživljala, ne bi privoščil najhujšemu sovražniku, res ne …”
Oče se je več kot dva meseca vsak dan vozil v skoraj sto kilometrov oddaljeno bolnišnico. Izposojal si je denar za gorivo, stroški so se nabirali tudi, ko je sina po odpustu iz bolnišnice redno vozil na terapije. Da bi mu le bilo bolje …
In takrat je v Adrianu dozorela želja, da bi v srednjo šolo hodil daleč od svojega kraja, daleč od okolja, ki je pripomoglo k njegovim stiskam. “Da bi spoznal povsem nov krog ljudi, nove prijatelje, da bi bil daleč stran.”
Po vsem, kar sta preživela, je oče kljub dolgovom, finančni stiski zaradi zmanjšanih dohodkov in lastnemu strahu, kako bo novo okolje vplivalo na čustveno labilnega mladostnika, Adrianu izpolnil željo. Tako je od jeseni dijak šole, ki si jo je zelo želel obiskovati, in je vključen tudi v dijaški dom. “Zelo se razumejo, tako v razredu kot v internatu, lepo mu je tam!” je s tvegano odločitvijo zdaj zadovoljen tudi oče.
Toda stroški takega bivanja, ki Adrianu pomenijo možnost za nov začetek, hkrati zahtevajo skoraj polovico očetove minimalne plače in so se izkazali za neobvladljive že ob prvi položnici.
“In že ta položnica čaka na plačilo. Posebej visoka je zato, ker je Adrian prvi mesec še imel tudi malico v šoli. Toda ko je videl znesek na položnici, se ji je sam odrekel. To je zelo hudo zanj, ne le zato, ker je brez toplega obroka do poznega popoldneva, ampak tudi zato, ker gredo na kosilo vsi sošolci, se tam družijo, poklepetajo … Adrian pa ta čas preživi v garderobi, jih čaka, da bodo pojedli, in gotovo razmišlja o vsem tem.”
Adriana vsaj pozno popoldne čaka obrok v dijaškem domu. Oče pa kljub vsakodnevnemu odhodu v službo poskuša tudi pri svoji prehrani kaj prihraniti.
“Običajno enkrat na dan pojem nekaj kruha s kakšnim namazom, v trgovini kupujem le še stvari z velikim popustom, in če je kaj ugodnega, kupim, a seveda tudi to delim z njim, ko je ob koncu tedna doma. V službi sem se odrekel topli malici, da dobim nekaj več izplačila pri plači, da imam vsaj nekaj centov več za položnice. In za Adriana.
Še vedno si želi imeti topla, nova, vsaj malo modernejša oblačila, pa tople čevlje, da ni tako izstopajoč že na prvi pogled. Zase tako ali tako ne kupim ničesar, zdaj sva približno enake velikosti in ponosim stvari za njim, ko zanj niso več primerne.”
Zagotovo bi bilo lažje, razmišlja oče, če bi tako kot pred nesrečo lahko še dodatno kaj zaslužil. A zaradi neznosnih bolečin, ki jih nobena zdravila ne omilijo, to ne gre več.
“Nepopisno me boli, sploh ne morem opisati, takšna bolečina je to. Hudo je tudi, da ne morem delati, čeprav si zelo želim. Ne morem postoriti stvari doma, kot bi bilo treba, še huje je, ker ne morem ničesar dodatno zaslužiti, kot sem prej, ko sva tako vedno imela zagotovljen kruh, mleko in osnovne stvari. Zdaj pa ne gre, ne zmorem.
To, da ne moreš delati, je strašno – to, da svojemu otroku ne moreš zagotoviti stvari, ki bi jih nujno potreboval, pa še bolj. Rad bi, da bi po vsem, kar sva preživela, sin videl smisel v prihodnosti, da bi lahko šel proti svojemu življenjskemu cilju, da bi se mu uresničile želje in sanje. Srčno si želim, da se ne bi razblinile le zato, ker ne morem poravnati niti najosnovnejših stroškov bivanja, ker preprosto nimam od kod vzeti. Težko je to …”
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Adrianu.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Adrianove družine.
Če bi Adrianu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Adriana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Lj. Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Čeprav imajo vedenjske težave otroci iz prav vseh družbenih slojev, imajo otroci, ki živijo v socialno – ekonomsko depriviligiranih družinah, so bili izpostavljeni zlorabam ali pa so imeli nekoliko nižje umske sposobnosti in težave s samoobvladovanjem, mnogo večje možnosti za številne težave in stiske v odraslosti. To dokazuje tudi novozelandska študija, ki poteka že skoraj 45 let in dokazuje, da spregledani otroci, ki jim nihče ustrezno ne pomaga, v odraslosti postanejo tudi veliko (finančno) breme družbe. Ti dokazi bi nas morali močno skrbeti tudi zato, ker je psihološka in psihiatrična pomoč pri nas za otroke zelo težko dostopna, čakalne dobe tudi za najhujše primere so izjemno dolge, številni otroci je sploh ne dobijo.
Naša sogovornica, mama prvošolčka, je bila primorana pustiti vse, kar sta z možem ustvarila in se zateči v materinski dom. V času, ko sta s sinom živela zgolj od socialne pomoči, jima je pomoč Botrstva – tako mesečni znesek kot drobne pozornosti, ki sta jih dobila – neizmerno veliko pomenila, se spominja sedaj, ko pomoči več ne potrebuje.
Na zaključni prireditvi projekta Ime leta smo se z nekaterimi izbranci za Ime meseca pogovarjali tudi o pomenu Botrstva, saj sta projekta tesno povezana.
Anastasiya, Maša, Teodora in Emma so sošolke in prijateljice, ki so se odločile, da bodo svoje rojstne dneve praznovale skupaj in se skupaj tudi odpovedale darilom: svoje prijatelje so prosile, naj raje prispevajo v sklad, s katerim so za eno leto postale botre svoji osemletni vrstnici. V tem, najbrž najintenzivnejšem obdobju obdarovanja v letu, bo morda njihova odločitev lahko navdih še za koga, ki bi namesto brezglavega kupovanja daril nekomu, ki ima vse, raje poklonil botrovanje otroku, ki potrebuje pomoč do boljšega jutri. V tem trenutku namreč na svojega botra čaka več kot 100 otrok!
"Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev," po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Z izjavami otrok, staršev in psihoterapevta smo spomnili na pomen skupnih doživetij, ki jih otrokom in družinam omogoča akcija Čarobna zima.
Pred natanko dvema letoma smo poslušalce v posebni akciji povabili, naj z novimi in privlačnimi otroškimi in mladinskimi knjigami skušajo kar se da napolniti police v OŠ Veržej. To je namreč šola, v katero sta združena tako vrtec kot tudi poseben zavod za osnovnošolce iz vse Slovenije, ki so jih strokovnjaki zaradi različnih razlogov morali umakniti iz njihovih družin. Ker kraj nima druge knjižnice, oddaljene knjižnice v Murski Soboti in Ljutomeru pa so za otroke iz doma povsem nedosegljive, je šolska knjižnica še posebej pomembno stičišče in zatočišče za otroke in mladostnike. Izjemno velik odziv poslušalcev je presenetil vse, mlade bralce in zaposlene, nove knjiga pa so v knjižnico privabile tudi tiste, ki prej vanjo niso zahajali.
Kako pomembna reč je v življenju revnega najstnika imeti majhno žepnino, denimo tako, ki ti omogoča evro na dan za kavico s sošolci? Raziskava, ki jo je za svoj magisterij prav na primeru otrok iz Botrstva Primorka Jasmina Jerant opravila na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti kaže, da zelo. Kajti že tako majhna žepnina lahko najstnikom odpre vrata v socialno vključenost med vrstnike in s tem do socialnega kapitala, ki ga s tem dobijo za vse življenje.
V novi akciji 'Čarobna zima' bodo otroci lahko obiskali gledališke igre, operne, baletne ali kino predstave, obiskali kopališča, odšli na sankanje in drsanje, ali pa bodo zimska doživetja izkusili na različnih izletih. Izkušnje sodelavcev ekipe Botrstva so namreč pokazale, da se družine v finančni stiski najpogosteje odpovedo prav skupnim doživetjem. Akcij, ki otrokom omogočajo različna doživetja in obiske predstav, pa tudi letovanja, sicer ni malo, je pa zelo malo takih, ki bi si za cilj zadale prav doživetja za vso družino.
V naših oddajah pogosto opozarjamo na to, kaj vse vpliva na razslojevanje otrok. Gost današnje oddaje, predavatelj na Fakulteti za šport doc. dr. Gregor Starc, pa dodaja premalokrat omenjeno dimenzijo: pomen gibanja pri razvoju otrok in mladostnikov in njegov vpliv na uspeh v življenju. Nanizal je nekaj res pomembnih vidikov in razmislekov tudi o tem, kako lahko kot starši in kot družba dosežemo bistveno boljši razvoj mladih generacij.
Več kot 7400 botrov je v času obstoja projekta Botrstvo pomagalo otrokom s svojim rednim mesečnim prispevkom. Dva med njimi, gospa Barbara in gospod Andrej, sta v projektu že od začetka. O samem projektu, pa tudi o družbi in njeni skrbi za otroke, sta razmišljala v tokratni oddaji.
Smučanje je sicer med popularnejšimi športi pri nas, a je tudi med dražjimi. Zato strokovnjaki že vrsto let opozarjajo, da v selekcijah otrok in mladostnikov skorajda ni več otrok iz manj premožnih družin zgolj zato, ker še tako talentiranemu otroku ne zmorejo kriti enormnih stroškov treningov, priprav in tekmovanj. Zato smo toliko bolj veseli, kadar lahko v projektu Botrstvo s pomočjo številnih donatorjev pomagajo izjemno talentiranemu mladostniku uresničiti smučarske sanje.
Tudi s koproducentsko podporo RTV Slovenija je nastal najnovejši film Jana Cvitkoviča “Družinica”, ki v angleščini nosi naslov “The basic of killing” ali v neposrednem prevodu: osnove ubijanja. Film namreč opozarja tudi na pogubne posledice, ki jih v dotlej idilično družinico vnese izguba obeh zaposlitev, a tudi zbirokratizirane in neučinkovite zakonodaje, ki ljudem v podobnih stiskah ne nudi primerne pomoči.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.
V njej so novega lastnika dobile zmagovite superge, ki jih je takoj po finalni tekmi projektu Botrstvo brez pomisleka podaril vzhajajoči zvezdnik svetovne košarke Luka Dončić.
Zmagovalne športne copate Luke Dončića smo prodali za 30.000 evrov. Hvala vsem!
Na Valu 202 je potekala že šesta velika humanitarna dražba. Tokrat je zanjo briljantni mladi košarkarski zvezdnik Luka Dončić podaril superge, ki jih je nosil na vseh pomembnih tekmah tega prvenstva, tudi na finalni.
Večkrat poudarjena podrobnost iz življenja daleč najboljšega mladega igralca pravkar minulega evropskega prvenstva, Luke Dončiča, je, da je za zagotovitev nemotenih treningov oče Saša opravljal tudi honorarna dela, tudi vozil taksi po Ljubljani. Zdaj je to le še zanimivost z Lukove izjemne športne poti, a denar je pomemben odločevalec o usodi karier številnih otrok. Tudi zatov projektu Botrstvu tako vztrajno opozarjajo na to, da družba talentov ne sme izgubljati zgolj zato, ker je je nadarjen otrok morda rodil v družini, ki naraščajočih stroškov športne ali umetniške poti ne zmore. Združena podpora donatorjev in klubov pa lahko.
“Imeli smo tudi otroke, ki so ne le nižjo glasbeno šolo, pač pa tudi srednješolsko glasbeno izobrazbo pridobili tako rekoč brez finančnega prispevka staršev,” dostopnost glasbenega izobraževanja pri nas opiše predsednica Zveze slovenskih glasbenih šol in ravnateljica Konservatorija Maribor Helena Meško.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Neveljaven email naslov