Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet.
Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
“Podpirali smo deklico, ki je kasneje postala svetovna prvakinja. Vsa skupina ji je pomagala, ker je vedela, da težko živijo, tudi starši soplesalcev so bili zelo razumevajoči. Njena mamica je bila takrat zelo bolna, a sem prepričana, da je tudi hčerkin uspeh in užitek v plesu pripomogel, da je premagala bolezen,” se zgodbe svoje uspešne plesalke, ki ji je klub zaradi stiske doma omogočil brezplačno udejstvovanje, spominja plesno pedagoška vodja od ljubljanskih plesnih šol Anita Vihtelič. Potem jo oblijejo solze: “Ko se srečava, me vedno objame, tudi z mamico se vedno objameva, ker…nihče ne ve, kje bi lahko ta deklica končala. Tako pa je bila uspešna v plesu in v šolanju, ima službo in urejeno življenje in mislim, da smo nekaj malega k temu pripomogli tudi mi. In bilo je vredno, ker veš, da si naredil nekaj dobrega, pa če si rešil samo enega otroka!”
Tudi številni drugi klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. Večja težava je, da starši otrok sploh nikoli ne vpišejo, ker vedo, da vadnine ne bodo zmogli plačevati, ali pa da takrat, ko se pri plačevanju zalomi, tega v klubu ne povedo, se sploh ne skušajo dogovoriti za pomoč ali pa otroka celo izpišejo zaradi lažnega razloga.
Mnogi klubi in šole, ki jim starši za stisko povedo ali zanjo izvedo kako drugače, skušajo vsaj malo pomagati. A vsemu njihovemu razumevanju navkljub: tovrstne izobraževalne ustanove so najpogosteje le podjetja, povsem odvisna od uspešnosti in preživetja na ne redko že zasičenem trgu. Ki ne morejo poslovati z izgubo, da prek svojih poslovnih možnosti otrokom ne morejo nuditi popustov ali celo brezplačnega udejstvovanja.
“Ni vselej lahko, predvsem na višjih stopnjah, ko se začnejo tekmovanja, stroški za prijavnine, za potne stroške, za kostume ali drugo opremo in za dodatne priprave, je treba sredstva od nekod zagotoviti.” In tukaj se športna pot za številne talente praviloma žal ne more nadaljevati tako kot bi se lahko, če bi otroci prihajali iz drugačnih okoli ali imeli financiranje sistemsko zagotovljeno. “A vsaj za nižje stopnje, kjer vadijo skupine, sem prepričana, da imaš vedno prostor za enega ali dva. Če imaš kos kruha, ga vedno lahko deliš!”
Seveda tudi v klubih zabeležijo poskuse zlorabe, a jih, kot pravi Anita Vihtelič, vsaj pri njih nikoli ne rešujejo na škodo otrok, prav vse pa je poplačano s tistimi, res uspešnimi zgodbami.
Uspešno zgodbo piše tudi 11-letna Leja, ki je ni prevzel ples, pač pa se je zaljubila v plavanje. Ker z brezposelno mamo živita le od socialnih pomoči in dodatkov, jima o plačilu stroškov ne ostane niti za hrano, kaj šele za Lejino veliko ljubezen, šport:
“Vsaj dve leti je nisem vpisala nikamor, ker sem vedela, da ne bom zmogla , čeprav si je želela. Ko sem dobila obvestilo, da je sprejeta v Botrstvo, sem dobesedno kričala od sreče! Nisem mogla verjeti, da je še kje kdo, ki je otroku pripravljen pomagati, res ne! Joj, kako neskončno sem bila hvaležna!”
Čeprav jima je denarja zmanjkovalo za res nujne življenjske stroške, je Lejina mama niti za sekundo ni pomišljala, vse je šlo za plavanje: “Seveda, to je denar, ki je namenjen otroku in mora biti porabljen neposredno zanj. Leji se je skoraj zmešalo od sreče, dobila je neverjeten zagon, še v šoli v naravi, v katero je s sošolci šla tik pred začetkom svojih prvih treningov, je podirala vse hitrostne rekorde, tako zelo si je prizadevala dobro plavati!”
In čeprav 11 letnica že dosega dobre rezultate, je nadaljnje obiskovanje treningov v celoti odvisno od maminega plačila: “Če ne bi bilo Botrstva – adijo plavanje. Plavanje pa ji toliko da! Počuti se samozavestno, tam se razbremeni, ima družbo, v razredu lahko reče, da tudi ona nekam hodi in da je najboljša. In je res, najboljša v skupini je! Odličnjakinja je tudi v šoli, ker ji plavanje da tak zalet, da takoj naredi vse naloge, vse za šolo, da le lahko gre potem na trening. pa kako je varčevala denar za torbo za plavalne potrebščine! Po evro je zbirala od vsepovsod, prosila babico, kogarkoli, bila je pripravljena karkoli storiti, da bi zbrala čim prej in je varčevala, da sva potem kupili neko zelo poceni torbo, ampak to je zdaj njena torba za plavanje. Zdaj vse ima motiv!”
Zato seveda mama niti ne upa pomisliti, da bi Leja izgubila podporo botrstva: “Ubilo bi jo, mene pa tudi! Saj je komaj začela, najboljša je, zdaj bi morala pa nehati??” je že ob sami misli zgrožena mama. Ob sicer skrbno skritem strahu pred prihodnostjo Lejina mama pogosto razmišlja tudi o tem, zakaj dovolimo, da premoženjsko stanje staršev tako močno odloča o razvoju športnih in drugih talentov pri nas: “Najpomembnejše bi moralo, kdo ima največji potencial, kdo je najbolj zagnan, plačilo staršev bi moralo biti manj pomembno. Če napredujejo le otroci premožnih staršev, je v športu veliko manj srčnosti!” je prepričana Lejina mama.
In pri tem so donacije neizmerno pomemben vir pomoči otrokom kot je Leja. Ves september bo zato vsak poslan SMSz geslom BOTER5 na številko 1919 pomenil darovanih 5 evrov za to, da bodo otroci, ki si to želijo, imeli možnost razvoja tudi v obšolskih dejavnostih.
Kako pomagati?
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Teh osem bank že nekaj časa svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in za druge humanitarne programe ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Nova Ljubljanska banka,
Addiko (prej Hypo Alpe Adria),
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank.
Donirate lahko tudi prek sistema PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za razvoj talentov”. Če komentarja ne boste pripisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Prav vsi nakazani zneski bodo brez slehernega odbitka porabljeni za razvoj nadarjenosti otrok iz projekta Botrstvo.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet.
Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
“Podpirali smo deklico, ki je kasneje postala svetovna prvakinja. Vsa skupina ji je pomagala, ker je vedela, da težko živijo, tudi starši soplesalcev so bili zelo razumevajoči. Njena mamica je bila takrat zelo bolna, a sem prepričana, da je tudi hčerkin uspeh in užitek v plesu pripomogel, da je premagala bolezen,” se zgodbe svoje uspešne plesalke, ki ji je klub zaradi stiske doma omogočil brezplačno udejstvovanje, spominja plesno pedagoška vodja od ljubljanskih plesnih šol Anita Vihtelič. Potem jo oblijejo solze: “Ko se srečava, me vedno objame, tudi z mamico se vedno objameva, ker…nihče ne ve, kje bi lahko ta deklica končala. Tako pa je bila uspešna v plesu in v šolanju, ima službo in urejeno življenje in mislim, da smo nekaj malega k temu pripomogli tudi mi. In bilo je vredno, ker veš, da si naredil nekaj dobrega, pa če si rešil samo enega otroka!”
Tudi številni drugi klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. Večja težava je, da starši otrok sploh nikoli ne vpišejo, ker vedo, da vadnine ne bodo zmogli plačevati, ali pa da takrat, ko se pri plačevanju zalomi, tega v klubu ne povedo, se sploh ne skušajo dogovoriti za pomoč ali pa otroka celo izpišejo zaradi lažnega razloga.
Mnogi klubi in šole, ki jim starši za stisko povedo ali zanjo izvedo kako drugače, skušajo vsaj malo pomagati. A vsemu njihovemu razumevanju navkljub: tovrstne izobraževalne ustanove so najpogosteje le podjetja, povsem odvisna od uspešnosti in preživetja na ne redko že zasičenem trgu. Ki ne morejo poslovati z izgubo, da prek svojih poslovnih možnosti otrokom ne morejo nuditi popustov ali celo brezplačnega udejstvovanja.
“Ni vselej lahko, predvsem na višjih stopnjah, ko se začnejo tekmovanja, stroški za prijavnine, za potne stroške, za kostume ali drugo opremo in za dodatne priprave, je treba sredstva od nekod zagotoviti.” In tukaj se športna pot za številne talente praviloma žal ne more nadaljevati tako kot bi se lahko, če bi otroci prihajali iz drugačnih okoli ali imeli financiranje sistemsko zagotovljeno. “A vsaj za nižje stopnje, kjer vadijo skupine, sem prepričana, da imaš vedno prostor za enega ali dva. Če imaš kos kruha, ga vedno lahko deliš!”
Seveda tudi v klubih zabeležijo poskuse zlorabe, a jih, kot pravi Anita Vihtelič, vsaj pri njih nikoli ne rešujejo na škodo otrok, prav vse pa je poplačano s tistimi, res uspešnimi zgodbami.
Uspešno zgodbo piše tudi 11-letna Leja, ki je ni prevzel ples, pač pa se je zaljubila v plavanje. Ker z brezposelno mamo živita le od socialnih pomoči in dodatkov, jima o plačilu stroškov ne ostane niti za hrano, kaj šele za Lejino veliko ljubezen, šport:
“Vsaj dve leti je nisem vpisala nikamor, ker sem vedela, da ne bom zmogla , čeprav si je želela. Ko sem dobila obvestilo, da je sprejeta v Botrstvo, sem dobesedno kričala od sreče! Nisem mogla verjeti, da je še kje kdo, ki je otroku pripravljen pomagati, res ne! Joj, kako neskončno sem bila hvaležna!”
Čeprav jima je denarja zmanjkovalo za res nujne življenjske stroške, je Lejina mama niti za sekundo ni pomišljala, vse je šlo za plavanje: “Seveda, to je denar, ki je namenjen otroku in mora biti porabljen neposredno zanj. Leji se je skoraj zmešalo od sreče, dobila je neverjeten zagon, še v šoli v naravi, v katero je s sošolci šla tik pred začetkom svojih prvih treningov, je podirala vse hitrostne rekorde, tako zelo si je prizadevala dobro plavati!”
In čeprav 11 letnica že dosega dobre rezultate, je nadaljnje obiskovanje treningov v celoti odvisno od maminega plačila: “Če ne bi bilo Botrstva – adijo plavanje. Plavanje pa ji toliko da! Počuti se samozavestno, tam se razbremeni, ima družbo, v razredu lahko reče, da tudi ona nekam hodi in da je najboljša. In je res, najboljša v skupini je! Odličnjakinja je tudi v šoli, ker ji plavanje da tak zalet, da takoj naredi vse naloge, vse za šolo, da le lahko gre potem na trening. pa kako je varčevala denar za torbo za plavalne potrebščine! Po evro je zbirala od vsepovsod, prosila babico, kogarkoli, bila je pripravljena karkoli storiti, da bi zbrala čim prej in je varčevala, da sva potem kupili neko zelo poceni torbo, ampak to je zdaj njena torba za plavanje. Zdaj vse ima motiv!”
Zato seveda mama niti ne upa pomisliti, da bi Leja izgubila podporo botrstva: “Ubilo bi jo, mene pa tudi! Saj je komaj začela, najboljša je, zdaj bi morala pa nehati??” je že ob sami misli zgrožena mama. Ob sicer skrbno skritem strahu pred prihodnostjo Lejina mama pogosto razmišlja tudi o tem, zakaj dovolimo, da premoženjsko stanje staršev tako močno odloča o razvoju športnih in drugih talentov pri nas: “Najpomembnejše bi moralo, kdo ima največji potencial, kdo je najbolj zagnan, plačilo staršev bi moralo biti manj pomembno. Če napredujejo le otroci premožnih staršev, je v športu veliko manj srčnosti!” je prepričana Lejina mama.
In pri tem so donacije neizmerno pomemben vir pomoči otrokom kot je Leja. Ves september bo zato vsak poslan SMSz geslom BOTER5 na številko 1919 pomenil darovanih 5 evrov za to, da bodo otroci, ki si to želijo, imeli možnost razvoja tudi v obšolskih dejavnostih.
Kako pomagati?
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Teh osem bank že nekaj časa svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in za druge humanitarne programe ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Nova Ljubljanska banka,
Addiko (prej Hypo Alpe Adria),
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank.
Donirate lahko tudi prek sistema PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za razvoj talentov”. Če komentarja ne boste pripisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Prav vsi nakazani zneski bodo brez slehernega odbitka porabljeni za razvoj nadarjenosti otrok iz projekta Botrstvo.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost.
Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije.
Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, poudarja, da so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok. Toda njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko.
Osnova šola Koper je vodilna partnerica evropskega projekta "Izzivi medkulturnega sobivanja". Osnovni cilj projekta je prispevati k razvijanju vrednot medkulturnosti ter k izboljšanju strokovne usposobljenosti vodstvenih in strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih za uspešnejše vključevanje otrok priseljencev iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Epidemija je izzive okrepila, težave poglobila. Otroci priseljenci, ki so prišli pred začetkom novega šolskega leta, so se lahko pravočasno računalniško opismenili in spoznali sovrstnike. Ostali, ki so prišli med letom, pa ne več na ta način.
Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in njegov vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v času šolanju na domu, pravita Mark J. Užmah, član inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.
Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”
Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.
Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike. Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Neveljaven email naslov