Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?"
“Srce se mi para, ko spremljam to družino. Hiša nima vodovoda, umivajo se v razbitem lavorju oziroma odsluženi otroški banjici. Prav vsako vedro vode je treba prinesti od zunaj, iz rezervoarja pred hišo, v katerega se steka kapnica.
V hiši ni niti ene pipe, fantka se doma še nikoli nista stuširala – to izkušnjo imata le iz bolnišnice, v kateri sta se že večkrat zdravila. Si predstavljate, kako je, če si ne moreš umiti rokic in nohtkov, ker voda ne teče? Kako je vzdrževati higieno, pripravljati hrano, če ni tekoče vode in je treba z obstoječo nenehno varčevati?” vprašujoče našteva gospa, ki družino spremlja že vrsto let.
Brez njene pomoči in pomoči strokovnih sodelavcev pristojnega centra za socialno delo enajstletni Vito in dve leti mlajši Filip po očetovi smrti skoraj zagotovo ne bi več mogla živeti z mamo.
Mama namreč zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za otroka. “Njene zmožnosti so žal kljub vsej njeni ljubezni zelo omejene. So take, kot so, z njimi se je rodila in se ne morejo izboljšati,” pojasni sogovornica.
Dokler je bil oče dečkov še živ, je nekako šlo, z njegovo smrtjo pa so se katastrofalne bivalne razmere le še poslabšale. Tako družina, ki nima niti enega kolesa, kaj šele avtomobil, ostaja izolirana v odsluženi hiši v manjši odročni vasici. Vaška šola, zdravstveni dom in bolnišnica, v katero občasno odhajata na zdravljenje, so skoraj ves njun svet.
Nikoli ni bilo denarja za razvoj njunih sposobnosti, spodbujanje zdravega razvoja, za širjenje njunih obzorij. V hiši skoraj ni igrač in knjig, fanta še nikoli nista imela skirojev, rolerjev – ničesar, kar se vrstnikom zdi samoumeven del odraščanja.
“A najbolj od vsega si želita, da bi v hišo prišla pitna voda, da bi dobili majhno kopalnico, da bi enega od propadajočih prostorčkov, ki je že desetletja v surovem stanju, predelali v nekaj več kot 6 kvadratnih metrov veliko sobico.”
“Otroka, predvsem starejši, Vito, si zelo želita osnoven zasebni prostorček. Hiša je ne le zelo majhna po kvadraturi, pač pa tudi spalna prostora med seboj nista ločena z vrati. Sobica ali bolje niša, v kateri spita fantka, je tako majhna, da gresta vanjo le pograd in že razpadajoča omara, za običajno pisalno mizico ni prostora, kaj šele za kotiček, v katerem bi se otrok lahko igral ali v miru bral, bil sam. Vito, na katerega domače razmere močno vplivajo in je v hudi psihični stiski, bi to zelo potreboval.
Ne le, da v hiši ni vode in normalnih razmer za bivanje, pač pa je tudi prepredena z mišjimi rovi in luknjami. Glodavci so v njej stalni gostje, neprijetno je, da jih zlahka vonjaš in slišiš. Uničujejo že tako nepopisno skromno imetje. Večkrat smo že poskušali na vse načine odpraviti to težavo, a stene hiše so tako rekoč »pretočne« in ker stoji ob travnikih in njivah, prihajajo vedno novi.”
“Velika težava je tudi to, da je v delu hiše na tleh le čez zbito zemljo in tanko plast betona položen topli pod. Tudi tla bi bilo treba sanirati, preden bi nanj lahko položili kakšno drugo pohištvo, seveda rabljeno. Pohištvo so že dobili močno dotrajano in je res že zdavnaj odslužilo, a dokler se ne odpravi problem mokrih tal in glodavcev, bi bilo nesmiselno urejati notranjost sob, saj bi pohištvo v letu dni zgnilo,” gospa našteva za družino nerešljive težave.
Ker trajno nezaposljiva mama ne le finančno, pač pa tudi organizacijsko ne zmore poskrbeti za boljše bivalne razmere, so se tisti, ki želijo pomagati, povezali s centrom za socialno delo in skupaj naredili osnutek obnove dotrajane hiške.
Poiskali so tudi izvajalce, ki bi bili pripravljeni bolj ali manj zastonj opraviti potrebna dela. Za končni cilj – napeljavo čiste pitne vode, miniaturno kopalnico in dobrih 6 kvadratnih metrov veliko sobico za Vita – so potrebna še sredstva, s katerimi bi lahko kupili material.
“Na njunem psihofizičnem razvoju se razmere, v katerih živita, močno poznajo. Razvoj obeh fantkov je ogrožen. Zelo sta asocialna, Vito kar beži od ljudi in tudi od vrstnikov. Nesrečen je in kadar se srečamo, sprašuje, kdaj bo voda, kdaj bo kopalnica, kdaj se bo lahko stuširal, kdaj si bo lahko s krtačko umil nohtke pod tekočo vodo. Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?
Včasih že kar jezno zahteva, naj kdo dokončno odstrani miši in podgane, ker ponoči ne more spati. Gnusijo se mu, smrdijo. Nisem psihologinja, a včasih se mi zdi celo dobro, da se tako burno odzove, da sploh še zna ubesediti bolečino in se izpovedati. Njihove bivalne, higienske in socialne razmere so res nepopisne.”
Dno, na katerem morata živeti fantka, je težko opisljivo. Gospa, ki sta ji močno prirasla k srcu, pravi, da jo stiska Vita in Filipa vsakič znova prizadene. Ko govori o svoji želji, da bi jima pomagala, komaj zadržuje jok.
“Če bi imela denar, bi zgradila skromno hišo, v kateri bi uredila dnevni center za take otroke. Da bi jih prijazno sprejeli, ko se vrnejo iz šole, da bi jih pričakala zdrava hrana in zdravo okolje, da bi se lahko igrali, da bi lahko razvijali svoje darove. Kdaj jih bodo, če ne zdaj? Otrok bi moral biti ponosen na svojo družino, ne pa, da se sramuje tako svojih razmer kot matere. Kaj mu sploh še ostane, če se sramuje svojega doma in mame in se počuti osamljen in manjvreden? To se močno pozna na njunem psihofizičnem razvoju,” v joku pove sogovornica.
“Globoko verjamem, da ima vsak človek v sebi skrit vir notranje moči, ki se v pravem življenjskem trenutku aktivira. Tudi ta dva fantka ga gotovo imata. Skrbi me le, da ne bi bili prepozni, da ne bo ta notranji izvir zapečaten za zmeraj. Verjamem, da če bo družina dobila vodo in osnovne higienske in življenjske razmere, si bosta otroka pridobila tudi močan občutek podpore in s tem vero, da niso sami. In da bosta lahko sanje, ki mi jih ob redkih trenutkih zaupata, tudi uresničila!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Vitu in Filipu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Vita in Filipa iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Od zdaj naprej lahko opravite donacijo tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Vita in Filipa). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?"
“Srce se mi para, ko spremljam to družino. Hiša nima vodovoda, umivajo se v razbitem lavorju oziroma odsluženi otroški banjici. Prav vsako vedro vode je treba prinesti od zunaj, iz rezervoarja pred hišo, v katerega se steka kapnica.
V hiši ni niti ene pipe, fantka se doma še nikoli nista stuširala – to izkušnjo imata le iz bolnišnice, v kateri sta se že večkrat zdravila. Si predstavljate, kako je, če si ne moreš umiti rokic in nohtkov, ker voda ne teče? Kako je vzdrževati higieno, pripravljati hrano, če ni tekoče vode in je treba z obstoječo nenehno varčevati?” vprašujoče našteva gospa, ki družino spremlja že vrsto let.
Brez njene pomoči in pomoči strokovnih sodelavcev pristojnega centra za socialno delo enajstletni Vito in dve leti mlajši Filip po očetovi smrti skoraj zagotovo ne bi več mogla živeti z mamo.
Mama namreč zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za otroka. “Njene zmožnosti so žal kljub vsej njeni ljubezni zelo omejene. So take, kot so, z njimi se je rodila in se ne morejo izboljšati,” pojasni sogovornica.
Dokler je bil oče dečkov še živ, je nekako šlo, z njegovo smrtjo pa so se katastrofalne bivalne razmere le še poslabšale. Tako družina, ki nima niti enega kolesa, kaj šele avtomobil, ostaja izolirana v odsluženi hiši v manjši odročni vasici. Vaška šola, zdravstveni dom in bolnišnica, v katero občasno odhajata na zdravljenje, so skoraj ves njun svet.
Nikoli ni bilo denarja za razvoj njunih sposobnosti, spodbujanje zdravega razvoja, za širjenje njunih obzorij. V hiši skoraj ni igrač in knjig, fanta še nikoli nista imela skirojev, rolerjev – ničesar, kar se vrstnikom zdi samoumeven del odraščanja.
“A najbolj od vsega si želita, da bi v hišo prišla pitna voda, da bi dobili majhno kopalnico, da bi enega od propadajočih prostorčkov, ki je že desetletja v surovem stanju, predelali v nekaj več kot 6 kvadratnih metrov veliko sobico.”
“Otroka, predvsem starejši, Vito, si zelo želita osnoven zasebni prostorček. Hiša je ne le zelo majhna po kvadraturi, pač pa tudi spalna prostora med seboj nista ločena z vrati. Sobica ali bolje niša, v kateri spita fantka, je tako majhna, da gresta vanjo le pograd in že razpadajoča omara, za običajno pisalno mizico ni prostora, kaj šele za kotiček, v katerem bi se otrok lahko igral ali v miru bral, bil sam. Vito, na katerega domače razmere močno vplivajo in je v hudi psihični stiski, bi to zelo potreboval.
Ne le, da v hiši ni vode in normalnih razmer za bivanje, pač pa je tudi prepredena z mišjimi rovi in luknjami. Glodavci so v njej stalni gostje, neprijetno je, da jih zlahka vonjaš in slišiš. Uničujejo že tako nepopisno skromno imetje. Večkrat smo že poskušali na vse načine odpraviti to težavo, a stene hiše so tako rekoč »pretočne« in ker stoji ob travnikih in njivah, prihajajo vedno novi.”
“Velika težava je tudi to, da je v delu hiše na tleh le čez zbito zemljo in tanko plast betona položen topli pod. Tudi tla bi bilo treba sanirati, preden bi nanj lahko položili kakšno drugo pohištvo, seveda rabljeno. Pohištvo so že dobili močno dotrajano in je res že zdavnaj odslužilo, a dokler se ne odpravi problem mokrih tal in glodavcev, bi bilo nesmiselno urejati notranjost sob, saj bi pohištvo v letu dni zgnilo,” gospa našteva za družino nerešljive težave.
Ker trajno nezaposljiva mama ne le finančno, pač pa tudi organizacijsko ne zmore poskrbeti za boljše bivalne razmere, so se tisti, ki želijo pomagati, povezali s centrom za socialno delo in skupaj naredili osnutek obnove dotrajane hiške.
Poiskali so tudi izvajalce, ki bi bili pripravljeni bolj ali manj zastonj opraviti potrebna dela. Za končni cilj – napeljavo čiste pitne vode, miniaturno kopalnico in dobrih 6 kvadratnih metrov veliko sobico za Vita – so potrebna še sredstva, s katerimi bi lahko kupili material.
“Na njunem psihofizičnem razvoju se razmere, v katerih živita, močno poznajo. Razvoj obeh fantkov je ogrožen. Zelo sta asocialna, Vito kar beži od ljudi in tudi od vrstnikov. Nesrečen je in kadar se srečamo, sprašuje, kdaj bo voda, kdaj bo kopalnica, kdaj se bo lahko stuširal, kdaj si bo lahko s krtačko umil nohtke pod tekočo vodo. Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?
Včasih že kar jezno zahteva, naj kdo dokončno odstrani miši in podgane, ker ponoči ne more spati. Gnusijo se mu, smrdijo. Nisem psihologinja, a včasih se mi zdi celo dobro, da se tako burno odzove, da sploh še zna ubesediti bolečino in se izpovedati. Njihove bivalne, higienske in socialne razmere so res nepopisne.”
Dno, na katerem morata živeti fantka, je težko opisljivo. Gospa, ki sta ji močno prirasla k srcu, pravi, da jo stiska Vita in Filipa vsakič znova prizadene. Ko govori o svoji želji, da bi jima pomagala, komaj zadržuje jok.
“Če bi imela denar, bi zgradila skromno hišo, v kateri bi uredila dnevni center za take otroke. Da bi jih prijazno sprejeli, ko se vrnejo iz šole, da bi jih pričakala zdrava hrana in zdravo okolje, da bi se lahko igrali, da bi lahko razvijali svoje darove. Kdaj jih bodo, če ne zdaj? Otrok bi moral biti ponosen na svojo družino, ne pa, da se sramuje tako svojih razmer kot matere. Kaj mu sploh še ostane, če se sramuje svojega doma in mame in se počuti osamljen in manjvreden? To se močno pozna na njunem psihofizičnem razvoju,” v joku pove sogovornica.
“Globoko verjamem, da ima vsak človek v sebi skrit vir notranje moči, ki se v pravem življenjskem trenutku aktivira. Tudi ta dva fantka ga gotovo imata. Skrbi me le, da ne bi bili prepozni, da ne bo ta notranji izvir zapečaten za zmeraj. Verjamem, da če bo družina dobila vodo in osnovne higienske in življenjske razmere, si bosta otroka pridobila tudi močan občutek podpore in s tem vero, da niso sami. In da bosta lahko sanje, ki mi jih ob redkih trenutkih zaupata, tudi uresničila!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Vitu in Filipu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Vita in Filipa iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Od zdaj naprej lahko opravite donacijo tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Vita in Filipa). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Nova evropska uredba o varstvu osebnih podatkov pri samem delu s podatki ne prinaša veliko novosti
Ko vam predstavljamo zgodbe družin, ki potrebujejo pomoč, lahko le upamo, da bodo zbrana sredstva in materialna pomoč tudi otrokom dala krila za nove uspehe. Adrianova zgodba je ena takih, ki poplačajo res ves trud. Njegove stiske smo vam predstavili pred dobrima dvema letoma, ko so se težave le kopičile: ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki. Vse to je bilo preveč za osnovnošolca, ki je svoje stiske takrat skušal končati na najbolj tragičen način.
Že ko je lani spomladi potekala humanitarna akcija stand up komika Andreja Težaka – Teškyja z imenom Stand Up maratonec, v kateri je zbiral denar za otroke Botrstva, tako da je 10 dni zapored vsak dan pretekel maraton in ob postankih s pomočjo kolegov vsak dan odigral tri predstave, je bilo avtorju in izvajalcu zamisli jasno, da bo zagotovo pripravil še kakšno. Zbranih dobrih 10.000 evrov je namreč pomenilo, da bodo številni otroci lahko razvijal svoje talente in se vključevali v dejavnosti, ki bi bile zanje sicer nedostopne. Letos bo za otroke iz Botrstva v 33 dneh osvojil 33 vrhov skupaj s publiko, ta bo vsak dan lahko uživala še v stand up nastopu, ki ga bo tam pripravil s sodelavci. Poti so skrbno izbrane tako, da jih bodo zmogli še tako pohodniško neizurjeni pohodniki. Zbiranje sredstev bo mogoče na samih dogodkih, pa tudi z neposrednimi donacijami na poseben sklic ZPM Ljubljana Moste Polje ali pa s poslanim humanitarnim geslom BOTER5, poslanim na št. 1919. Vsi SMS-i, poslani do 24. junija 2018, bodo namenjeni za razvoj mladim talentom.
Večgeneracijski centri (VGC) po vsej Sloveniji, financirani tudi s sredstvi evropskih skladov, so vse pomembnejša mreža pomoči, podpore, širjenja znanj in socialnih veščin tudi najranljivejšim vseh starosti, med njimi tudi otrokom in družinam iz projekta Botrstvo.
O minimalni plači ali o minimalni pokojnini v naši družbi pogosto tečejo razprave. Manj blizu pa nam je koncept minimalnega dohodka, ki bi pomenil zagotovilo za dostojno preživetje in socialno vključenost prav vsakega člana družbe. Evropska mreža minimalnih dohodkov se kot neformalna mreža organizacij in posameznikov zato že nekaj let trudi okrepiti razpravo o tem, kakšen koncept minimalnega dohodka v Evropi zares potrebujemo.
Čeprav so zdravstvene težave v družini stalnica, saj ima Urškina in Nacetova mama že vrsto let srčni spodbujevalnik in neznosne bolečine v hrbtenici, Urška pa je hud astmatik in se bori z dermatitisom, se je najhujša preizkušnja mlade in prizadevne družine začela šele z Nacetovim rojstvom. Po številnih postavljenih diagnozah zdravniki napovedujejo, da bo Nace najbrž invalid, vse življenje odvisen od pomoči drugih. Ob vseh zdravstvenih težavah pa se družina spopada še s tem, kako sanirati v neurju uničeno streho.
V projektu “Dobro sem”, ki s pomočjo laičnih trenerjev poteka že drugo leto, lahko ljudje iz najbolj ranljivih skupin dobijo številna nova znanja in veščine s področja duševnega zdravja in dobrega počutja. Duševno zdravje namreč ne pomeni le odsotnosti duševnih bolezni, pač pa vsakodnevno dobro počutje, motiviranost, večjo prilagodljivost in sposobnost spopadanja z manjšimi ali večjimi življenjskimi napori in neprijetnimi dogodki. Te brezplačne delavnice so namenjene predvsem srednješolcem, brezposelnim mladim in staršem mladoletnih otrok ter tistim, ki živijo v socialni ter finančni negotovosti, zato nanje opozarjamo v naši oddaji.
Člani Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto že vrsto let vsak dan v treh romskih naseljih nudijo učno pomoč, učenje slovenščine in drugih vsakodnevnih veščin in možnost kakovostnega preživljanja prostega časa. Športne, plesne in druge delavnice so iz leta v leto bolj obiskane in otroci, ki v uradnem šolskem sistemu pogosto obstanejo na stranskem tiru, tukaj kažejo številne talente, pravi strokovna vodja programov Andreja Luštek. In mladi plesalci iz romskih naselij blizu Novega mesta, ki jih že drugo leto poučuje Klara Magič Lunai iz Društva za razvijanje kreativnega gibanja Arabeska, že ta mesec odhajajo na svoje prvo plesno tekmovanje!
V šestih letih naše podpore Botrstvu se je zvrstilo tudi nekaj zelo odmevnih dražb, prav pred letom dni tudi dražba lokov dueta 2Cellos, ki je skupaj z dodatno donacijo anonimne poslušalke zagotovila skupno 17.000 evrov pomoči za nekaj izjemnih glasbenih talentov iz projekta Botrstvo. In tudi takrat se je izkazalo, kako močno je projekt Botrstvo povezal ne le pomoči potrebne, donatorje in botre, pač pa je v vseh teh letih stkal tudi močne povezave med mediji. Čeprav se mediji sicer dojemamo predvsem kot konkurenca. O tem razmišljajo Anja Hreščak, Tjaša Slokar Kos, Barbara Štrukelj, Slavko Bobovnik in Aleš Kocjan.
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Večkrat smo opozorili na to, da se bodo dolgotrajne posledice revščine, predvsem na duševnem zdravju, kazale še vrsto let po prenehanju krize. To zdaj potrjujejo tudi izkušnje Branke Strniša, psihologinje in psihoterapevtke, ki vrsto let nudi pomoč staršem in otrokom iz projekta Botrstvo.
Projekt Botrstvo, že šest polnih let tudi v partnerstvu za Valom 202, nenehno opozarja na posledice revščine, ki jih otroci in njihove družine občutijo tudi zaradi nedomišljene socialne zakonodaje. Skoraj 12 milijonov evrov zbrane pomoči v teh letih je več kot 8.000 otrokom zagotovo vsaj za nekaj časa olajšalo življenje, a potrebe po pomoči so še vedno velike: zdaj se revščina seli med redno in prekarno zaposlene.
V šestih letih naše podpore projektu Botrstvo se je osnovni ideji, da boter svojemu varovancu mesečno podari 30 evrov, pridružilo veliko občasnih akcij, ki vsaka na svoj način pomagajo otrokom oz. zanje zbirajo sredstva. Med njimi je tudi akcija Čisto veselje, ki že tretjič združuje humanitarno in ekološko noto in bo vse od 12. do 24.3. 2018 z odkupom odpadnega papirja in drugih surovin na številnih zbirnih točkah po vsej Sloveniji zagotavljala sredstva za počitnice socialno najbolj ogroženih otrok. Podrobnosti pojasnimo v oddaji.
5. marca 2012 smo objavili prvo zgodbo deklic, ki sta po mamini smrti in ob hudi bolezni očeta potrebovali pomoč Botrstva za plačilo šolskih kosil. Takrat res zelo malo znan humanitarni projekt ZPM Moste Polje smo podprli v prepričanju, da bomo morda leto ali dve pomagali pri plačevanju zunajšolskih dejavnosti, ekskurzij, razvoja talentov. Ker da kot družba in država zagotovo znamo poskrbeti za osnovne življenjske potrebe in stiske otrok. Šele številne zgodbe otrok in njihovih bližnjih so nam, poslušalcem in javnosti nasploh odprle oči, kako otroci s socialnoekonomskega dna zares živijo in kako so pogubne posledice spremenjenega socialnega sistema.
Na številnih koncih Slovenije so lani zaživeli večgeneracijski centri, namenjeni ohranjanju socialnih stikov, medgeneracijskemu povezovanju, učenju, nadgrajevanju različnih spretnosti in veščin ljudi iz ranljivih skupin. Ob številnih delavnicah in izobraževanjih za odrasle, poseben program namenjajo tudi otrokom, sploh v času zimskih počitnic. V večgeneracijskem centru Goriške so bili minuli teden prostori polni otroškega živžava, saj so pripravili brezplačno počitniško varstvo.
Za več kot 1100 družin je bila zima čarobnejša zaradi skupnih doživetij, izletov , predstav in drugih dejavnosti, 60 otrok pa se je lahko (prvič) preizkusilo v smučarskih veščinah. Medtem ko prava zima šele doživlja razmah, pa se akcija projekta Botrstvo Čarobna zima te dni poslavlja. Lani jeseni so jo organizirali prvič, saj so poleg obdarovanja v akciji »Trije zimski botri«, otrokom želeli omogočiti, da bi skupaj z s svojimi družinami lahko izkusili tudi zimska doživetja. In s skrbno izbiro kakovostnih predstav, izletov, koncertov in drugih doživetij, je bila zima čarobnejša za več kot 1100 družin.
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem. Že 27 let zapored pod okriljem ZPMS poteka tudi projekt otroškega parlamenta. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je "Šolstvo in šolski sistem". Na enem izmed območnih parlamentov so o tem, kaj jih v trenutnem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljali sedmošolka Lana in devetošolca Arian in Lovro. In posebej opozorili, kako na počutje v šoli in šolskih uspeh šolarjev
"Če bi znali pravočasno prepoznati otrokove težave in jim pomagati, bi od 53 otrok, ki trenutno zaradi svojih težav morajo živeti v našem domu, vsaj 23 lahko živelo v svojih družinah," grozljiv podatek o deležu otrok, ki niso pravočasno dobili ustrezne pomoči, pove direktorica Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonida Zalokar.
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Skoraj natanko dve leti po tem, ko ste pomagali sestrama Moniki in Juliji smo družino znova obiskali. Njuno zgodbo ste si prav gotovo zapomnili po tem, da je ob našem obisku družina že 8 mesecev živela brez elektrike. Kakšne spremembe je v njihovo življenje prinesla pomoč poslušalcev, ki je družini še vedno v pomoč pri plačilu stroškov?
Neveljaven email naslov