Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?"
“Srce se mi para, ko spremljam to družino. Hiša nima vodovoda, umivajo se v razbitem lavorju oziroma odsluženi otroški banjici. Prav vsako vedro vode je treba prinesti od zunaj, iz rezervoarja pred hišo, v katerega se steka kapnica.
V hiši ni niti ene pipe, fantka se doma še nikoli nista stuširala – to izkušnjo imata le iz bolnišnice, v kateri sta se že večkrat zdravila. Si predstavljate, kako je, če si ne moreš umiti rokic in nohtkov, ker voda ne teče? Kako je vzdrževati higieno, pripravljati hrano, če ni tekoče vode in je treba z obstoječo nenehno varčevati?” vprašujoče našteva gospa, ki družino spremlja že vrsto let.
Brez njene pomoči in pomoči strokovnih sodelavcev pristojnega centra za socialno delo enajstletni Vito in dve leti mlajši Filip po očetovi smrti skoraj zagotovo ne bi več mogla živeti z mamo.
Mama namreč zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za otroka. “Njene zmožnosti so žal kljub vsej njeni ljubezni zelo omejene. So take, kot so, z njimi se je rodila in se ne morejo izboljšati,” pojasni sogovornica.
Dokler je bil oče dečkov še živ, je nekako šlo, z njegovo smrtjo pa so se katastrofalne bivalne razmere le še poslabšale. Tako družina, ki nima niti enega kolesa, kaj šele avtomobil, ostaja izolirana v odsluženi hiši v manjši odročni vasici. Vaška šola, zdravstveni dom in bolnišnica, v katero občasno odhajata na zdravljenje, so skoraj ves njun svet.
Nikoli ni bilo denarja za razvoj njunih sposobnosti, spodbujanje zdravega razvoja, za širjenje njunih obzorij. V hiši skoraj ni igrač in knjig, fanta še nikoli nista imela skirojev, rolerjev – ničesar, kar se vrstnikom zdi samoumeven del odraščanja.
“A najbolj od vsega si želita, da bi v hišo prišla pitna voda, da bi dobili majhno kopalnico, da bi enega od propadajočih prostorčkov, ki je že desetletja v surovem stanju, predelali v nekaj več kot 6 kvadratnih metrov veliko sobico.”
“Otroka, predvsem starejši, Vito, si zelo želita osnoven zasebni prostorček. Hiša je ne le zelo majhna po kvadraturi, pač pa tudi spalna prostora med seboj nista ločena z vrati. Sobica ali bolje niša, v kateri spita fantka, je tako majhna, da gresta vanjo le pograd in že razpadajoča omara, za običajno pisalno mizico ni prostora, kaj šele za kotiček, v katerem bi se otrok lahko igral ali v miru bral, bil sam. Vito, na katerega domače razmere močno vplivajo in je v hudi psihični stiski, bi to zelo potreboval.
Ne le, da v hiši ni vode in normalnih razmer za bivanje, pač pa je tudi prepredena z mišjimi rovi in luknjami. Glodavci so v njej stalni gostje, neprijetno je, da jih zlahka vonjaš in slišiš. Uničujejo že tako nepopisno skromno imetje. Večkrat smo že poskušali na vse načine odpraviti to težavo, a stene hiše so tako rekoč »pretočne« in ker stoji ob travnikih in njivah, prihajajo vedno novi.”
“Velika težava je tudi to, da je v delu hiše na tleh le čez zbito zemljo in tanko plast betona položen topli pod. Tudi tla bi bilo treba sanirati, preden bi nanj lahko položili kakšno drugo pohištvo, seveda rabljeno. Pohištvo so že dobili močno dotrajano in je res že zdavnaj odslužilo, a dokler se ne odpravi problem mokrih tal in glodavcev, bi bilo nesmiselno urejati notranjost sob, saj bi pohištvo v letu dni zgnilo,” gospa našteva za družino nerešljive težave.
Ker trajno nezaposljiva mama ne le finančno, pač pa tudi organizacijsko ne zmore poskrbeti za boljše bivalne razmere, so se tisti, ki želijo pomagati, povezali s centrom za socialno delo in skupaj naredili osnutek obnove dotrajane hiške.
Poiskali so tudi izvajalce, ki bi bili pripravljeni bolj ali manj zastonj opraviti potrebna dela. Za končni cilj – napeljavo čiste pitne vode, miniaturno kopalnico in dobrih 6 kvadratnih metrov veliko sobico za Vita – so potrebna še sredstva, s katerimi bi lahko kupili material.
“Na njunem psihofizičnem razvoju se razmere, v katerih živita, močno poznajo. Razvoj obeh fantkov je ogrožen. Zelo sta asocialna, Vito kar beži od ljudi in tudi od vrstnikov. Nesrečen je in kadar se srečamo, sprašuje, kdaj bo voda, kdaj bo kopalnica, kdaj se bo lahko stuširal, kdaj si bo lahko s krtačko umil nohtke pod tekočo vodo. Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?
Včasih že kar jezno zahteva, naj kdo dokončno odstrani miši in podgane, ker ponoči ne more spati. Gnusijo se mu, smrdijo. Nisem psihologinja, a včasih se mi zdi celo dobro, da se tako burno odzove, da sploh še zna ubesediti bolečino in se izpovedati. Njihove bivalne, higienske in socialne razmere so res nepopisne.”
Dno, na katerem morata živeti fantka, je težko opisljivo. Gospa, ki sta ji močno prirasla k srcu, pravi, da jo stiska Vita in Filipa vsakič znova prizadene. Ko govori o svoji želji, da bi jima pomagala, komaj zadržuje jok.
“Če bi imela denar, bi zgradila skromno hišo, v kateri bi uredila dnevni center za take otroke. Da bi jih prijazno sprejeli, ko se vrnejo iz šole, da bi jih pričakala zdrava hrana in zdravo okolje, da bi se lahko igrali, da bi lahko razvijali svoje darove. Kdaj jih bodo, če ne zdaj? Otrok bi moral biti ponosen na svojo družino, ne pa, da se sramuje tako svojih razmer kot matere. Kaj mu sploh še ostane, če se sramuje svojega doma in mame in se počuti osamljen in manjvreden? To se močno pozna na njunem psihofizičnem razvoju,” v joku pove sogovornica.
“Globoko verjamem, da ima vsak človek v sebi skrit vir notranje moči, ki se v pravem življenjskem trenutku aktivira. Tudi ta dva fantka ga gotovo imata. Skrbi me le, da ne bi bili prepozni, da ne bo ta notranji izvir zapečaten za zmeraj. Verjamem, da če bo družina dobila vodo in osnovne higienske in življenjske razmere, si bosta otroka pridobila tudi močan občutek podpore in s tem vero, da niso sami. In da bosta lahko sanje, ki mi jih ob redkih trenutkih zaupata, tudi uresničila!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Vitu in Filipu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Vita in Filipa iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Od zdaj naprej lahko opravite donacijo tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Vita in Filipa). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?"
“Srce se mi para, ko spremljam to družino. Hiša nima vodovoda, umivajo se v razbitem lavorju oziroma odsluženi otroški banjici. Prav vsako vedro vode je treba prinesti od zunaj, iz rezervoarja pred hišo, v katerega se steka kapnica.
V hiši ni niti ene pipe, fantka se doma še nikoli nista stuširala – to izkušnjo imata le iz bolnišnice, v kateri sta se že večkrat zdravila. Si predstavljate, kako je, če si ne moreš umiti rokic in nohtkov, ker voda ne teče? Kako je vzdrževati higieno, pripravljati hrano, če ni tekoče vode in je treba z obstoječo nenehno varčevati?” vprašujoče našteva gospa, ki družino spremlja že vrsto let.
Brez njene pomoči in pomoči strokovnih sodelavcev pristojnega centra za socialno delo enajstletni Vito in dve leti mlajši Filip po očetovi smrti skoraj zagotovo ne bi več mogla živeti z mamo.
Mama namreč zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za otroka. “Njene zmožnosti so žal kljub vsej njeni ljubezni zelo omejene. So take, kot so, z njimi se je rodila in se ne morejo izboljšati,” pojasni sogovornica.
Dokler je bil oče dečkov še živ, je nekako šlo, z njegovo smrtjo pa so se katastrofalne bivalne razmere le še poslabšale. Tako družina, ki nima niti enega kolesa, kaj šele avtomobil, ostaja izolirana v odsluženi hiši v manjši odročni vasici. Vaška šola, zdravstveni dom in bolnišnica, v katero občasno odhajata na zdravljenje, so skoraj ves njun svet.
Nikoli ni bilo denarja za razvoj njunih sposobnosti, spodbujanje zdravega razvoja, za širjenje njunih obzorij. V hiši skoraj ni igrač in knjig, fanta še nikoli nista imela skirojev, rolerjev – ničesar, kar se vrstnikom zdi samoumeven del odraščanja.
“A najbolj od vsega si želita, da bi v hišo prišla pitna voda, da bi dobili majhno kopalnico, da bi enega od propadajočih prostorčkov, ki je že desetletja v surovem stanju, predelali v nekaj več kot 6 kvadratnih metrov veliko sobico.”
“Otroka, predvsem starejši, Vito, si zelo želita osnoven zasebni prostorček. Hiša je ne le zelo majhna po kvadraturi, pač pa tudi spalna prostora med seboj nista ločena z vrati. Sobica ali bolje niša, v kateri spita fantka, je tako majhna, da gresta vanjo le pograd in že razpadajoča omara, za običajno pisalno mizico ni prostora, kaj šele za kotiček, v katerem bi se otrok lahko igral ali v miru bral, bil sam. Vito, na katerega domače razmere močno vplivajo in je v hudi psihični stiski, bi to zelo potreboval.
Ne le, da v hiši ni vode in normalnih razmer za bivanje, pač pa je tudi prepredena z mišjimi rovi in luknjami. Glodavci so v njej stalni gostje, neprijetno je, da jih zlahka vonjaš in slišiš. Uničujejo že tako nepopisno skromno imetje. Večkrat smo že poskušali na vse načine odpraviti to težavo, a stene hiše so tako rekoč »pretočne« in ker stoji ob travnikih in njivah, prihajajo vedno novi.”
“Velika težava je tudi to, da je v delu hiše na tleh le čez zbito zemljo in tanko plast betona položen topli pod. Tudi tla bi bilo treba sanirati, preden bi nanj lahko položili kakšno drugo pohištvo, seveda rabljeno. Pohištvo so že dobili močno dotrajano in je res že zdavnaj odslužilo, a dokler se ne odpravi problem mokrih tal in glodavcev, bi bilo nesmiselno urejati notranjost sob, saj bi pohištvo v letu dni zgnilo,” gospa našteva za družino nerešljive težave.
Ker trajno nezaposljiva mama ne le finančno, pač pa tudi organizacijsko ne zmore poskrbeti za boljše bivalne razmere, so se tisti, ki želijo pomagati, povezali s centrom za socialno delo in skupaj naredili osnutek obnove dotrajane hiške.
Poiskali so tudi izvajalce, ki bi bili pripravljeni bolj ali manj zastonj opraviti potrebna dela. Za končni cilj – napeljavo čiste pitne vode, miniaturno kopalnico in dobrih 6 kvadratnih metrov veliko sobico za Vita – so potrebna še sredstva, s katerimi bi lahko kupili material.
“Na njunem psihofizičnem razvoju se razmere, v katerih živita, močno poznajo. Razvoj obeh fantkov je ogrožen. Zelo sta asocialna, Vito kar beži od ljudi in tudi od vrstnikov. Nesrečen je in kadar se srečamo, sprašuje, kdaj bo voda, kdaj bo kopalnica, kdaj se bo lahko stuširal, kdaj si bo lahko s krtačko umil nohtke pod tekočo vodo. Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?
Včasih že kar jezno zahteva, naj kdo dokončno odstrani miši in podgane, ker ponoči ne more spati. Gnusijo se mu, smrdijo. Nisem psihologinja, a včasih se mi zdi celo dobro, da se tako burno odzove, da sploh še zna ubesediti bolečino in se izpovedati. Njihove bivalne, higienske in socialne razmere so res nepopisne.”
Dno, na katerem morata živeti fantka, je težko opisljivo. Gospa, ki sta ji močno prirasla k srcu, pravi, da jo stiska Vita in Filipa vsakič znova prizadene. Ko govori o svoji želji, da bi jima pomagala, komaj zadržuje jok.
“Če bi imela denar, bi zgradila skromno hišo, v kateri bi uredila dnevni center za take otroke. Da bi jih prijazno sprejeli, ko se vrnejo iz šole, da bi jih pričakala zdrava hrana in zdravo okolje, da bi se lahko igrali, da bi lahko razvijali svoje darove. Kdaj jih bodo, če ne zdaj? Otrok bi moral biti ponosen na svojo družino, ne pa, da se sramuje tako svojih razmer kot matere. Kaj mu sploh še ostane, če se sramuje svojega doma in mame in se počuti osamljen in manjvreden? To se močno pozna na njunem psihofizičnem razvoju,” v joku pove sogovornica.
“Globoko verjamem, da ima vsak človek v sebi skrit vir notranje moči, ki se v pravem življenjskem trenutku aktivira. Tudi ta dva fantka ga gotovo imata. Skrbi me le, da ne bi bili prepozni, da ne bo ta notranji izvir zapečaten za zmeraj. Verjamem, da če bo družina dobila vodo in osnovne higienske in življenjske razmere, si bosta otroka pridobila tudi močan občutek podpore in s tem vero, da niso sami. In da bosta lahko sanje, ki mi jih ob redkih trenutkih zaupata, tudi uresničila!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Vitu in Filipu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Vita in Filipa iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Od zdaj naprej lahko opravite donacijo tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Vita in Filipa). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Minuli teden je bila z zaključno prireditvijo končana druga sezona projekta Ferfud. Kulinarično popotovanje z dobrodelno noto, kot so ga poimenovali organizatorji, se je na koncu ustavilo v Ljubljani, kjer so lahko obiskovalci poskusili tudi lastno kulinarično mojstrovino mladega kuharskega para, ki je letos potoval v tovornjaku Ferfud dve.
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet. Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.
Vse poletje smo opozarjali na pomen dostopnosti letovanj tudi za otroke, ki jim starši tega ne morejo omogočiti. Koliko otrok jih je letos lahko doživelo prav z donacijami naših poslušalcev in kako o pomenu skupnih letovanj z otroki iz manj premožnih družin razmišljata najstnici, ki pomanjkanja še nikoli nista izkusili, sta pa o njem razmišljali prav zaradi skupne počitniške izkušnje?
Že nekaj poletnih ponedeljkov zapored vas na kratko spomnimo, kako pomembna so letovanja za otroke, ki bi sicer vse počitnice preživeli doma. Nekaj razmišljanj in vtisov je minutah nanizal vzgojitelj Boris.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Da otroci tudi pri 10-ih letih še nikoli niso videli morja, je nekaj, kar preseneti in presune tudi vzgojitelje, ki jih spremljajo na letovanjih. Ta pa niso le stik z morjem, pač pa tudi stik s popolnoma drugačnim svetom od tistega, ki so ga vajeni.
Projekt Botrstvo, na katerega opozarjamo ob ponedeljkih, je bil s svojo Brezplačno pravno pomočjo vpet tudi v iskanje rešitev za nekaj tisoč družin, ki so lani izgubile del subvencij za stanarine. Čeprav je del zakona, ki jim jih je odvzel, Ustavno sodišče že pred dobrim mesecem razglasilo za neustavno in je ministrica Anja Kopač Mrak zagotovila, da bodo upravičenci prejeli že subvencije za junij, je njeno ministrstvo porabilo še skoraj ves dodaten mesec za iskanje načina, kako upravičencem to pravico vrniti.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Počitniška doživetja za otroke so pomemben del odraščanja, nabiranja izkušenj v novih krajih, novih okoljih, v družbi vrstnikov, ki jih najprej ne poznaš, nato pa v nekaj dneh postanejo prijatelji, nekateri za zmeraj. Nekoč so bila vsaj v obliki nepogrešljivih kolonij, sindikalnih domov, prikolic in kampiranj po vsej jadranski obali samoumeven del otroštva, danes o tem odloča pretežno le starševska denarnica.
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Maturanti 4. letnika Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani že od drugega letnika šolanja skupaj botrujejo dvema otrokoma, ki živita v materialnem pomanjkanju: fantku iz projekta Botrstvo in dečku iz Zambije.
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
Vstop v Botrstvo je pri Blažu sovpadal s časom, ko sta se z mamo po mesecih, preživetih v materinskem domu, lahko preselila v nekaj manj kot 22 m2 veliko nujno bivalno enoto. “Botri sem napisal, da se seliva in ni tudi narisal najino novo domovanje. Vprašala me je, če nama lahko kako pomaga in nama najprej poslala televizor, nato pa že raztegljiv kavč. Zelo sem ga bil vesel, saj sva dotlej spala na napihljivi blazini, zdaj pa na tem res udobnem kavču.”
Med zgodbami lanske pomladi se je mnogih dotaknila zgodba srednješolke Tjaše. Njeno odraščanje je močno zaznamovala najprej huda mamina bolezen, nato še očetova, pa tudi popolno nerazumevanje za njene stiske tako v šoli kot med vrstniki … Kako je danes?
Tudi med prebivalci najrazvitejših držav se vrzel med blaginjo ljudi iz višjih in najnižjih slojev veča že zadnja tri desetletja. A če je je bilo nekoč to razslojevanje najočitnejše med starejšim prebivalstvom, se zdaj seli med mlajše. To je generacija, ki se vse bolj sooča z naraščajočo revščino. Zato se je najnovejša Unicefova raziskava osredotočila prav na raziskovanje neenakosti v blaginji otrok v 41 najrazvitejših držav OECD iN EU. Preučevala je dohodkovno neenakost, dosežke na področju izobraževanja, samooceno zdravja in pa zadovoljstvo z življenjem. Čeprav Slovenija ni med najslabšimi, bi nas nekateri podatki morali skrbeti, opozarja Vodja zagovorništva pri Unicefu Slovenija Alja Otavnik.
S podelitvijo nagrad v Portorožu se je končal 25. Slovenski oglaševalski festival (SOF). Botrstvo je prejelo veliko nagrado za družbeno dobro. Zahvaljujemo se prav vsem, ki ste na kakršen koli način bili ali ste del našega skupnega velikega projekta za pomoč otrokom, ki jo res močno potrebujejo.
Neveljaven email naslov
