"Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev," po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.

Podatki jasno kažejo na vse večje razslojevanje med četrtošolci, razkorak je pri desetih letih starosti velik že za kakšni dve leti

“Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev,” po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.

Najnovejši rezultati mednarodne raziskave bralne pismenosti, v kateri slovenski desetletniki sodelujejo že od leta 2001, so sicer pokazali, da otroci vseh slojev že vsa leta napredujejo v bralni pismenosti, kar je dosežek, ki ni uspel tudi nekaterim bogatejšim državam. Naši četrtošolci se sedaj uvrščajo v povprečje tistih držav sveta, ki v raziskavi sodelujejo, pomembno pa je tudi, da vsa leta enakomerno napredujejo fantje in dekleta in da so napredovali otroci iz vseh socialnoekonomskih statusov. Vendar pa je raziskava odkrila, da revščina oz. premoženje družin pomembno vpliva na bralno pismenost: “Dosežki najboljših otrok, ki prihajajo iz revnih družin, so primerljivi z rezultati najmanj uspešnih otrok iz najbogatejših slojev. Ta razkorak je pri desetih letih starosti velik že za kakšni dve leti in nedvomno bo sčasoma le še večji. Tudi pri raziskavi PISA, ki meri bralno pismenost petnajstletnikov se pokaže, da so v srednješolkam izobraževanju »razporejeni« v močni povezavi z izobrazbo svojih staršev. Najbolj pismeni, otroci bolje izobraženih staršev, so praviloma v gimnazijah, sledijo jim tisti v strokovnih programih in skupaj z izobrazbo s staršev pada izobraževalna stopnja otrok. To je statistično dejstvo. Seveda so povsod izjeme, a te ne zanikajo pravila,” je jasna raziskovalka.

Nikoli ne moremo vedeti, v kateri družini se bo rodil genij, a v revni ga zlahka spregledamo

In pravilo je, da se v šoli otroci ne razslojijo po svojih naravnih kognitivnih sposobnostih, ampak po tem, kako spodbujeni so bili so njihovi potenciali rojstva naprej. “Zato bi pametna država in zrela družba zagotovo s pozitivno diskriminacijo vlagala maksimalno skrb v to, da prikrajšanim otrokom iz najrevnejših okoli ponudi vse, kar zna in zmore, da bi tudi oni imeli možnost razviti vse svoje potenciale“. Le tako lahko kot družba dosežemo svoj maksimum: “Kognitivne sposobnosti so enakomerno razporejene po vseh družbenih slojih. In za tiste redke genije, ki se rodijo vsake toliko časa, nikoli ne moremo predvidevati, v kako bogati ali revni družini se bodo rodili. In lahko takega otroka povsem prezremo. Močna želja samega otroka ni dovolj, da bi iz sebe naredil vse, če starši komaj čakajo, da bo končal osnovno šolo in začel pomagati pri preživljanju družine.”

Šolski sistem je lahko izjemno pomembna podpora, a le, če se kot družba odločimo za to

In tudi zato mora biti šolski sistem tisti, ki zna otrokom pomagati do njihovih najvišjih možnih dosežkov: primera Hong Konga in Španije denimo kažeta, da premišljen šolski sistem zmore preseči primanjkljaje, ki jih otroci prinesejo od doma: kaj v teh državah delajo drugače? “Predvsem se naslanjajo na šolo, ta absolutno prevzema odgovornost za šolanje otrok, hkrati pa gojijo visoka pričakovanja do vseh otrok. Ne samo do tistih, ki prihajajo iz »pravih« družin. Za vsakega verjamejo, da zmore in potem mu pomagajo, da zmore do tiste stopnje, do katere pač zmore.”

Šolski sistem bi v imenu boljše prihodnosti celotne družbe moral prevzeti večjo odgovornost pri uspešnosti šolanja in podpori najrevnejšim, tudi s pozitivno diskriminacijo. “Vendar tega ne bo zmogel sam, mi kot družba se moramo odločiti, da nam je pomemben prav vsak otrok in da si kot družba takšnega razslojevanja ne želimo.”

Raziskava o bralni pismenosti naših četrtošolcev pa je močno opozorila še na nekaj: da otroke prav iz vseh slojev pri napredku in razvoju bralne pismenosti močno zavira med vrstniško nasilje: tema, ki bi zahtevala bistveno več pozornosti kot je je deležna sedaj.

Na vpliv revščine v projektu Botrstvo opozarjajo že vrsto let. Pomagate jim lahko tudi tako, da še pred koncem tega leta odstopite delček dohodnine, ki je lahko namenjen tudi humanitarnim organizacijam: obrazec najdete tudi na spletni strani www.boter.si.