Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev," po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Podatki jasno kažejo na vse večje razslojevanje med četrtošolci, razkorak je pri desetih letih starosti velik že za kakšni dve leti
“Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev,” po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Najnovejši rezultati mednarodne raziskave bralne pismenosti, v kateri slovenski desetletniki sodelujejo že od leta 2001, so sicer pokazali, da otroci vseh slojev že vsa leta napredujejo v bralni pismenosti, kar je dosežek, ki ni uspel tudi nekaterim bogatejšim državam. Naši četrtošolci se sedaj uvrščajo v povprečje tistih držav sveta, ki v raziskavi sodelujejo, pomembno pa je tudi, da vsa leta enakomerno napredujejo fantje in dekleta in da so napredovali otroci iz vseh socialnoekonomskih statusov. Vendar pa je raziskava odkrila, da revščina oz. premoženje družin pomembno vpliva na bralno pismenost: “Dosežki najboljših otrok, ki prihajajo iz revnih družin, so primerljivi z rezultati najmanj uspešnih otrok iz najbogatejših slojev. Ta razkorak je pri desetih letih starosti velik že za kakšni dve leti in nedvomno bo sčasoma le še večji. Tudi pri raziskavi PISA, ki meri bralno pismenost petnajstletnikov se pokaže, da so v srednješolkam izobraževanju »razporejeni« v močni povezavi z izobrazbo svojih staršev. Najbolj pismeni, otroci bolje izobraženih staršev, so praviloma v gimnazijah, sledijo jim tisti v strokovnih programih in skupaj z izobrazbo s staršev pada izobraževalna stopnja otrok. To je statistično dejstvo. Seveda so povsod izjeme, a te ne zanikajo pravila,” je jasna raziskovalka.
In pravilo je, da se v šoli otroci ne razslojijo po svojih naravnih kognitivnih sposobnostih, ampak po tem, kako spodbujeni so bili so njihovi potenciali rojstva naprej. “Zato bi pametna država in zrela družba zagotovo s pozitivno diskriminacijo vlagala maksimalno skrb v to, da prikrajšanim otrokom iz najrevnejših okoli ponudi vse, kar zna in zmore, da bi tudi oni imeli možnost razviti vse svoje potenciale“. Le tako lahko kot družba dosežemo svoj maksimum: “Kognitivne sposobnosti so enakomerno razporejene po vseh družbenih slojih. In za tiste redke genije, ki se rodijo vsake toliko časa, nikoli ne moremo predvidevati, v kako bogati ali revni družini se bodo rodili. In lahko takega otroka povsem prezremo. Močna želja samega otroka ni dovolj, da bi iz sebe naredil vse, če starši komaj čakajo, da bo končal osnovno šolo in začel pomagati pri preživljanju družine.”
In tudi zato mora biti šolski sistem tisti, ki zna otrokom pomagati do njihovih najvišjih možnih dosežkov: primera Hong Konga in Španije denimo kažeta, da premišljen šolski sistem zmore preseči primanjkljaje, ki jih otroci prinesejo od doma: kaj v teh državah delajo drugače? “Predvsem se naslanjajo na šolo, ta absolutno prevzema odgovornost za šolanje otrok, hkrati pa gojijo visoka pričakovanja do vseh otrok. Ne samo do tistih, ki prihajajo iz »pravih« družin. Za vsakega verjamejo, da zmore in potem mu pomagajo, da zmore do tiste stopnje, do katere pač zmore.”
Šolski sistem bi v imenu boljše prihodnosti celotne družbe moral prevzeti večjo odgovornost pri uspešnosti šolanja in podpori najrevnejšim, tudi s pozitivno diskriminacijo. “Vendar tega ne bo zmogel sam, mi kot družba se moramo odločiti, da nam je pomemben prav vsak otrok in da si kot družba takšnega razslojevanja ne želimo.”
Raziskava o bralni pismenosti naših četrtošolcev pa je močno opozorila še na nekaj: da otroke prav iz vseh slojev pri napredku in razvoju bralne pismenosti močno zavira med vrstniško nasilje: tema, ki bi zahtevala bistveno več pozornosti kot je je deležna sedaj.
Na vpliv revščine v projektu Botrstvo opozarjajo že vrsto let. Pomagate jim lahko tudi tako, da še pred koncem tega leta odstopite delček dohodnine, ki je lahko namenjen tudi humanitarnim organizacijam: obrazec najdete tudi na spletni strani www.boter.si.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev," po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Podatki jasno kažejo na vse večje razslojevanje med četrtošolci, razkorak je pri desetih letih starosti velik že za kakšni dve leti
“Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev,” po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Najnovejši rezultati mednarodne raziskave bralne pismenosti, v kateri slovenski desetletniki sodelujejo že od leta 2001, so sicer pokazali, da otroci vseh slojev že vsa leta napredujejo v bralni pismenosti, kar je dosežek, ki ni uspel tudi nekaterim bogatejšim državam. Naši četrtošolci se sedaj uvrščajo v povprečje tistih držav sveta, ki v raziskavi sodelujejo, pomembno pa je tudi, da vsa leta enakomerno napredujejo fantje in dekleta in da so napredovali otroci iz vseh socialnoekonomskih statusov. Vendar pa je raziskava odkrila, da revščina oz. premoženje družin pomembno vpliva na bralno pismenost: “Dosežki najboljših otrok, ki prihajajo iz revnih družin, so primerljivi z rezultati najmanj uspešnih otrok iz najbogatejših slojev. Ta razkorak je pri desetih letih starosti velik že za kakšni dve leti in nedvomno bo sčasoma le še večji. Tudi pri raziskavi PISA, ki meri bralno pismenost petnajstletnikov se pokaže, da so v srednješolkam izobraževanju »razporejeni« v močni povezavi z izobrazbo svojih staršev. Najbolj pismeni, otroci bolje izobraženih staršev, so praviloma v gimnazijah, sledijo jim tisti v strokovnih programih in skupaj z izobrazbo s staršev pada izobraževalna stopnja otrok. To je statistično dejstvo. Seveda so povsod izjeme, a te ne zanikajo pravila,” je jasna raziskovalka.
In pravilo je, da se v šoli otroci ne razslojijo po svojih naravnih kognitivnih sposobnostih, ampak po tem, kako spodbujeni so bili so njihovi potenciali rojstva naprej. “Zato bi pametna država in zrela družba zagotovo s pozitivno diskriminacijo vlagala maksimalno skrb v to, da prikrajšanim otrokom iz najrevnejših okoli ponudi vse, kar zna in zmore, da bi tudi oni imeli možnost razviti vse svoje potenciale“. Le tako lahko kot družba dosežemo svoj maksimum: “Kognitivne sposobnosti so enakomerno razporejene po vseh družbenih slojih. In za tiste redke genije, ki se rodijo vsake toliko časa, nikoli ne moremo predvidevati, v kako bogati ali revni družini se bodo rodili. In lahko takega otroka povsem prezremo. Močna želja samega otroka ni dovolj, da bi iz sebe naredil vse, če starši komaj čakajo, da bo končal osnovno šolo in začel pomagati pri preživljanju družine.”
In tudi zato mora biti šolski sistem tisti, ki zna otrokom pomagati do njihovih najvišjih možnih dosežkov: primera Hong Konga in Španije denimo kažeta, da premišljen šolski sistem zmore preseči primanjkljaje, ki jih otroci prinesejo od doma: kaj v teh državah delajo drugače? “Predvsem se naslanjajo na šolo, ta absolutno prevzema odgovornost za šolanje otrok, hkrati pa gojijo visoka pričakovanja do vseh otrok. Ne samo do tistih, ki prihajajo iz »pravih« družin. Za vsakega verjamejo, da zmore in potem mu pomagajo, da zmore do tiste stopnje, do katere pač zmore.”
Šolski sistem bi v imenu boljše prihodnosti celotne družbe moral prevzeti večjo odgovornost pri uspešnosti šolanja in podpori najrevnejšim, tudi s pozitivno diskriminacijo. “Vendar tega ne bo zmogel sam, mi kot družba se moramo odločiti, da nam je pomemben prav vsak otrok in da si kot družba takšnega razslojevanja ne želimo.”
Raziskava o bralni pismenosti naših četrtošolcev pa je močno opozorila še na nekaj: da otroke prav iz vseh slojev pri napredku in razvoju bralne pismenosti močno zavira med vrstniško nasilje: tema, ki bi zahtevala bistveno več pozornosti kot je je deležna sedaj.
Na vpliv revščine v projektu Botrstvo opozarjajo že vrsto let. Pomagate jim lahko tudi tako, da še pred koncem tega leta odstopite delček dohodnine, ki je lahko namenjen tudi humanitarnim organizacijam: obrazec najdete tudi na spletni strani www.boter.si.
Po raziskavi merjenja indeksa enakosti spolov se Slovenija uvršča na 12. mesto med članicami EU, na vrhu lestvice pa so spet nordijske države.
Kako se mladi spominjajo karantene dve leti po tem, ko so bili zaprti med štiri stene svoje sobe?
19 slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo za osebe in z osebami z izkušnjo revščine in izključenosti, je tudi letos pripravilo poročilo o revščini v Sloveniji. To poročilo je sestavni del letnega poročila, ki ga 31 nacionalnih mrež in 13 evropskih organizacij pripravi v okviru Evropske mrežo za boj proti revščini (EAPN). Tudi letošnje poročilo je pokazalo številne sistemske pomanjkljivosti na katere nevladniki opozarjajo že vsaj desetletje. Tem se zdaj pridružuje vse večji problem revnih zaposlenih in pa skokovito naraščanje težav z nasiljem in z duševnim zdravjem. Podrobneje s predstavnikom slovenske EAPN, Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlosko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlovsko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Kar polovica vseh duševnih motenj se začne že do 14. leta in kar 75 odstotkov pred 25. letom starosti, zato je normalizacija teme duševnega zdravja med mladimi, pa tudi na splošno, ključnega pomena. Če so namreč stiske prepoznane in priznane pravočasno, če o njih lahko govorijo, če dobijo pravočasno pomoč in tisti, ki to potrebujejo, tudi ustrezno zdravljenje, je porast duševnih motenj mogoče preprečiti: Če ne, bo epidemija duševnih stisk in motenj tudi za mlade dolgoročno bistveno usodnejša kot je bila epidemija koronavirusne bolezni.
Z vsako novo in vse višjim zneskom na položnici se poglablja stiska ljudi, ki tudi ob rednih plačah ne zmorejo več poplačevati niti najosnovnejših stroškov. O tem pričajo zgodbe ljudi, ki so se po pomoč prisiljeni obrniti na humanitarne organizacije. Kako jim lahko pri tem pomaga Botrstvo?
Družine tudi s plačo ali dvema ne zmorejo več plačati vseh stroškov.
Skorajšnji začetek novega šolskega leta je zaznamoval tudi delo sodelavcev programa Botrstvo. Vse poletje so namreč prejemali prošnje za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, a tudi za nakup hrane in plačilo vse višjih položnic. Večina paketov in šolskih torb z osnovnimi potrebščinami je že razdeljenih družinam, ki brez te pomoči »brezplačnega šolanja« otrokom ne morejo več zagotoviti. Zbrali smo nekaj utrinkov, razmišljanj in tudi strahov staršev pred jesenjo.
Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana.
Končuje se tretje s koronskimi ukrepi zaznamovano šolsko leto. In čeprav popolnega zapiranja šol ni bilo več, je bilo zelo drugačno od običajnih. Še posebno za tiste dijake, ki so v tem času šolanje začeli na srednjih šolah. Najteže je bilo za tiste, ki so že v osnovni šoli imeli večje učne težave, in za tiste, ki jim je šolanje na daljavo pustilo dolgotrajne posledice na znanju, motivaciji in duševnem zdravju. Kaj je bilo zanje letos najtežje, kako so se počutili, kakšne so pasti šolanja tam, kjer tudi učitelji mislijo, da je v učilnici sedijo dijaki z ogromno znanja in koliko razumevanja so bili deležni?
Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet.
Letošnji konec šolskega leta na nekaterih šolah po kar dveh letih premora le organizirajo tudi valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali pa maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.
Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.
Predvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme.
Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Domijada je vsakoletno športno kulturno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva, ki se po dveh letih zatišja letos znova odvija, a predvsem na spletu. Dijaki se predstavljajo z likovnimi in fotografskimi izdelki, poteka literarni natečaj, izdelati je mogoče tudi inštalacijo, vsakič pa zbirajo tudi donacije za humanitarne namene.
Še tam, kjer so imeli otroci odlične pogoje za šolanje na domu, je tako šolanje marsikomu povzročalo težave. Toliko večje pa so imeli otroci, ki imajo doma slabe ali nikakršne pogoje in slabo podporo bližnjih za šolanje sploh. Med njimi je tudi veliko romskih otrok. Ti so v času epidemije sicer dobili pomoč svojih šol, nevladnih organizacij, pa tudi 26 romskih pomočnikov, ki so delovali ob pomoči projekta Skupaj za znanje. Tega je na osnovnih šolah organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Romski pomočnici Mateja Kosec z Osnovne šole Metlika in Sandra Rudaš z Osnovne šole Beltinci sta nanizali nekaj izkušenj in razmislekov o tem, kako romske otroke učinkoviteje vključevati v šolsko okolje in jim pomagati tudi do boljše izobrazbe.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Neveljaven email naslov