Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja.
Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
"Prosim, odpelji nas stran, ne moremo več …"
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kateri od nas prestregel udarec, ko smo branili mamo. Mene in starejšega brata je odrinil in nato zabijal v zid, pa zadel nas je stol, ki ga je vrgel čez mizo v nas. Ko je bila najmlajša stara eno leto in je v hojci prišla do njega, da bi jo stisnil v naročje, jo je za lase potegnil iz nje in jo odrinil, češ, naj izgine, ker da ga moti pri gledanju televizije,” pripovedujejo sestrice, osemletna Nina, desetletna Nuša in petletna Naja, ter njihova mama o nasilju, ki so ga preživljale še lani ob tem času.
“Ko je delal v tujini, so bile že v četrtek popolnoma nervozne in v strahu, ali so vse dobro pospravile, ali so vse prav naredile, da ga ne bi s čim vznemirile. Noč prej niso spale in bruhale so od strahu, kaj bo, ko bo prišel domov, kdaj se bo začel tepež. Imele so izdelane prave strategije, kako ga zadržati čim dlje stran, da le ne bi začelo takoj padati po meni …”
“Moji starši so se ločili, ko sem bila majhna, in nikakor nisem želela, da bi bili tudi moji otroci otroci ločenih staršev. Želela sem, da imajo mamo in očeta, ne le enega,” razloge za to, zakaj je toliko časa vztrajala v tako nasilja polnem zakonu, utemeljuje mama štirih otrok.
Čeprav so jo prav ti otroci prosili za čimprejšnji odhod iz zakona: “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj, ker ata tako tepe mamo, da smo me jokale,” pove petletna Naja.
“Ko sem omenjala odhod, mi je grozil, da me bo razsekal na kose in vrgel v vodo. Ukazal mi je, da moram na kolena, on pa je šel po macolo, da mi bo razbil glavo. Na srečo me je takrat rešil sosed,” opisuje mama, “potem pa nam je zato, da ne bi mogli oditi, popolnoma razbil avto.”
Letos je mama le zmogla toliko moči, da ji je kljub grožnjam s smrtjo uspelo z otroki pobegniti. Toda selitev, ki so jo izvedli v nekaj urah in s seboj vzeli le najnujnejše, ni takoj prinesla olajšanja: “Najteže je bilo prvi teden. Vsi smo bili zmedeni, hudo mi je bilo, ker smo izgubili dom in šli v neznano, novo je bilo okolje, novi so bili sošolci, vse je bilo drugače. Dodatna težava je bila, ker Nine sošolci v novi šoli nikakor niso sprejeli.«
“Niso me sprejeli, ker sem govorila z drugačnim naglasom in v drugačnem narečju kot oni. Potiskali so me stran in me tepli. Učiteljica pa je samo gledala in ni nič rekla. Občutek sem imela, da me ne marajo in da me še dolgo ne bodo marali,” je žalostna Nina. “Ko imajo v šoli prosti čas, se nihče ne igra z njo, odrinejo jo in zmeraj se igra sama. Zelo je prizadeta in žalostna,” še doda mama.
Vrstniki so bili le ena od težav v novem življenju, letos so se namreč selili še trikrat. Samohranilki brez zaposlitve pač ni lahko najti stanovanja zase in za štiri otroke …
Zdaj upajo, da so vendarle našli ne le najemniško stanovanje, v katerem bodo lahko ostali dlje časa, ampak tudi okolje, v katerem bodo deklice bolje sprejete med vrstniki. In največja skrb zdaj, ko niso več ustrahovani, je plačilo stroškov tako za stanovanje kot za dijaški dom, saj v bližini zdajšnjega bivališča ni šolskega programa, v katerega bi se lahko prešolal dijak Žiga: “Najemnina je dokaj visoka, stroški tudi, čeprav zelo pazimo in nimamo niti interneta, a ko vse nujno plačamo, nam za hrano in druge potrebne stvari ostane le približno 150 evrov. Ker je morala Nina na dieto za celiakijo, mora biti njena hrana zelo prilagojena in je tudi zelo draga, zato nam s tem zneskom nikakor ne uspe preživeti meseca. Položnice se kopičijo …” skrbi mamo.
“Želeli smo si ostati skupaj, a v bližini zdajšnjega doma ni podobnega programa, kamor bi se Žiga lahko brez težav prešolal, zato je bil prisiljen oditi v dijaški dom in ostati na isti šoli. To pa seveda stane …” skrbi mamo. Zato še ne polnoletni Žiga s honorarnim delom poskuša pomagati tako pri plačilu dobrih 200 evrov stroškov za dijaški dom kot tudi pri plačilu drugih družinskih stroškov.
“Kadar le lahko, ponoči honorarno dela. Pogosto se zgodi, da se zjutraj le stušira, vzame torbo in gre k pouku. Me je že razredničarka opozorila, da najbrž dolgo tega ne bo zmogel, a za zdaj gre. Ocene ima dobre in sploh se zelo trudi, da bi lahko pomagal tudi meni, si pa seveda želi več prostega časa.”
“Veste, kako grozen občutek je to, ko otroci delajo namesto tebe? Vem, da bi morala jaz skrbeti zanje, a v tem hipu to ni mogoče. Nimam službe in za zdaj je tudi ne morem dobiti, ker so mi pred kratkim zdravniki z operacijo komaj rešili življenje in bom še dolgo okrevala. Stroški pa se kopičijo in tudi selitve so veliko stale, vsepovsod je bilo treba plačati vnaprej, ljudje so nezaupljivi do samohranilke s toliko otroki …”
Deklice pomagajo na svoj način, opisuje Nuša: “Imamo hranilnik, v katerega vse tri damo denar, ki ga dobimo od zobne miške ali za rojstni dan. Potem zelo pazimo, da ga ne porabimo in da ga damo mamici, kadar potrebuje za hrano.”
“Vse to, kar smo preživeli, je na vseh pustilo posledice, največ na Nušinem zdravju. Še veliko časa in strokovne pomoči bo potrebovala, da bo lahko zaživela običajno življenje. Nina pa ima poleg diete zaradi celiakije veliko težav še s prirojenimi zdravstvenimi težavami, najbrž bo kmalu morala tudi na zahtevnejšo operacijo, okrevanje bo trajalo najmanj tri mesece. Kar seveda pomeni, da bo znova veliko manjkala v šoli in da bo tudi doma potrebovala nego,” med drugim skrbi mamo.
“Praznovali bomo prvi božič, ki ga bomo preživeli sami v drugem okolju, v novem življenju. Rada bi jim omogočila lepe praznike, pa jim ne morem dati nič, res nič. Ves teden bomo doma in bo treba kaj skuhati, sicer jedo v šoli in je lažje. Kar groza me je praznikov,” je iskrena.
Čeprav je stanovanje, kjer zdaj živijo, novejše in delno opremljeno, bi nujno potrebovali novejši pralni stroj, ki jim med pranjem ne bi več trgal oblačil. A ker dekleta vedo, da mama nima niti za to, so svoje praznične želje raje naslovila na dobre može, ki bi jim morda lahko pomagali: “Božičku smo pisale za televizijo, ki jo zelo pogrešamo, posebno ker se sošolci nenehno pogovarjajo o kakšnih oddajah, jaz pa sploh ne vem, o čem govorijo,” v imenu vseh pove že tako iz vrstniške družbe izločena Nina.
Dedku Mrazu pa so zaupale vsaka svoje želje: “Zelo si želim slikarsko stojalo in pribor za slikanje in risanje, ker zelo rada rišem,” sramežljivo pove Nuša. “Jaz pa grad in pa krila na baterije, da bom zares lahko letela,” prepričano doda petletna Naja, Nina pa mu je pisala za jahačico Barbi, škatle, v katere bi lahko spravile svoje stvari, ker za omare v majhni sobici ni več prostora, novo žogo, pa toplo bundico in nove škorenjčke, ker je tiste iz prejšnje zime že prerasla.
Največja želja prav vseh pa je, da bi lahko ostali v stanovanju, ki je sicer majhno, a lepo opremljeno, jim je zelo všeč in se v njem zelo dobro počutijo. “Strašno me skrbi, da bi se zdaj, ko smo le našli primeren dom, morali znova seliti zgolj zato, ker ne bi zmogla plačevati najemnine in stroškov zanj. Otroci si po vsem, kar so preživeli, zaslužijo biti na toplem in varnem.”
Doniranje s pomočjo SMS sporočil za to družino ni več mogoče, lahko pa kadarkoli nakažete sredstva na:
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Nini, Nuši, Naji in Žigi želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Nino, Najo, Nušo in Žigo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja.
Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
"Prosim, odpelji nas stran, ne moremo več …"
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kateri od nas prestregel udarec, ko smo branili mamo. Mene in starejšega brata je odrinil in nato zabijal v zid, pa zadel nas je stol, ki ga je vrgel čez mizo v nas. Ko je bila najmlajša stara eno leto in je v hojci prišla do njega, da bi jo stisnil v naročje, jo je za lase potegnil iz nje in jo odrinil, češ, naj izgine, ker da ga moti pri gledanju televizije,” pripovedujejo sestrice, osemletna Nina, desetletna Nuša in petletna Naja, ter njihova mama o nasilju, ki so ga preživljale še lani ob tem času.
“Ko je delal v tujini, so bile že v četrtek popolnoma nervozne in v strahu, ali so vse dobro pospravile, ali so vse prav naredile, da ga ne bi s čim vznemirile. Noč prej niso spale in bruhale so od strahu, kaj bo, ko bo prišel domov, kdaj se bo začel tepež. Imele so izdelane prave strategije, kako ga zadržati čim dlje stran, da le ne bi začelo takoj padati po meni …”
“Moji starši so se ločili, ko sem bila majhna, in nikakor nisem želela, da bi bili tudi moji otroci otroci ločenih staršev. Želela sem, da imajo mamo in očeta, ne le enega,” razloge za to, zakaj je toliko časa vztrajala v tako nasilja polnem zakonu, utemeljuje mama štirih otrok.
Čeprav so jo prav ti otroci prosili za čimprejšnji odhod iz zakona: “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj, ker ata tako tepe mamo, da smo me jokale,” pove petletna Naja.
“Ko sem omenjala odhod, mi je grozil, da me bo razsekal na kose in vrgel v vodo. Ukazal mi je, da moram na kolena, on pa je šel po macolo, da mi bo razbil glavo. Na srečo me je takrat rešil sosed,” opisuje mama, “potem pa nam je zato, da ne bi mogli oditi, popolnoma razbil avto.”
Letos je mama le zmogla toliko moči, da ji je kljub grožnjam s smrtjo uspelo z otroki pobegniti. Toda selitev, ki so jo izvedli v nekaj urah in s seboj vzeli le najnujnejše, ni takoj prinesla olajšanja: “Najteže je bilo prvi teden. Vsi smo bili zmedeni, hudo mi je bilo, ker smo izgubili dom in šli v neznano, novo je bilo okolje, novi so bili sošolci, vse je bilo drugače. Dodatna težava je bila, ker Nine sošolci v novi šoli nikakor niso sprejeli.«
“Niso me sprejeli, ker sem govorila z drugačnim naglasom in v drugačnem narečju kot oni. Potiskali so me stran in me tepli. Učiteljica pa je samo gledala in ni nič rekla. Občutek sem imela, da me ne marajo in da me še dolgo ne bodo marali,” je žalostna Nina. “Ko imajo v šoli prosti čas, se nihče ne igra z njo, odrinejo jo in zmeraj se igra sama. Zelo je prizadeta in žalostna,” še doda mama.
Vrstniki so bili le ena od težav v novem življenju, letos so se namreč selili še trikrat. Samohranilki brez zaposlitve pač ni lahko najti stanovanja zase in za štiri otroke …
Zdaj upajo, da so vendarle našli ne le najemniško stanovanje, v katerem bodo lahko ostali dlje časa, ampak tudi okolje, v katerem bodo deklice bolje sprejete med vrstniki. In največja skrb zdaj, ko niso več ustrahovani, je plačilo stroškov tako za stanovanje kot za dijaški dom, saj v bližini zdajšnjega bivališča ni šolskega programa, v katerega bi se lahko prešolal dijak Žiga: “Najemnina je dokaj visoka, stroški tudi, čeprav zelo pazimo in nimamo niti interneta, a ko vse nujno plačamo, nam za hrano in druge potrebne stvari ostane le približno 150 evrov. Ker je morala Nina na dieto za celiakijo, mora biti njena hrana zelo prilagojena in je tudi zelo draga, zato nam s tem zneskom nikakor ne uspe preživeti meseca. Položnice se kopičijo …” skrbi mamo.
“Želeli smo si ostati skupaj, a v bližini zdajšnjega doma ni podobnega programa, kamor bi se Žiga lahko brez težav prešolal, zato je bil prisiljen oditi v dijaški dom in ostati na isti šoli. To pa seveda stane …” skrbi mamo. Zato še ne polnoletni Žiga s honorarnim delom poskuša pomagati tako pri plačilu dobrih 200 evrov stroškov za dijaški dom kot tudi pri plačilu drugih družinskih stroškov.
“Kadar le lahko, ponoči honorarno dela. Pogosto se zgodi, da se zjutraj le stušira, vzame torbo in gre k pouku. Me je že razredničarka opozorila, da najbrž dolgo tega ne bo zmogel, a za zdaj gre. Ocene ima dobre in sploh se zelo trudi, da bi lahko pomagal tudi meni, si pa seveda želi več prostega časa.”
“Veste, kako grozen občutek je to, ko otroci delajo namesto tebe? Vem, da bi morala jaz skrbeti zanje, a v tem hipu to ni mogoče. Nimam službe in za zdaj je tudi ne morem dobiti, ker so mi pred kratkim zdravniki z operacijo komaj rešili življenje in bom še dolgo okrevala. Stroški pa se kopičijo in tudi selitve so veliko stale, vsepovsod je bilo treba plačati vnaprej, ljudje so nezaupljivi do samohranilke s toliko otroki …”
Deklice pomagajo na svoj način, opisuje Nuša: “Imamo hranilnik, v katerega vse tri damo denar, ki ga dobimo od zobne miške ali za rojstni dan. Potem zelo pazimo, da ga ne porabimo in da ga damo mamici, kadar potrebuje za hrano.”
“Vse to, kar smo preživeli, je na vseh pustilo posledice, največ na Nušinem zdravju. Še veliko časa in strokovne pomoči bo potrebovala, da bo lahko zaživela običajno življenje. Nina pa ima poleg diete zaradi celiakije veliko težav še s prirojenimi zdravstvenimi težavami, najbrž bo kmalu morala tudi na zahtevnejšo operacijo, okrevanje bo trajalo najmanj tri mesece. Kar seveda pomeni, da bo znova veliko manjkala v šoli in da bo tudi doma potrebovala nego,” med drugim skrbi mamo.
“Praznovali bomo prvi božič, ki ga bomo preživeli sami v drugem okolju, v novem življenju. Rada bi jim omogočila lepe praznike, pa jim ne morem dati nič, res nič. Ves teden bomo doma in bo treba kaj skuhati, sicer jedo v šoli in je lažje. Kar groza me je praznikov,” je iskrena.
Čeprav je stanovanje, kjer zdaj živijo, novejše in delno opremljeno, bi nujno potrebovali novejši pralni stroj, ki jim med pranjem ne bi več trgal oblačil. A ker dekleta vedo, da mama nima niti za to, so svoje praznične želje raje naslovila na dobre može, ki bi jim morda lahko pomagali: “Božičku smo pisale za televizijo, ki jo zelo pogrešamo, posebno ker se sošolci nenehno pogovarjajo o kakšnih oddajah, jaz pa sploh ne vem, o čem govorijo,” v imenu vseh pove že tako iz vrstniške družbe izločena Nina.
Dedku Mrazu pa so zaupale vsaka svoje želje: “Zelo si želim slikarsko stojalo in pribor za slikanje in risanje, ker zelo rada rišem,” sramežljivo pove Nuša. “Jaz pa grad in pa krila na baterije, da bom zares lahko letela,” prepričano doda petletna Naja, Nina pa mu je pisala za jahačico Barbi, škatle, v katere bi lahko spravile svoje stvari, ker za omare v majhni sobici ni več prostora, novo žogo, pa toplo bundico in nove škorenjčke, ker je tiste iz prejšnje zime že prerasla.
Največja želja prav vseh pa je, da bi lahko ostali v stanovanju, ki je sicer majhno, a lepo opremljeno, jim je zelo všeč in se v njem zelo dobro počutijo. “Strašno me skrbi, da bi se zdaj, ko smo le našli primeren dom, morali znova seliti zgolj zato, ker ne bi zmogla plačevati najemnine in stroškov zanj. Otroci si po vsem, kar so preživeli, zaslužijo biti na toplem in varnem.”
Doniranje s pomočjo SMS sporočil za to družino ni več mogoče, lahko pa kadarkoli nakažete sredstva na:
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Nini, Nuši, Naji in Žigi želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Nino, Najo, Nušo in Žigo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Neveljaven email naslov