Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapleteni arhitekt

10.11.2016

Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič

Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.

S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.

Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.

Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.

 

Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturahArahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.

Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.


Dobro jutro, otroci

2398 epizod

Dobro jutro, otroci

2398 epizod


Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.

Zapleteni arhitekt

10.11.2016

Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič

Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.

S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.

Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.

Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.

 

Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturahArahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.

Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.


21.06.2016

Kdaj imamo krompir?

Čeprav v šoli največ šteje znanje, se kdaj zgodi tudi, da k boljši končni oceni pripomore kanček sreče. O tem, kdaj rečemo, da imamo krompir in kaj mislimo s tem, so se razgovorili otroci iz OŠ Zadobrova in OŠ Šmartno pri Litiji, strokovnjakinja z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Mateja Jemec Tomazin in Špela Šebenik. Izvedeli smo, da imajo mladi krompir v šoli, na tekmovanju ali žrebu, in da se je izraz uveljali med oz. po 1. svetovni vojni. Zakaj? Prisluhnite oddaji!


22.06.2016

Dobra glasba je?

V obdobju med 60.000 in 30.000imi leti se je pri naših prednikih zgodila kulturna revolucija tistega časa. Ljudje so začeli ustvarjati umetnost, ki jo še danes poznamo v obliki jamskih slikariji, nakita in okrasji ter različnih obredov. Najbrž so takrat začeli ustvarjati tudi glasbo. Evolucijski znanstveniki so prepričani, da je glasba pomagala prazgodovinskim ljudem preživeti, saj z glasbo lažje koordiniramo in komuniciramo naša čustva, glasba pa tudi motivira ljudi za druženje v skupini. Kakšna je dobra glasba, je Lea Ogrin vprašala četrtošolce iz OŠ Božidarja Jakca.


20.06.2016

Kaj je propaganda?

Se še spomnite, ko so se oglasi transparentno imenovali ekonomsko propagandna sporočila? Danes besede propaganda ne slišimo več tako pogosto. Tudi sicer je na precej slabem glasu, prisluhnite kako jo razumejo četrtošolci iz OŠ Božidarja Jakca. Z njimi se je pogovarjala Lea Ogrin.


17.06.2016

Pomoč drugim

Ko najstnikom omenimo, da morajo doma kaj postoriti in pomagati, ponavadi niso najbolj navdušeni nad tem. Številni iznajdljivi izgovori vedno pridejo prav, ko je treba priskočiti na pomoč pri različnih hišnih opravilih. A vseeno je občutek, ko nekomu pomagamo in naredimo nekaj dobrega, res lep, so Tadeji Bizilj povedali osmošolci z ljubljanske osnovne šole Prule.


16.06.2016

Zakaj ne moremo dihati pod vodno gladino?

Ena bolj priljubljenih počitniških aktivnosti otrok je raziskovanje morskega, jezerskega ali bazenskega dna. Po navadi se ga lotijo s plavalno masko in cevjo za dihanje. Zakaj je zadnja potrebna in zakaj ljudje ne moremo dihati pod vodno gladino, boste izvedeli v naslednjih minutah. Na vprašanje odgovarjajo drugošolci iz OŠ dr. Vita Kraigherja Ljubljana in doktorica Gordana Glavan z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Tokratno rubriko Dobro jutro, otroci je pripravila Andreja Gradišar.


14.06.2016

Spektakel

Sodobna družba je družba spektakla, je zapisal Guy Debord (izg.: gi debor), v svoji danes že kultni knjigi Družba spektakla. Postmoderna družba je družba podob, metafor, eksplozije komunikacij, globalne medpovezanosti, multinacionalnega kapitala, pravi Debord, in pojasni, da je spektakel pravzaprav kapital, ki se akumulira do takšne mere, da postane podoba. Ker smo dandanes naravnani, da verjamemo le tistemu kar vidimo, so spektakli še kako uspešni. Problem družbe podob pa je, da čeprav smo navdušeni nad spektakli, pozabljamo, da je njihova edina motivacija zaslužek. Spektakel je torej najmočnejše orodje za depolitizacijo in pasivizacijo družbe. Ob njem namreč pozabimo na skrbi, važna je zabava. To dobro razumejo tudi četrtošolci iz Osnovne šole Božidarja Jakca. Z njimi se je pogovarjala Lea Ogrin.


14.06.2016

Kdo je črna ovca?

Z raziskovanjem frazemov se bomo spet odpravili v živalski svet in ugotavljali, kdaj za koga rečemo, da je črna ovca. To je tisti, ki je drugačen, ki izstopa v slabi luči. Kaj o tem izrazu in ovcah vedo učenci OŠ Dob? Zakaj so nekatere ovce črne? Danes v pasmah domačih ovac prevladujejo bele ovce – in to zaradi človeka. Belo volno je namreč lažje pobarvati v katerokoli drugo barvo, biologinja Irena Furlan iz ljubljanskega Živalskega vrta pa opozarja, da so temnejše ovce ponoči bolj varne pred plenilci.


11.06.2016

Najstništvo

Skok v najstniška leta prinese mladostnikom v življenje kup sprememb – lepih in tistih malo manj lepih. Od prvih zaljubljenih pogledov do norenja hormonov, včasih celo pretirane skrbi za zunanji videz pa prepirov s starši zaradi slabih ocen in nenehnega tipkanja po mobilnih napravah. O vsem tem je tekel pogovor v tokratni oddaji z voditeljico Tadejo Bizilj in mladimi gosti z OŠ Miška Kranjca in OŠ Šoštanj.


10.06.2016

Prijateljstvo

Skok v najstniška leta prinese mladostnikom v življenje kup sprememb – lepih in tistih malo manj lepih. Od prvih zaljubljenih pogledov do norenja hormonov, včasih celo pretirane skrbi za zunanji videz pa prepirov s starši zaradi slabih ocen in nenehnega tipkanja po mobilnih napravah. O vsem tem bo tekel pogovor v naši jutrišnji mladinski oddaji Hudo!, zdajle pa prisluhnimo, kaj so Tadeji Bizilj povedali šolarji z ljubljanske Osnovne šole Prule o tem, kako nepogrešljiv del odraščanja so tudi pravi prijatelji.


09.06.2016

Zakaj se potimo?

Posameznik ima od 2 do 4 milijone žlez znojnic, ki v običajnih razmerah dnevno izločijo od enega do štiri litre, v ekstremnih razmerah pa kar do 12 litrov znoja oziroma potu. Potenje je v spomladanskim in poletnih mesecih naš redni spremljevalec. Zakaj pride do tega pojava, pa v naslednjih minutah. Rubriko Dobro jutro, otroci je pripravila Andreja Gradišar. Pogovarjala se je z biologinjo doktorico Tatjano Robič z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in s tretješolci podružnične šole Krtina.


08.06.2016

Kdo se boji klopov?

Kdo se boji črnega moža? Nihče. Kdo pa se boji klopov, je Lea Ogrin vpršala četrtrošolce iz Osnovne šole Kolezija Ljubljana.


07.06.2016

Dobre zgodbe

Najbrž najbolj značilno za človeško vrsto je, da pripovedujemo zgodbe. Zgodbe o sebi, o drugih, o naravi, o trpljenju in o veselju. Veliki misleci se že od nekdaj ukvarjajo s tem kakšne so dobre zgodbe. Zdi se, da Aristotlovio pravilo treh elementov, ki zagotavljajo dobro zgodbo, velja še danes. Potrebujemo junaka s katerim bomo lahko sočustvovali. Temu junaku se mora zgoditi toliko slabih stvari, da nas bo na vrhuncu zgodbe strah zanj, nato pa mora le ta premagati vse ovire, tako da nam zgodba pusti nek občutek olajšanja in zadovoljstva. Kakšne so dobre in kakšne slabe zgodbe pa znajo dobro oceniti tudi najmlajši, je ugotovila Lea Ogrin.


07.06.2016

Kdo komu soli pamet?

Najbrž vam je kdaj že kdo po kakšnem neuspelem poskusu rekel: »Pa saj sem ti rekel!« To seveda ni edina situacija, ko nekdo drugemu vsiljuje svoje znanje in razmišljanje. O tem, kdo komu soli pamet in kaj to pomeni, so se razgovorili otroci OŠ narodnega heroja Maksa Pečarja iz Ljubljane, več o možganih (in tudi izrazu) pa zdravnik iz Nevrološke klinike UKC Ljubljana dr. Blaž Koritnik.


03.06.2016

Bio, eko, organsko ...

V obilju zdrave prehrane nas včasih lahko zbega tudi obilje izrazov zanjo. Bio, eko, organsko se sliši zdravo. Ampak ali kot takšno, malo ali neškropljeno sadje in zelenjavo, prepoznavajo tudi otroci? Radi kupijo, jedo in okušajo takšne plodove narave ali jih tudi premamijo na prvi pogled večje, bolj barvite in sijoče oblike ne tako zdrave škropljene hrane? Liana Buršič se je tokrat družila s četrtošolci OŠ Maksa Pečarja, Črnuče.


02.06.2016

Zakaj nastanejo bradavice?

Ljudje se med seboj razlikujemo po marsičem, naša telesa pa edinstvena delajo tudi razne kožne lise in izrastki. Enemu od slednjih – bradavicam, ki so jih v preteklosti povezovali tudi s čarovništvom, se bomo posvetili v naslednjih minutah. V rubriki Dobro jutro, otroci boste izvedeli, zakaj bradavice nastanejo. Andreji Gradišar so pri iskanju odgovorov pomagali prof. dr. Marko Kreft z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in tretješolci Podružnične šole Krtina.


01.06.2016

Notranji glas

Vsi se večino časa pogovarjamo sami s seboj in tudi s kom drugim, brez da bi odpirali usta. Govorimo z našim notranjim glasom. Ta je zmožen mnogih barv, je izjemen imitator; ko si v glavi predstavljamo nekega človeka, zelo natančno slišimo njegov glas. Notranji glas nam šepeta takrat, ko smo v nevarnosti in nam svetuje, ko se moramo odločiti kaj narediti. Stari Grki so verjeli, da so to glasovi bogov, ki jim z Olimpa pomagajo in šepetajo o tem, kako živeti. Notranje glasove dobro slišijo tudi otroci. Lea Ogrin se je o tihem glasu na glas pogovarjala s četrtošolci iz OŠ Kolezija v Ljubljani.


31.05.2016

Ko nam voda teče v grlo ...

Če vse obveznosti še niso za vami, če se morate v šoli lotiti še popravljanja ocen, v službi pa držati bližajoče se roka, potem vam najbrž že teče voda v grlo. O tem frazemu so se pogovarjali tudi učenci OŠ Trebnje, slovenistka dr. Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstveno raziskovalnega centra SAZU in Špela Šebenik. Kdaj torej mladim teče voda v grlo, kakšni občutki jih takrat prevevajo in kako se jim lahko izognejo?


30.05.2016

Selfie

Selfie, jazček, sebko, sebči, svojček, sebek.. Fotografiranje samega sebe je fenomen sodobnega časa. Psihologi se sprašujejo ali gre za radovednost ali samovšečnost. Vsakdo pa lahko hitro opazi, da selfije delajo predvsem najstniki in mlade ženske, ter seveda slavni. Kako pa o selfijih in fotografiranju razmišljajo četrtošolci, ki so ravno pod pragom najstništva, je zanimalo Leo Ogrin.


27.05.2016

Slovenska glasba

Glasba ima moč, da vpliva na naše razpoloženje. Lahko nas sprosti, lahko spravi na noge. Če smo dobre volje, radi prisluhnemo hitrejšim ritmom, če imamo slab dan pa nas kakšna žalostna pesem lahko tudi pomiri. Ko govorimo o slovenski glasbi, številni najstniki pripomnejo, da je ne poslušajo – zato je Tadejo Bizilj zanimalo, kako o njej razmišljajo Ervin, Timotej, Veron, Petja, Brina, Sara in Neža z ljubljanske Osnovne šole Prule.


26.05.2016

Zakaj ne moremo pogledati neposredno v sonce?

Sonce, brez katerega na Zemlji ne bi bilo življenja, je staro približno 4,5 milijarde let, svetilo pa naj bi še nadaljnjih 5 milijard let. Edina zvezda našega osončja je v primerjavi z nekaterimi drugimi zvezdam v vesolju majhna, zato spada v skupino rumenih pritlikavk. Kot rumeno jo vidimo zaradi plinov v Zemljini atmosferi, v resnici pa je bele barve. Še eno od njenih lastnosti, zaradi katere imamo težave predvsem ob sončnih dnevih, pa bomo raziskali v naslednjih minutah. Doktorica Gordana Glavan z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in učenci 3. A razreda ljubljanske OŠ Bičevje, s katerimi se je pogovarjala Andreja Gradišar, nam bodo povedali, zakaj ne moremo gledati neposredno v sonce.


Stran 48 od 120
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov