Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Kdaj se nam dlake postavijo pokonci in zakaj se to zgodi? Ko smo prestrašeni, ko moramo nastopiti pred celim razredom, ko smo vznemirjeni, pravijo učenci Osnovne šole Trebnje. Ali se tako samo reče ali pa se nam v stresnih situacijah dlake res postavijo pokonci? Odgovor nam je dala fiziologinja dr. Helena Lenasi z Inštituta za fiziologijo ljubljanske medicinske fakultete.
Včeraj smo obeležili mednarodni dan maternega jezika. To je jezik, ki se ga naučimo v zgodnjem otroštvu od svojega okolja in družine. Slovenščina je materni jezik večine prebivalstva Slovenije. Je eden redkih indoevropskih jezikov, ki je ohranil dvojino in veliko število narečij. Kako o svojem maternem jeziku in njegovih posebnostih razmišljajo Tia, Rebeka, Urška, Peter, Ema, Lana in Urban iz OŠ Trebnje, je zanimalo Tadejo Bizilj.
Jutri zjutraj boste, kot vsako soboto, spet na vrsti najmlajši. Med osmo in deveto zjutraj prisluhnite in sodelujte v oddaji Ringa raja, v kateri bomo tokrat razmišljali o tem kdo je pameten in kako se povezujeta pamet in kreativnost. Lea Ogrin pa je v vrtcu Ledina obiskala skupini Murnčki in Krtki; otroci so ji povedali kaj je to pamet.
Na svetu poznamo različne načine, na katere kuharju po obroku sporočimo, da je pripravil res okusno jed. Tisti, ki ste že bili na Kitajskem ali v Indiji, ste tako morda opazili, da je eden od njih tudi riganje. Ne glede na to, ali riganje dojemamo kot vljudno ali nevljudno, pa ne moremo mimo tega, da gre za popolnoma naraven pojav. Zakaj pride do njega, bodo v naslednjih minutah pojasnili profesor doktor Marko Kreft z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter tretješolci iz OŠ Ivana Skvarče Zagorja ob Savi.
Leta 1995 je v Pekingu na Kitajskem potekala četrta in za enkrat tudi zadnja Svetovna konferenca Združenih narodov o ženskah. Takrat je enakopravnost spolov postala civilizacijska vrednota in cilj vsega človeštva. Govorimo o pravici do razvoja, enakopravnega sodelovanja žensk pri odločanju v miru ali konfliktih, povečanih dohodkih žensk, ustreznih delovnih pogojih, zmanjšanju neplačanega dela, preseganju vseh stereotipov, življenju brez nasilja, pravici do zdravja, pravici do odločanja o lastnem telesu; o rojevanju in spolnosti. Leta 2014 je Ženski lobi Slovenije izdal Feministični manifest v katerem je zapisano, da 20 let po Pekingu ugotavljajo, da večina sprejetih zavez nikjer na svetu ni bila v celoti uresničena, niti ni prišlo do 5.konference. Opozarjajo da je razraščanje družbene krize, ki bolj bremeni ženske, realna grožnja že pridobljenim pravicam, saj se vse večje breme skrbstvenega in reproduktivnega dela ponovno prenaša na ženske in revščina se vse bolj feminizira. Kako o enakopravnosti spolov razmišljajo četrtošolci iz OŠ Toneta Čufarja, je zanimalo Leo Ogrin, ki jih je vprašala najprej – kdo so feministke?
Slabo in deževno vreme različno vpliva na ljudi. Marsikdo je bolj slabe volje kot sicer, lahko pa je kdo tudi bolj počasen. In za takega bi mladi rekli, da je kot polž. O polžih in počasnosti pa otroci iz Lendave, biologinja in Špela Šebenik.
Jah, saj ne… banana republika – je stavek, ki ga Slovenci radi izrekamo. Pa veste kaj pravzaprav ta izraz pomeni? Bananska republika ali banana republika je slabšalna oznaka za politično nestabilno državo, ki je ekonomsko odvisna od poljedelske monokulture in ji vlada majhna, bogata in skorumpirana politična elita. Izraz je leta 1904 prvič uporabil ameriški pisatelj O. Henry v knjigi kratkih zgodb Cabbages and Kings, ki je nastala na podlagi izkušenj iz njegovega življenja v Hondurasu v letih 1896-97. Danes se izraz uporablja za države, ki jim vladajo nestabilni in pogosto, osebni ter korporacijski interesi. Čeprav nimamo v mislih nič dobrega, ko označujemo našo državo za banana republiko, pa so četrtošolci iz OŠ Toneta Čufarja prepričani, da so bananske republike precej uspešne. Kakšna je banana republika so povedali Lei Ogrin.
Informativna dneva bosta danes in jutri napolnila ulice mest, šolske učilnice in predavalnice. Učenci in dijaki bodo zbirali še zadnje informacije, ki jim bodo pomagale pri odločitvi za nadaljnje šolanje in izbiro pravega poklica. Kako o poklicih razmišljajo in kaj si želijo postati, ko odrastejo, pa so Tadeji Bizilj povedali Urban, Ema, Rebeka, Tia, Urška in Lana iz OŠ Trebnje.
Danes si življenja brez sodobnih tehnoloških pripomočkov, kot so televizor, računalnik, prenosni telefon ali tablični računalnik, skoraj ne znamo več predstavljati. Pri uporabi teh aparatov marsikdaj tudi pretiravamo, in kadar tako več ur zapored gledamo v zaslone svojih naprav, se zna zgoditi, da nas začnejo boleti, peči ali srbeti oči. Zakaj se to zgodi, bomo pojasnili v današnji rubriki Dobro jutro, otroci, ki jo je pripravila Andreja Gradišar. O tem, zakaj nas bolijo ali pečejo oči, kadar dolgo gledamo v zaslon, pa so razmišljali biologinja doktorica Tatjana Robič z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter tretješolci iz OŠ Bičevje.
Združeni narodi so letošnje leto razglasili za leto stročnic, z namenom povečanja zavedanja o pomembnosti stročnic pri trajnostni proizvodnji hrane in zdravi prehrani ter njihovi koristnosti pri rodovitnosti prsti, klimatskih spremembah in boju proti podhranjenosti. Prehrana z veliko stročnicami je namreč po številnih znanstvenih študijah, zelo pomembna za preventivo pred srčnimi obolenji, sladkorno boleznijo in motnjami presnavljanja maščob. Na dan naj bi zaužili približno 30 do 75 g stročnic. Vendar nikoli surovih! Lupina je namreč neprebavljiva, zato jih moramo pred uporabo namočiti in ustrezno dolgo kuhati. Kaj so stročnice pa je vprašanje, ki je na začetku malce zmedlo tretješolce iz Osnovne šole Kolezija, s katerimi se je pogovarjala Lea Ogrin.
Ker je pustni torek prav poseben dan, bomo tudi v rubriki Dobro jutro, otroci, pozornost namenili temu običaju. Z otroki iz Trebnjega in slovenistko dr. Matejo Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU smo govorili o tem, od kod prihaja izraz pust krivih ust. Razloge smo našli v pomenu pusta, ki mora odgnati zimo, in v tem, kako izgledajo pustne maske.
Ob današnjem kulturnem prazniku se bodo po Sloveniji odvijalo veliko dogodkov. Kulturniki bodo na številnih recitirali dela našega pesnika Franceta Prešerna. Kako o govornih nastopih, recitriranju in učenju pesmic na pamet razmišljajo osnovnošolci iz Trebnjega, je zanimalo Tadejo Bizilj.
Včeraj so v Cankarjevem domu v Ljubljani odprli razstavo natečaja Bodi umetnik. Gre za 9. mednarodni kulturno-likovni dogodek »Igraj se z mano«. Na tokratni natečaj se je prijavilo 328 šol, vrtcev, zavodov in drugih izobraževalnih ustanov iz Slovenije in tujine, ki so ustvarili 6073 likovnih del na papirju v različnih tehnikah. Za razstavo, ki so jo v Cankarjevem domu postavili otroci in mladostniki, pa so jih izbrali 1359. Otroci in mladostniki iz običajnih šol in šol s prilagojenim programom so se družili ob glasbi z raperjem in ambasadorjem »Igraj se z mano« Zlatkom, pripravili so odrsko srečanje z naslovom »Ivan« in ustvarjali na delavnicah. V Cankarjevem domu pa je bila tudi naša novinarka Petra Medved in otroci so ji povedali, kaj vse so narisali. Letošnji temi sta bili Igraj se z mano in Rad pomagam. Razstava Bodi umetnik »Igraj se z mano« bo na ogled v Cankarjevem domu do 12. februarja.
Čeprav rek ''V slogi je moč'' navadno razumemo, kot - več nas je, boljši smo - pa sam izraz sloga, pravzaprav pomeni stanje brez prepirov in nasprotovanj med ljudmi in sporočilo se glasi: dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost. Leo Ogrin je zanimalo, kako rek v slogi je moč razumejo tretješolci iz Osnovne šole Danile Kumar in Osnovne šole Kolezija.
Pripadnost posameznika nacionalni identiteti se skozi čas spreminja, na to kako močno se izraža pa vplivajo najrazličnejši dejavniki, med katerimi so zagotovo tudi posameznikovo zadovoljstvo z razmerami v skupnosti ali družbi, ki ji pripada. Kako ''slovenskost'' občutijo najmlajši, je zanimalo Leo Ogrin. O značilnostih Slovencev so razmišljali tretješolci iz Osnovne šole Danile Kumar in Osnovne šole Kolezija.
Ko izbruhne kakšna afera ali škandal, ko se v javnosti pojavljajo namigovanja, ugibanja in podatki o nečednih poslih, spornih dejanjih in nezakonitih praksah, politiki, preiskovalci in novinarji večkrat pravijo, da je treba priti zadevi do dna. O tem frazemu bodo zdaj govorili drugi – otroci iz Trebnjega, slovenistka dr. Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Špela Šebenik.
Včasih, ko se v jutranjih urah pred odhodom v šolo, službo ali po kakšnih drugih opravkih pogledamo v ogledalo, tudi tiste, ki nismo več najmlajši, neprijetno preseneti kakšen mozolj. Z njim se spoprimemo na različne načine – ga skušamo besno stisniti, prekriti s kakšno kremo ali pa se preprosto ne zmenimo zanj. Malo drugače se bomo mozoljev lotili v tokratni rubriki Dobro jutro, otroci, saj bomo poskušali ugotoviti, zakaj sploh nastanejo. Andreji Gradišar so pri iskanju odgovora pomagali Gordana Glavan z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani ter drugošolci z osnovne šole Oskarja Kovačiča v Ljubljani.
Devetošolci bodo prav kmalu postavljeni pred pomembno odločitev – kje nadaljevati svoje šolanje, izbrati gimnazijo ali poklicno šolo, se odločiti tako, kot želijo starši ali tako, kot pravijo prijatelji? Za petnajsletnike je to zelo pomembna, a hkrati včasih tudi izjemno težka odločitev, pravijo Peter, Teja, Anja in Tjaš z OŠ Trebnje. Z njimi se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Lahko bi rekli, da je koža eden najpomembnejših človekovih organov, saj varuje vse preostale v telesu. Je pa tudi tako največji kot najtežji organ, saj pri odraslem človeku meri do 2 kvadratna metra in tehta do 10 kilogramov. Kot že omenjeno, ima varovalno nalogo pred vplivi okolja, uravnava telesno temperaturo, zaznava dotik in je sredstvo sporazumevanja. S kožo je povezano tudi vprašanje, ki ga bomo raziskali v današnji rubriki Dobro jutro, otroci – zanimalo nas bo, zakaj nimamo vsi enake polti. Prisluhnimo razlagam Gordane Glavan z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in tretješolcev iz OŠ Ivana Skvarče iz Zagorja ob Savi, s katerimi se je pogovarjala Andreja Gradišar.
V Sloveniji smo obdarjeni z zelo kvalitetno vodo, vseeno pa vodo kupujemo v plastenkah. Naj vam predstavimo zaskrbljujoče podatke. Če bi dva milijona Slovencev vsak dan v letu popilo le eno litrsko plastenko vode, bi samo za plastenke porabili približno 415.000 sodčkov nafte. En sodček drži približno 159 litrov nafte. Tej količini nafte prištejte še fosilna goriva, ki smo jih porabili, ko smo vodo polnili, prevažali, hladili najprej v trgovini, nato pa še v domačem hladilniku. Številka postane vratolomna. Pa to ni edini razlog, da četrtošolci iz OŠ Prežihovega Voranca, če se le da, vode iz plastenk ne pijejo. Prisluhnite kaj so povedali Lei Ogrin.
Neveljaven email naslov