Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev," po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Podatki jasno kažejo na vse večje razslojevanje med četrtošolci, razkorak je pri desetih letih starosti velik že za kakšni dve leti
“Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev,” po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Najnovejši rezultati mednarodne raziskave bralne pismenosti, v kateri slovenski desetletniki sodelujejo že od leta 2001, so sicer pokazali, da otroci vseh slojev že vsa leta napredujejo v bralni pismenosti, kar je dosežek, ki ni uspel tudi nekaterim bogatejšim državam. Naši četrtošolci se sedaj uvrščajo v povprečje tistih držav sveta, ki v raziskavi sodelujejo, pomembno pa je tudi, da vsa leta enakomerno napredujejo fantje in dekleta in da so napredovali otroci iz vseh socialnoekonomskih statusov. Vendar pa je raziskava odkrila, da revščina oz. premoženje družin pomembno vpliva na bralno pismenost: “Dosežki najboljših otrok, ki prihajajo iz revnih družin, so primerljivi z rezultati najmanj uspešnih otrok iz najbogatejših slojev. Ta razkorak je pri desetih letih starosti velik že za kakšni dve leti in nedvomno bo sčasoma le še večji. Tudi pri raziskavi PISA, ki meri bralno pismenost petnajstletnikov se pokaže, da so v srednješolkam izobraževanju »razporejeni« v močni povezavi z izobrazbo svojih staršev. Najbolj pismeni, otroci bolje izobraženih staršev, so praviloma v gimnazijah, sledijo jim tisti v strokovnih programih in skupaj z izobrazbo s staršev pada izobraževalna stopnja otrok. To je statistično dejstvo. Seveda so povsod izjeme, a te ne zanikajo pravila,” je jasna raziskovalka.
In pravilo je, da se v šoli otroci ne razslojijo po svojih naravnih kognitivnih sposobnostih, ampak po tem, kako spodbujeni so bili so njihovi potenciali rojstva naprej. “Zato bi pametna država in zrela družba zagotovo s pozitivno diskriminacijo vlagala maksimalno skrb v to, da prikrajšanim otrokom iz najrevnejših okoli ponudi vse, kar zna in zmore, da bi tudi oni imeli možnost razviti vse svoje potenciale“. Le tako lahko kot družba dosežemo svoj maksimum: “Kognitivne sposobnosti so enakomerno razporejene po vseh družbenih slojih. In za tiste redke genije, ki se rodijo vsake toliko časa, nikoli ne moremo predvidevati, v kako bogati ali revni družini se bodo rodili. In lahko takega otroka povsem prezremo. Močna želja samega otroka ni dovolj, da bi iz sebe naredil vse, če starši komaj čakajo, da bo končal osnovno šolo in začel pomagati pri preživljanju družine.”
In tudi zato mora biti šolski sistem tisti, ki zna otrokom pomagati do njihovih najvišjih možnih dosežkov: primera Hong Konga in Španije denimo kažeta, da premišljen šolski sistem zmore preseči primanjkljaje, ki jih otroci prinesejo od doma: kaj v teh državah delajo drugače? “Predvsem se naslanjajo na šolo, ta absolutno prevzema odgovornost za šolanje otrok, hkrati pa gojijo visoka pričakovanja do vseh otrok. Ne samo do tistih, ki prihajajo iz »pravih« družin. Za vsakega verjamejo, da zmore in potem mu pomagajo, da zmore do tiste stopnje, do katere pač zmore.”
Šolski sistem bi v imenu boljše prihodnosti celotne družbe moral prevzeti večjo odgovornost pri uspešnosti šolanja in podpori najrevnejšim, tudi s pozitivno diskriminacijo. “Vendar tega ne bo zmogel sam, mi kot družba se moramo odločiti, da nam je pomemben prav vsak otrok in da si kot družba takšnega razslojevanja ne želimo.”
Raziskava o bralni pismenosti naših četrtošolcev pa je močno opozorila še na nekaj: da otroke prav iz vseh slojev pri napredku in razvoju bralne pismenosti močno zavira med vrstniško nasilje: tema, ki bi zahtevala bistveno več pozornosti kot je je deležna sedaj.
Na vpliv revščine v projektu Botrstvo opozarjajo že vrsto let. Pomagate jim lahko tudi tako, da še pred koncem tega leta odstopite delček dohodnine, ki je lahko namenjen tudi humanitarnim organizacijam: obrazec najdete tudi na spletni strani www.boter.si.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev," po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Podatki jasno kažejo na vse večje razslojevanje med četrtošolci, razkorak je pri desetih letih starosti velik že za kakšni dve leti
“Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev,” po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Najnovejši rezultati mednarodne raziskave bralne pismenosti, v kateri slovenski desetletniki sodelujejo že od leta 2001, so sicer pokazali, da otroci vseh slojev že vsa leta napredujejo v bralni pismenosti, kar je dosežek, ki ni uspel tudi nekaterim bogatejšim državam. Naši četrtošolci se sedaj uvrščajo v povprečje tistih držav sveta, ki v raziskavi sodelujejo, pomembno pa je tudi, da vsa leta enakomerno napredujejo fantje in dekleta in da so napredovali otroci iz vseh socialnoekonomskih statusov. Vendar pa je raziskava odkrila, da revščina oz. premoženje družin pomembno vpliva na bralno pismenost: “Dosežki najboljših otrok, ki prihajajo iz revnih družin, so primerljivi z rezultati najmanj uspešnih otrok iz najbogatejših slojev. Ta razkorak je pri desetih letih starosti velik že za kakšni dve leti in nedvomno bo sčasoma le še večji. Tudi pri raziskavi PISA, ki meri bralno pismenost petnajstletnikov se pokaže, da so v srednješolkam izobraževanju »razporejeni« v močni povezavi z izobrazbo svojih staršev. Najbolj pismeni, otroci bolje izobraženih staršev, so praviloma v gimnazijah, sledijo jim tisti v strokovnih programih in skupaj z izobrazbo s staršev pada izobraževalna stopnja otrok. To je statistično dejstvo. Seveda so povsod izjeme, a te ne zanikajo pravila,” je jasna raziskovalka.
In pravilo je, da se v šoli otroci ne razslojijo po svojih naravnih kognitivnih sposobnostih, ampak po tem, kako spodbujeni so bili so njihovi potenciali rojstva naprej. “Zato bi pametna država in zrela družba zagotovo s pozitivno diskriminacijo vlagala maksimalno skrb v to, da prikrajšanim otrokom iz najrevnejših okoli ponudi vse, kar zna in zmore, da bi tudi oni imeli možnost razviti vse svoje potenciale“. Le tako lahko kot družba dosežemo svoj maksimum: “Kognitivne sposobnosti so enakomerno razporejene po vseh družbenih slojih. In za tiste redke genije, ki se rodijo vsake toliko časa, nikoli ne moremo predvidevati, v kako bogati ali revni družini se bodo rodili. In lahko takega otroka povsem prezremo. Močna želja samega otroka ni dovolj, da bi iz sebe naredil vse, če starši komaj čakajo, da bo končal osnovno šolo in začel pomagati pri preživljanju družine.”
In tudi zato mora biti šolski sistem tisti, ki zna otrokom pomagati do njihovih najvišjih možnih dosežkov: primera Hong Konga in Španije denimo kažeta, da premišljen šolski sistem zmore preseči primanjkljaje, ki jih otroci prinesejo od doma: kaj v teh državah delajo drugače? “Predvsem se naslanjajo na šolo, ta absolutno prevzema odgovornost za šolanje otrok, hkrati pa gojijo visoka pričakovanja do vseh otrok. Ne samo do tistih, ki prihajajo iz »pravih« družin. Za vsakega verjamejo, da zmore in potem mu pomagajo, da zmore do tiste stopnje, do katere pač zmore.”
Šolski sistem bi v imenu boljše prihodnosti celotne družbe moral prevzeti večjo odgovornost pri uspešnosti šolanja in podpori najrevnejšim, tudi s pozitivno diskriminacijo. “Vendar tega ne bo zmogel sam, mi kot družba se moramo odločiti, da nam je pomemben prav vsak otrok in da si kot družba takšnega razslojevanja ne želimo.”
Raziskava o bralni pismenosti naših četrtošolcev pa je močno opozorila še na nekaj: da otroke prav iz vseh slojev pri napredku in razvoju bralne pismenosti močno zavira med vrstniško nasilje: tema, ki bi zahtevala bistveno več pozornosti kot je je deležna sedaj.
Na vpliv revščine v projektu Botrstvo opozarjajo že vrsto let. Pomagate jim lahko tudi tako, da še pred koncem tega leta odstopite delček dohodnine, ki je lahko namenjen tudi humanitarnim organizacijam: obrazec najdete tudi na spletni strani www.boter.si.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Neveljaven email naslov