Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Vso zimo nas je zeblo, prvič smo lahko zakurili šele pred dnevi…
Po letih psihičnega nasilja so se Urška, Gregor in njuna mama odselili od očeta in zaživeli skupaj z babico, dedkom in stricem: “Nekako smo si pomagali, sestavljali pokojnine s plačami in je šlo. Potem pa je najprej umrl oče, nato povsem nepričakovano brat, pred dvema letoma pa po dolgi bolezni tudi mama. Zelo je bilo hudo, otroka sta veliko pomagala tudi pri negi in sta bila zelo navezana na babico, izguba ju je zelo prizadela.”
“Moja mesečna plača za dvoizmensko delo, z vsemi dodatki za delo ob nedeljah, praznikih, s prevozom na delo in malico znaša največ 650 evrov, pogosto manj, sploh če sem odsotna zaradi bolezni. Nikoli ne vemo več kot za dan naprej, kako bomo delali, ko kdo zboli, te pokličejo in moraš takoj v službo, redko gremo domov takoj po koncu svoje izmene. Ne le da so popolni gospodarji tvojega časa, ampak si je zaradi takega urnika težko najti kakršno koli dodatno delo. Vedno moraš biti na razpolago. Preživnini naj bi sicer dobivala, vendar mi nekdanji mož od polnega zneska odšteje prav vse zneske, ki jih je porabil zanju v času stikov, vsak sladoled, vse, tako da včasih dobim nakazanih le 40 evrov.”
“Živimo v več kot stoletje stari hiši, sploh se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj obnovljeno, vlage je ogromno, povsod je plesen. To zelo vpliva na sinovo zdravje, saj je astmatik in zato pogosto v bolnišnici, da se stanje vsaj malo popravi. A ko se vrne domov … Okna ne tesnijo, prav čutiš, kako pri špranjah vdira hladen zrak. Ko poskušamo ogreti hišo, skorajda bolj grejemo dvorišče. Letošnjo zimo je sploh težko, do pred dnevi nismo mogli kuriti, ker je stara peč popolnoma odpovedala. Potem nam je sicer uspelo dobiti prav tako staro, a še delujočo, vendar znova nismo mogli plačati mojstra, ki nam jo je prišel priklopit in preuredil vso potrebno napeljavo. Še zmeraj mu to dolgujemo.
A peč zdaj deluje in smo minulo soboto prvič v tej zimi normalno zakurili. Prej smo se sicer poskušali pogreti s kaloriferji, a se tako stare hiše z debelimi zidovi ne da ogreti na tak način. Zato smo tudi božične in novoletne praznike preživeli v bundah in skibuckah. Ko je posijalo sonce, smo se šli ven pogret, ker je bilo zunaj topleje kot v hiši. Žalostno je bilo, mrzlo, otroka sta za darilo dobila le vsak svojo čokoladico in strašansko ju je razveselila tortica, ki jo je hči dobila v dar od humanitarnega društva. Čeprav smo potem praznovali sami, saj v tak mraz ni mogoče povabiti nikogar …”
“Ker je hiša stara, so tudi stroški visoki. In nenehno je kaj v okvari. Dolžni smo še mojstru za peč, pa se je že pokvaril grelnik in imamo v kuhinji samo mrzlo vodo. Poleg tega imam še izvršbo na plačo za mamin pogreb, ker ga nikakor nisem mogla plačati. Tako da je znesek, ki ga dobim na račun, tako nizek, da pridejo dnevi, ko nimamo niti za kruh. Ironično je, da delam v trgovini, tudi strežem hrano, pa si pogosto ves delovnik ne morem privoščiti niti, da bi kaj pojedla. In potem moram, pogosto lačna, ob koncu delovnika vreči neprodano hrano stran, zaradi rokov uporabe in strogih predpisov, čeprav bi jo z veseljem pojedla ali še raje odnesla otrokom domov. Zelo trpim, ko mečem hrano stran.
Hudo mi je, ker jim ne morem dati tega, kar vidita pri sovrstnikih in kar jaz gledam v službi vsak dan. Težko mi je, ko vidim, da je hči zelo rada urejena, želi si kakšno malenkost, kak lak za nohte, kaj kozmetike, pa žal ne gre. Zelo je srečna, ker je bila povabljena za soplesalko na valeto, seveda bi rada bila lepa, »princeska«, takoj mi je omenila, da bi rada oblekico in čeveljčke, jaz pa ji tega žal ne morem dati …”
“Ne le tega, da nimamo, tudi gledati mamo, kako se trudi, da bi nama bilo bolje, pa je s plačo nemogoče preživeti, je zelo težko sprejeti. Vse dni je v službi, na koncu pa nam zmanjka za vse in ne pridemo skozi mesec. Saj skuhamo, a je zmeraj premalo, jaz bi še jedel … S sestro si tudi želiva, da bi imeli kakšne kosmiče, da ne bi nenehno zmanjkovalo mleka, da bi si kdaj lahko privoščila kaj sladkega … Pa ni možnosti,” doda srednješolec Gregor.
Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Urški in Gregorju.
Čeprav se najstnika trudita sprijazniti z vsem tem, tudi z vsakdanjim občutkom neenakovrednosti z vrstniki, pa so ju tudi težave v šoli in predvsem izgube bližnjih v letu babičine smrti pripeljale po tega, da jima ni uspelo izdelati razreda v osnovni oziroma srednji šoli. Letos sta znova v šolskih klopeh, a pomanjkanje čutita vsepovsod, pravi Gregor:
“Rad bi šel s prijatelji kdaj na pijačo, pa se vedno zlažem, da se mi mudi. Seveda mi kdaj tudi oni kaj plačajo, a jim tega ne morem vrniti, kar res ni dober občutek. Tudi domov nikoli nikogar ne povabim, da ne bi videli, v kakšnih razmerah živimo, in si nato ustvarili vtis o meni. Zelo bi mi bilo nerodno, če bi videli našo hišo. Že tako se ne počutim enakovrednega med njimi … Oblačila imamo takšna, kot jih pač dobimo od drugih, nikoli si ne morem izbrati stvari po svojem okusu. Potreboval bi toplejšo bundo in pa boljše čevlje, ti, ki jih imam, pogosto premočijo, da me zebe in potem še hitreje zbolim.”
“Velikokrat se skrijem pred vsemi in se zjočem. Jezi me, ker se tako trudim, ker sem toliko časa v službi, vedno na razpolago, ne zaslužim pa dovolj, da bi prišli skozi mesec. Pozabili smo že, da bi otrokoma prav prišel računalnik, pa kolesa, ker smo doma daleč od avtobusa, trgovin in vsega. Ko bi bilo dovolj za vsaj osnovne, res osnovne stvari …” si želi mama.
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Urški in Gregorju želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Urško in Gregorja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Vso zimo nas je zeblo, prvič smo lahko zakurili šele pred dnevi…
Po letih psihičnega nasilja so se Urška, Gregor in njuna mama odselili od očeta in zaživeli skupaj z babico, dedkom in stricem: “Nekako smo si pomagali, sestavljali pokojnine s plačami in je šlo. Potem pa je najprej umrl oče, nato povsem nepričakovano brat, pred dvema letoma pa po dolgi bolezni tudi mama. Zelo je bilo hudo, otroka sta veliko pomagala tudi pri negi in sta bila zelo navezana na babico, izguba ju je zelo prizadela.”
“Moja mesečna plača za dvoizmensko delo, z vsemi dodatki za delo ob nedeljah, praznikih, s prevozom na delo in malico znaša največ 650 evrov, pogosto manj, sploh če sem odsotna zaradi bolezni. Nikoli ne vemo več kot za dan naprej, kako bomo delali, ko kdo zboli, te pokličejo in moraš takoj v službo, redko gremo domov takoj po koncu svoje izmene. Ne le da so popolni gospodarji tvojega časa, ampak si je zaradi takega urnika težko najti kakršno koli dodatno delo. Vedno moraš biti na razpolago. Preživnini naj bi sicer dobivala, vendar mi nekdanji mož od polnega zneska odšteje prav vse zneske, ki jih je porabil zanju v času stikov, vsak sladoled, vse, tako da včasih dobim nakazanih le 40 evrov.”
“Živimo v več kot stoletje stari hiši, sploh se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj obnovljeno, vlage je ogromno, povsod je plesen. To zelo vpliva na sinovo zdravje, saj je astmatik in zato pogosto v bolnišnici, da se stanje vsaj malo popravi. A ko se vrne domov … Okna ne tesnijo, prav čutiš, kako pri špranjah vdira hladen zrak. Ko poskušamo ogreti hišo, skorajda bolj grejemo dvorišče. Letošnjo zimo je sploh težko, do pred dnevi nismo mogli kuriti, ker je stara peč popolnoma odpovedala. Potem nam je sicer uspelo dobiti prav tako staro, a še delujočo, vendar znova nismo mogli plačati mojstra, ki nam jo je prišel priklopit in preuredil vso potrebno napeljavo. Še zmeraj mu to dolgujemo.
A peč zdaj deluje in smo minulo soboto prvič v tej zimi normalno zakurili. Prej smo se sicer poskušali pogreti s kaloriferji, a se tako stare hiše z debelimi zidovi ne da ogreti na tak način. Zato smo tudi božične in novoletne praznike preživeli v bundah in skibuckah. Ko je posijalo sonce, smo se šli ven pogret, ker je bilo zunaj topleje kot v hiši. Žalostno je bilo, mrzlo, otroka sta za darilo dobila le vsak svojo čokoladico in strašansko ju je razveselila tortica, ki jo je hči dobila v dar od humanitarnega društva. Čeprav smo potem praznovali sami, saj v tak mraz ni mogoče povabiti nikogar …”
“Ker je hiša stara, so tudi stroški visoki. In nenehno je kaj v okvari. Dolžni smo še mojstru za peč, pa se je že pokvaril grelnik in imamo v kuhinji samo mrzlo vodo. Poleg tega imam še izvršbo na plačo za mamin pogreb, ker ga nikakor nisem mogla plačati. Tako da je znesek, ki ga dobim na račun, tako nizek, da pridejo dnevi, ko nimamo niti za kruh. Ironično je, da delam v trgovini, tudi strežem hrano, pa si pogosto ves delovnik ne morem privoščiti niti, da bi kaj pojedla. In potem moram, pogosto lačna, ob koncu delovnika vreči neprodano hrano stran, zaradi rokov uporabe in strogih predpisov, čeprav bi jo z veseljem pojedla ali še raje odnesla otrokom domov. Zelo trpim, ko mečem hrano stran.
Hudo mi je, ker jim ne morem dati tega, kar vidita pri sovrstnikih in kar jaz gledam v službi vsak dan. Težko mi je, ko vidim, da je hči zelo rada urejena, želi si kakšno malenkost, kak lak za nohte, kaj kozmetike, pa žal ne gre. Zelo je srečna, ker je bila povabljena za soplesalko na valeto, seveda bi rada bila lepa, »princeska«, takoj mi je omenila, da bi rada oblekico in čeveljčke, jaz pa ji tega žal ne morem dati …”
“Ne le tega, da nimamo, tudi gledati mamo, kako se trudi, da bi nama bilo bolje, pa je s plačo nemogoče preživeti, je zelo težko sprejeti. Vse dni je v službi, na koncu pa nam zmanjka za vse in ne pridemo skozi mesec. Saj skuhamo, a je zmeraj premalo, jaz bi še jedel … S sestro si tudi želiva, da bi imeli kakšne kosmiče, da ne bi nenehno zmanjkovalo mleka, da bi si kdaj lahko privoščila kaj sladkega … Pa ni možnosti,” doda srednješolec Gregor.
Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Urški in Gregorju.
Čeprav se najstnika trudita sprijazniti z vsem tem, tudi z vsakdanjim občutkom neenakovrednosti z vrstniki, pa so ju tudi težave v šoli in predvsem izgube bližnjih v letu babičine smrti pripeljale po tega, da jima ni uspelo izdelati razreda v osnovni oziroma srednji šoli. Letos sta znova v šolskih klopeh, a pomanjkanje čutita vsepovsod, pravi Gregor:
“Rad bi šel s prijatelji kdaj na pijačo, pa se vedno zlažem, da se mi mudi. Seveda mi kdaj tudi oni kaj plačajo, a jim tega ne morem vrniti, kar res ni dober občutek. Tudi domov nikoli nikogar ne povabim, da ne bi videli, v kakšnih razmerah živimo, in si nato ustvarili vtis o meni. Zelo bi mi bilo nerodno, če bi videli našo hišo. Že tako se ne počutim enakovrednega med njimi … Oblačila imamo takšna, kot jih pač dobimo od drugih, nikoli si ne morem izbrati stvari po svojem okusu. Potreboval bi toplejšo bundo in pa boljše čevlje, ti, ki jih imam, pogosto premočijo, da me zebe in potem še hitreje zbolim.”
“Velikokrat se skrijem pred vsemi in se zjočem. Jezi me, ker se tako trudim, ker sem toliko časa v službi, vedno na razpolago, ne zaslužim pa dovolj, da bi prišli skozi mesec. Pozabili smo že, da bi otrokoma prav prišel računalnik, pa kolesa, ker smo doma daleč od avtobusa, trgovin in vsega. Ko bi bilo dovolj za vsaj osnovne, res osnovne stvari …” si želi mama.
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Urški in Gregorju želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Urško in Gregorja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Prazniki so za mnoge najtežji del leta, epidemija pa je še dodatno močno poslabšala finančno stanje številnih družin. Pomagati je mogoče z delčkom dohodnine, nakupom Vrečke dobrote, Nasmeškotkov ali z donacijo SMS sporočila BOTER5 ali BOTER10 na 1919č.
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov. A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Nepričakovano hitro zaprtje šole je onemogočilo, da bi šole pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki, mnoge starše skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet? Nemalo šol bo za razliko od spomladanske epidemije tokrat zahtevalo obvezno prisotnost pred računalniškim ekranom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo. Kakšni tedni so pred družinami, ki tega ne zmorejo zagotoviti, saj imajo težave že pri nakupu hrane in zagotavljanju ogrevanja? Kaj skrbi humanitarne organizacije, ko se srečujejo z vse več prosilci, ki se prvič v življenju srečujejo s tako hudimi finančnimi stiskami in ki prej še nikoli niso prosili za pomoč?
Zgodbe otrok, ki jih v našem programu predstavljamo že vrsto let, so marsikomu pomagale dojeti, kako skrita je lahko revščina, kako globoke stiske povzroča in v kakšnih razmerah odraščajo otroci in mladostniki pri nas. Za mnoge med njimi ste poslušalci zbirali pomoč, ki je bila vsakič, do zadnjega centa, porabljena za boljše življenje teh družin. Nekaterim je prav ta pomoč temeljito spremenila življenje, tudi najstniku Mitji, ki se ne umiva več v plastični banjici sredi razpadajoče kuhinje.
Med tistimi, ki jim je pomoč botrov in drugih donatorjev programa Botrstvo temeljito spremenilo življenje, je tudi mlada violinistka, ki te dni začenja študij na Dunaju. Pod okrilje Botrstva je prišla še kot deklica, navdušena nad violino,. Ker je po ločitvi staršev z mamo in sestro živela v materinskem domu, je potrebovala pomoč za vpis v glasbeno šolo. Ljubezen do violine je bila z leti vse večja, a brez lastnega inštrumenta ne bi bilo mogoče uspešno končati srednje šole. S pomočjo donatorjev in sočutnega goslarja je zato dobila lastno violino, ki je bila pomembna tudi pri opravljanju sprejemnih izpitov v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju. Slednjega je izbrala za vstopno točko v morda bleščečo glasbeno kariero.
Del podpore naše RTV hiše programu Botrstvo so že 6 let tudi dobrodelne dražbe. v petek zjutraj je v etru Vala 202 potekala 9. večja dražba, Zmagovalec dirke vseh dirk Tadej Pogačar je namreč zmagovito rumeno majico dirke po Franciji podaril za pomoč mladim športnim talentom iz programa Botrstvo v Sloveniji. Kupec, podjetje Bauhaus Slovenija, je zanjo odštel 45.000 evrov in s tem izenačil doslej najvišji izkupiček tovrstnih dražb, 45.000 evrov za zmagovite smuči Petra Prevca iz sezone 2016. Celoten izkupiček je višji še za 2009 evrov, saj je dražitelj Danilo, ki je od dražbe odstopil, končnemu znesku dodal še simbolični znesek v enakih številkah kot je bil datum konca te, za Slovence nedvomno znamenite dirke: 20.09. Skupno je bilo v 9 dražbah v 6 letih z dražbami na Valu 202 zbranih že več kot 232.000 evrov.
Program Botrstvo je že vrsto let namenjen spodbujanju enakih možnosti za razvoj otrok iz socialnega dna. In spodbuda razvoja talentov – tudi v obšolskih dejavnostih – je eno od njegovih zelo pomembnih poslanstev. Za številne otroke 30 evrov mesečno, ki jih zanje darujejo njihovi botri, pomeni prav vstopnico v šport, glasbeno, jezikovno ali kakšno drugo dejavnost. Toda za tiste, ki sodelujejo v finančno zahtevnejših dejavnostih oz. s svojim talentom tudi na tekmovanjih kažejo dobre rezultate, brezplačne dejavnosti kmalu ne zadostujejo več. In za nadaljnjo pot razvoja postane finančna sposobnost njihovih staršev odločilnejši dejavnik kot nadarjenost, prizadevnost in vztrajnost. S takšnim sistemom nepovratno izgubljamo talente, dobre rezultate in predvsem samozavest ion zdrav razvoj mladih, opozarja športni psiholog mag. Aleš Vičič.
Med več kot 8000 botri, ki so v desetletju obstoja tega programa botrovali kateremu od otrok, je tudi botra Nuša. V petih letih je botrovala dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Čeprav se počitnice morda zdijo že oddaljen spomin, so se zadnji otroci, ki so letovanje uživali tudi v z vašo pomočjo, z morja vrnili pred natanko tednom dni. Letovanja v drugačnem okolju in z novimi prijatelji so bila letos še posebej pomembna zato, ker so otroci mesece dolgo živeli le doma. In ni jih malo, za katere prav dom ni varno in zdravo okolje. Zdaj, ko po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova mora ostajati doma, znova opozarjamo, kako pomemben vlogo ima šola v življenju otrok.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Poletne počitnice se počasi prevešajo v drugo polovico in marsikdo je že pomislil na novo šolsko leto, najbolj pa tisti, ki svojim otrokom ne morejo zagotoviti šolskih potrebščin oziroma to storijo zelo težko.
Starši z nižjimi prihodki se spopadajo s strahom, kako kupiti, še bolj pa kako napolniti šolske torbe. Opozarjajo, da kljub temu, da je šola brezplačna, še posebej letos, ob nenavadnem poteku leta, ostaja velik strošek. Šole omogočajo šolske sklade, vendar je ostalih šolskih potrebščin še vedno toliko, da jih nekateri svojim otrokom ne zmorejo nuditi. Nakup šolskih potrebščin bo konec poletja velika težava, ki je ne bo možno neopazno preložiti za kakšen mesec ali dva.
Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.
Počitniška letovanja so za mnoge otroke edina priložnost, da se v prijaznem vzdušju in okolju sprostijo, da uveljavijo svojo samostojnost in zanimanja. S pomočjo strokovnega vodstva se morda celo prvič počutijo sprejete in varne. Naučijo se vrednosti timskega sodelovanja, razvijajo prijateljstva in zaupanje vase ter s tem krepijo tudi zdravje. Socialnim in finančnim stiskam so se letos pridružile posledice epidemije. Poleg treh mesecev, ki so jih šolarji preživeli doma, mnogi v zelo nezdravih okoljih, je zdaj strah pred okužbami okrnil tudi nekatere programe. Je tveganje za okužbo večje kot tveganje, pred katerega so postavljeni, če ostajajo doma? To je danes naše glavno, ne pa edino vodilo. Mateja Brežan se je odpravila na Debeli rtič.
Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.
Neveljaven email naslov