Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?"
“Srce se mi para, ko spremljam to družino. Hiša nima vodovoda, umivajo se v razbitem lavorju oziroma odsluženi otroški banjici. Prav vsako vedro vode je treba prinesti od zunaj, iz rezervoarja pred hišo, v katerega se steka kapnica.
V hiši ni niti ene pipe, fantka se doma še nikoli nista stuširala – to izkušnjo imata le iz bolnišnice, v kateri sta se že večkrat zdravila. Si predstavljate, kako je, če si ne moreš umiti rokic in nohtkov, ker voda ne teče? Kako je vzdrževati higieno, pripravljati hrano, če ni tekoče vode in je treba z obstoječo nenehno varčevati?” vprašujoče našteva gospa, ki družino spremlja že vrsto let.
Brez njene pomoči in pomoči strokovnih sodelavcev pristojnega centra za socialno delo enajstletni Vito in dve leti mlajši Filip po očetovi smrti skoraj zagotovo ne bi več mogla živeti z mamo.
Mama namreč zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za otroka. “Njene zmožnosti so žal kljub vsej njeni ljubezni zelo omejene. So take, kot so, z njimi se je rodila in se ne morejo izboljšati,” pojasni sogovornica.
Dokler je bil oče dečkov še živ, je nekako šlo, z njegovo smrtjo pa so se katastrofalne bivalne razmere le še poslabšale. Tako družina, ki nima niti enega kolesa, kaj šele avtomobil, ostaja izolirana v odsluženi hiši v manjši odročni vasici. Vaška šola, zdravstveni dom in bolnišnica, v katero občasno odhajata na zdravljenje, so skoraj ves njun svet.
Nikoli ni bilo denarja za razvoj njunih sposobnosti, spodbujanje zdravega razvoja, za širjenje njunih obzorij. V hiši skoraj ni igrač in knjig, fanta še nikoli nista imela skirojev, rolerjev – ničesar, kar se vrstnikom zdi samoumeven del odraščanja.
“A najbolj od vsega si želita, da bi v hišo prišla pitna voda, da bi dobili majhno kopalnico, da bi enega od propadajočih prostorčkov, ki je že desetletja v surovem stanju, predelali v nekaj več kot 6 kvadratnih metrov veliko sobico.”
“Otroka, predvsem starejši, Vito, si zelo želita osnoven zasebni prostorček. Hiša je ne le zelo majhna po kvadraturi, pač pa tudi spalna prostora med seboj nista ločena z vrati. Sobica ali bolje niša, v kateri spita fantka, je tako majhna, da gresta vanjo le pograd in že razpadajoča omara, za običajno pisalno mizico ni prostora, kaj šele za kotiček, v katerem bi se otrok lahko igral ali v miru bral, bil sam. Vito, na katerega domače razmere močno vplivajo in je v hudi psihični stiski, bi to zelo potreboval.
Ne le, da v hiši ni vode in normalnih razmer za bivanje, pač pa je tudi prepredena z mišjimi rovi in luknjami. Glodavci so v njej stalni gostje, neprijetno je, da jih zlahka vonjaš in slišiš. Uničujejo že tako nepopisno skromno imetje. Večkrat smo že poskušali na vse načine odpraviti to težavo, a stene hiše so tako rekoč »pretočne« in ker stoji ob travnikih in njivah, prihajajo vedno novi.”
“Velika težava je tudi to, da je v delu hiše na tleh le čez zbito zemljo in tanko plast betona položen topli pod. Tudi tla bi bilo treba sanirati, preden bi nanj lahko položili kakšno drugo pohištvo, seveda rabljeno. Pohištvo so že dobili močno dotrajano in je res že zdavnaj odslužilo, a dokler se ne odpravi problem mokrih tal in glodavcev, bi bilo nesmiselno urejati notranjost sob, saj bi pohištvo v letu dni zgnilo,” gospa našteva za družino nerešljive težave.
Ker trajno nezaposljiva mama ne le finančno, pač pa tudi organizacijsko ne zmore poskrbeti za boljše bivalne razmere, so se tisti, ki želijo pomagati, povezali s centrom za socialno delo in skupaj naredili osnutek obnove dotrajane hiške.
Poiskali so tudi izvajalce, ki bi bili pripravljeni bolj ali manj zastonj opraviti potrebna dela. Za končni cilj – napeljavo čiste pitne vode, miniaturno kopalnico in dobrih 6 kvadratnih metrov veliko sobico za Vita – so potrebna še sredstva, s katerimi bi lahko kupili material.
“Na njunem psihofizičnem razvoju se razmere, v katerih živita, močno poznajo. Razvoj obeh fantkov je ogrožen. Zelo sta asocialna, Vito kar beži od ljudi in tudi od vrstnikov. Nesrečen je in kadar se srečamo, sprašuje, kdaj bo voda, kdaj bo kopalnica, kdaj se bo lahko stuširal, kdaj si bo lahko s krtačko umil nohtke pod tekočo vodo. Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?
Včasih že kar jezno zahteva, naj kdo dokončno odstrani miši in podgane, ker ponoči ne more spati. Gnusijo se mu, smrdijo. Nisem psihologinja, a včasih se mi zdi celo dobro, da se tako burno odzove, da sploh še zna ubesediti bolečino in se izpovedati. Njihove bivalne, higienske in socialne razmere so res nepopisne.”
Dno, na katerem morata živeti fantka, je težko opisljivo. Gospa, ki sta ji močno prirasla k srcu, pravi, da jo stiska Vita in Filipa vsakič znova prizadene. Ko govori o svoji želji, da bi jima pomagala, komaj zadržuje jok.
“Če bi imela denar, bi zgradila skromno hišo, v kateri bi uredila dnevni center za take otroke. Da bi jih prijazno sprejeli, ko se vrnejo iz šole, da bi jih pričakala zdrava hrana in zdravo okolje, da bi se lahko igrali, da bi lahko razvijali svoje darove. Kdaj jih bodo, če ne zdaj? Otrok bi moral biti ponosen na svojo družino, ne pa, da se sramuje tako svojih razmer kot matere. Kaj mu sploh še ostane, če se sramuje svojega doma in mame in se počuti osamljen in manjvreden? To se močno pozna na njunem psihofizičnem razvoju,” v joku pove sogovornica.
“Globoko verjamem, da ima vsak človek v sebi skrit vir notranje moči, ki se v pravem življenjskem trenutku aktivira. Tudi ta dva fantka ga gotovo imata. Skrbi me le, da ne bi bili prepozni, da ne bo ta notranji izvir zapečaten za zmeraj. Verjamem, da če bo družina dobila vodo in osnovne higienske in življenjske razmere, si bosta otroka pridobila tudi močan občutek podpore in s tem vero, da niso sami. In da bosta lahko sanje, ki mi jih ob redkih trenutkih zaupata, tudi uresničila!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Vitu in Filipu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Vita in Filipa iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Od zdaj naprej lahko opravite donacijo tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Vita in Filipa). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?"
“Srce se mi para, ko spremljam to družino. Hiša nima vodovoda, umivajo se v razbitem lavorju oziroma odsluženi otroški banjici. Prav vsako vedro vode je treba prinesti od zunaj, iz rezervoarja pred hišo, v katerega se steka kapnica.
V hiši ni niti ene pipe, fantka se doma še nikoli nista stuširala – to izkušnjo imata le iz bolnišnice, v kateri sta se že večkrat zdravila. Si predstavljate, kako je, če si ne moreš umiti rokic in nohtkov, ker voda ne teče? Kako je vzdrževati higieno, pripravljati hrano, če ni tekoče vode in je treba z obstoječo nenehno varčevati?” vprašujoče našteva gospa, ki družino spremlja že vrsto let.
Brez njene pomoči in pomoči strokovnih sodelavcev pristojnega centra za socialno delo enajstletni Vito in dve leti mlajši Filip po očetovi smrti skoraj zagotovo ne bi več mogla živeti z mamo.
Mama namreč zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za otroka. “Njene zmožnosti so žal kljub vsej njeni ljubezni zelo omejene. So take, kot so, z njimi se je rodila in se ne morejo izboljšati,” pojasni sogovornica.
Dokler je bil oče dečkov še živ, je nekako šlo, z njegovo smrtjo pa so se katastrofalne bivalne razmere le še poslabšale. Tako družina, ki nima niti enega kolesa, kaj šele avtomobil, ostaja izolirana v odsluženi hiši v manjši odročni vasici. Vaška šola, zdravstveni dom in bolnišnica, v katero občasno odhajata na zdravljenje, so skoraj ves njun svet.
Nikoli ni bilo denarja za razvoj njunih sposobnosti, spodbujanje zdravega razvoja, za širjenje njunih obzorij. V hiši skoraj ni igrač in knjig, fanta še nikoli nista imela skirojev, rolerjev – ničesar, kar se vrstnikom zdi samoumeven del odraščanja.
“A najbolj od vsega si želita, da bi v hišo prišla pitna voda, da bi dobili majhno kopalnico, da bi enega od propadajočih prostorčkov, ki je že desetletja v surovem stanju, predelali v nekaj več kot 6 kvadratnih metrov veliko sobico.”
“Otroka, predvsem starejši, Vito, si zelo želita osnoven zasebni prostorček. Hiša je ne le zelo majhna po kvadraturi, pač pa tudi spalna prostora med seboj nista ločena z vrati. Sobica ali bolje niša, v kateri spita fantka, je tako majhna, da gresta vanjo le pograd in že razpadajoča omara, za običajno pisalno mizico ni prostora, kaj šele za kotiček, v katerem bi se otrok lahko igral ali v miru bral, bil sam. Vito, na katerega domače razmere močno vplivajo in je v hudi psihični stiski, bi to zelo potreboval.
Ne le, da v hiši ni vode in normalnih razmer za bivanje, pač pa je tudi prepredena z mišjimi rovi in luknjami. Glodavci so v njej stalni gostje, neprijetno je, da jih zlahka vonjaš in slišiš. Uničujejo že tako nepopisno skromno imetje. Večkrat smo že poskušali na vse načine odpraviti to težavo, a stene hiše so tako rekoč »pretočne« in ker stoji ob travnikih in njivah, prihajajo vedno novi.”
“Velika težava je tudi to, da je v delu hiše na tleh le čez zbito zemljo in tanko plast betona položen topli pod. Tudi tla bi bilo treba sanirati, preden bi nanj lahko položili kakšno drugo pohištvo, seveda rabljeno. Pohištvo so že dobili močno dotrajano in je res že zdavnaj odslužilo, a dokler se ne odpravi problem mokrih tal in glodavcev, bi bilo nesmiselno urejati notranjost sob, saj bi pohištvo v letu dni zgnilo,” gospa našteva za družino nerešljive težave.
Ker trajno nezaposljiva mama ne le finančno, pač pa tudi organizacijsko ne zmore poskrbeti za boljše bivalne razmere, so se tisti, ki želijo pomagati, povezali s centrom za socialno delo in skupaj naredili osnutek obnove dotrajane hiške.
Poiskali so tudi izvajalce, ki bi bili pripravljeni bolj ali manj zastonj opraviti potrebna dela. Za končni cilj – napeljavo čiste pitne vode, miniaturno kopalnico in dobrih 6 kvadratnih metrov veliko sobico za Vita – so potrebna še sredstva, s katerimi bi lahko kupili material.
“Na njunem psihofizičnem razvoju se razmere, v katerih živita, močno poznajo. Razvoj obeh fantkov je ogrožen. Zelo sta asocialna, Vito kar beži od ljudi in tudi od vrstnikov. Nesrečen je in kadar se srečamo, sprašuje, kdaj bo voda, kdaj bo kopalnica, kdaj se bo lahko stuširal, kdaj si bo lahko s krtačko umil nohtke pod tekočo vodo. Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?
Včasih že kar jezno zahteva, naj kdo dokončno odstrani miši in podgane, ker ponoči ne more spati. Gnusijo se mu, smrdijo. Nisem psihologinja, a včasih se mi zdi celo dobro, da se tako burno odzove, da sploh še zna ubesediti bolečino in se izpovedati. Njihove bivalne, higienske in socialne razmere so res nepopisne.”
Dno, na katerem morata živeti fantka, je težko opisljivo. Gospa, ki sta ji močno prirasla k srcu, pravi, da jo stiska Vita in Filipa vsakič znova prizadene. Ko govori o svoji želji, da bi jima pomagala, komaj zadržuje jok.
“Če bi imela denar, bi zgradila skromno hišo, v kateri bi uredila dnevni center za take otroke. Da bi jih prijazno sprejeli, ko se vrnejo iz šole, da bi jih pričakala zdrava hrana in zdravo okolje, da bi se lahko igrali, da bi lahko razvijali svoje darove. Kdaj jih bodo, če ne zdaj? Otrok bi moral biti ponosen na svojo družino, ne pa, da se sramuje tako svojih razmer kot matere. Kaj mu sploh še ostane, če se sramuje svojega doma in mame in se počuti osamljen in manjvreden? To se močno pozna na njunem psihofizičnem razvoju,” v joku pove sogovornica.
“Globoko verjamem, da ima vsak človek v sebi skrit vir notranje moči, ki se v pravem življenjskem trenutku aktivira. Tudi ta dva fantka ga gotovo imata. Skrbi me le, da ne bi bili prepozni, da ne bo ta notranji izvir zapečaten za zmeraj. Verjamem, da če bo družina dobila vodo in osnovne higienske in življenjske razmere, si bosta otroka pridobila tudi močan občutek podpore in s tem vero, da niso sami. In da bosta lahko sanje, ki mi jih ob redkih trenutkih zaupata, tudi uresničila!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Vitu in Filipu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Vita in Filipa iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Od zdaj naprej lahko opravite donacijo tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Vita in Filipa). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Vseh 6 tednov šolskih počitnic že s svojimi donacijami pomagate, da lahko na letovanja odhajajo tudi otroci, ki jim starši tega nikakor ne bi mogli omogočiti. Mnogi otroci so si tako priložnost zelo želeli.
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Neveljaven email naslov
