Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Najbrž se bo v prihodnjih dneh marsikdo mudil v kuhinji in pripravljal praznične jedi ... Tudi na prvem smo kuhali – a ne dobrot, temveč zamero. Sicer ne čisto zares, o kuhanju mule so namreč govorili mladi in slovenistka z Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU.
Najbrž se bo v prihodnjih dneh marsikdo mudil v kuhinji in pripravljal praznične jedi ... Tudi na prvem smo kuhali – a ne dobrot, temveč zamero. Sicer ne čisto zares, o kuhanju mule so namreč govorili mladi in slovenistka z Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU.
Tudi vaš domač kraj je do zdaj najbrž že okrašen z lučkami in drugimi svetili v obliki prazničnih motivov. Vso to razsvetljenost med najtemnejšim mesecem leta danes jemljemo čisto samoumevno, a še ne tako dolgo nazaj, lučk v taki količini v javnem prostoru ni bilo. Božične lučke je prvi obesil Thomas Edison leta 1880, a večina si jih še dolgo ni mogla privoščiti. V prvem ameriškem oglasu iz leta 1900 so jih prodajali za neverjetnih 12 dolarjev, kar bi danes znašalo čez 300 dolarjev. So pa zato ponujali in svetovali najem. Zanimivo pa je, da se tip žarnice, ki je sestavni del verige lučk, od tistih časov praktično ni spremenil, vse do prihoda LED tehnologije. Kako pa se ob vseh teh lučkah počutijo četrtošolci iz OŠ Prule, je poizvedovala Lea Ogrin.
Filmski svet mlade vedno znova pritegne. Že osnovnošolci imajo svoje najljubše filmske igralce, tudi sami pa se radi preizkusijo pred in za kamero. Kakšni filmi so všeč mladim z Osnovne šole Trebnje, je zanimalo Tadejo Bizilj.
Severni jelen je največji popotnik med kopenskimi sesalci. Ti večni nomadi potujejo preko nekaterih največjih divjin na zemlji. Hodijo v vrsti drug za drugim, da bi se izognili mučni hoji po visokem snegu. Z ekonomičnim načinom hoje, lahko na dan prehodijo tudi do 50 km. Mladi jeleni, stari 1 dan, so že sposobni teči hitreje od olimpijskih šprinterjev. Prisluhnite kaj so o tem rogatem garaču in Božičkovem pomočniku Liani Buršič povedali učenci 3.b razreda OŠ Frana Albrehta Kamnik in biologinja Petra Hrovatin, ki je tudi vodnica v ljubljanskem ZOO-ju.
Napoleon Bonaparte je bil najbrž kar predrzen mož, sploh če upoštevamo Voltairovo trditev, da je uspeh otrok predrznosti. Kljub temu pa je v kasnejših letih zapisal, da se da s predrznostjo sicer lotiti česarkoli, a ne narediti vsega. Kako pa o predrznosti razmišljajo četrtošolci iz OŠ Prule, je zanimalo Leo Ogrin.
Trni ali bodice na rastlinah imajo obrambno funkcijo, gre pa za spremenjene oblike rastlinskih organov, kot so deli stebla, veje, listi in listne žile. Če se zbodemo v vrtnico, bodečo nežo ali kaktus, občutek res ni prijeten, zato ni čudno, da je v jezik prišel izraz trn v peti. Kaj to pomeni, so povedali otroci iz Logatca in strokovnjakinja z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Kadar slišimo besedo higiena, najprej pomislimo na ščetkanje zob ali pa morda tuširanje. Mentalna higiena pa je psihiatrični izraz za proces ohranjanja psihološkega zdravja in dobrega počutja. Ker sta um in telo nerazdružljivo povezana, je naše mentalno zdravje ključnega pomena za naše fizično zdravje. Če želite imeti dobro mentalno higieno, si morate zgraditi pozitivno samopodobo, naučiti se morate kako obvladovati in komunicirati svoja čustva, kjer je ključno, da si pustite občutiti tudi tiste negativne občutke. Naučite se obvladovati stres, bodisi s športom bodisi z meditacijo ali kakšnim hobijem, pomembno pa je tudi, da dobite dovolj spanca. Četrtošolci iz OŠ Prule v Ljubljani, niso bili prepričani kaj pomeni izraz mentalna higiena, ampak so s pomočjo logičnega sklepanja prišli do dobrih zaključkov. Z njimi se je pogovarjala Lea Ogrin.
Dobra knjiga se v hladnih decembrskih večerih še kako prileže. Potopi nas v svet domišljije, najrazličnejših zgodb in junakov. In prav o knjižnih junakih bodo razmišljali najmlajši v naši jutrišnji otroški oddaji Radijski ringaraja, zdaj pa prisluhnimo, kaj so Tadeji Bizilj o tem, kakšne knjige so všeč njim in ali je knjiga tudi zanje lepo darilo, povedali mladi iz Trebnjega.
Lisica je najbolj razširjena zver na svetu. Pri hrani in življenjskem prostoru ni izbirčna temveč prilagodljiva in previdna. Od tu verjetno tudi izvira oznaka, da je »zvitorepka«. Čeprav je na nizkih nogah, urno teče in dela 3 do 4 metre dolge skoke. Je dokaj dobra plavalka, po položnejših deblih pa lahko tudi pleza. Lisice med seboj komunicirajo z govorico telesa in dokaj širokim naborom različnega oglašanja. Še vedno je zelo preganjana, saj jo lovijo tudi zaradi njenega prelepega krzna. Zdaj pa prisluhnimo kaj so Liani Buršič o tej zali zvitorepki povedali učenci 3. a, b, c in č razreda OŠ Mengeš in vodnica v ljubljanskem ZOO-ju, biologinja Petra Hrovatin.
Po podatkih študije Univerze v Coloradu med 5 in 8 odstotkov odraslih in kar med 20 in 40 odstotkov otrok redno doživlja nočne more. Nevroznanstveniki še danes ne znajo točno pojasniti, zakaj imamo nočne more. Prevladuje pa teorija psihologinje Deirdre Barett s Harvardske univerze, ki pravi, da gre za ostanek človeške evolucije, nočne more so nas, in nas še danes, pripravljajo na nevarnosti v resničnem življenju. Znanstveniki z univerze v Coloradu pa dodajajo, da so nočne more pravzaprav nekaj pozitivnega, saj lahko skozi te podobe raziskujemo svojo psiho in odklenemo svojo kreativnost. Ugotovili so, da imajo bolj kreativni ljudje navadno pogosteje nočne more. Kako pa o nočnih morah razmišljajo četrtošolci iz OŠ Prule, je zanimalo Leo Ogrin.
Sveti Nikolaj se je rodil ob koncu 3. stoletja našega štetja v kraju Patara, ki leži na jugu današnje Turčije. Oče in mati sta mu umrla, ko je bil še otrok. Zanj je nato skrbel stric, ki ga je tudi usmeril k duhovniškemu poklicu. Velja za zaščitnika mornarjev in ribičev, najbolj pa ga seveda poznamo pod imenom Miklavž. Z obdarovanjem ga povezujemo zaradi prepričanja, da je bil sin premožnih staršev, ki je vse podedovano bogastvo razdal ubogim. Po navadi ga upodabljamo z mitro na glavi in s škofovsko palico v roki. Kako si ga predstavljajo najmlajši, boste slišali v naslednjih minutah v rubriki Dobro jutro, otroci. Andreji Gradišar so ga opisali Marija Roža, Ajda, Klemen in Lovro.
Odrasli in otroci imamo zelo različen pogled na toplice. Odrasli vidimo mir, sproščanje in počitek, otroci pa vidijo napise, ki jim prepovedujejo skakanje v vodo. Rado se zgodi, da ravno, ko želijo poškropit prijatelja, priplava mimo kakšna gospa, ki se na vso moč trudi, da ne bi zmočila navite frizure, a je že prepozno. Prisluhnite pogovoru o toplicah, ki ga je s tretješolci posnela Lea Ogrin.
Si danes lahko še predstavljate življenje brez avtomobila? Bi zdržali teden dni brez televizije, računalnika ali mobilnega aparata? Kako pa bi se znašli brez elektrike doma? Ja, tehnologija je zares posegla na vsa področja našega življenja, so ugotovili mladi novinarji iz Osnovne šole Trebnje, ki so se v tem tednu urili na novinarskih delavnicah. Z mikrofonom v roki so se najprej lotili snemanje, nato pa še montaže in ugotovili, da je tudi radijsko delo še kako povezano z razvojem tehnologije. Koga vse so povabili pred mikrofon, boste slišali v jutrišnji oddaji Hudo!, zdajle pa prisluhnimo, kaj so sami Tadeji Bizilj povedali o tehnologiji in njenem razvoju.
Volk je največji predstavnik družine psov in drugi največji predstavnik plenilcev pri nas. Volkovi so izrazito teritorialne živali in živijo v tropih, ta najpogosteje šteje od 5 do 8 živali. Za volka je značilen družinski čut. Par, ki ima skupaj mladiče, je v času kotenja močno povezan med seboj. Pari se samo vodilni par v tropu. Kar 40 – 50 % volkov pogine v prvem letu življenja. Dnevno volk potrebuje približno 3 do 5 kg mesa, pri iskanju hrane pa lahko volčji trop naenkrat prepotuje 40-70 km. Pri tem jim je v veliko pomoč dobro razvit voh in izjemen sluh. Zdaj pa prisluhnimo kaj so Liani Buršič o volki povedali učenci 3. a, b, c in č razreda OŠ Mengeš ter biologinja Petra Hrovatin.
Pod pojmom umetna inteligenca lahko razumemo razvoj naprav, ki se vedejo kot, da bi razpolagale z inteligenco. Končni cilj je izdelati stroj, ki posnema človeško razmišljanje. Pri tem pa morajo biti vključena tudi čustva in zavest. Ko je Lea Ogrin tretješolce iz OŠ Bežigrad v Ljubljani vprašala, kaj pomeni izraz umetna inteligenca, ga je večina povezala z umetnostjo in računalniki. Glede na to, da je umetnost izraz človeške duševnosti, ki je prežeta s čustvi, so z razmišljanjem pravzaprav na dobri poti. Sicer je letos izšel 11 minutni film Sunspring (najdete ga na youtubu), ki ga je napisala nevronska mreža, ki se je sama poimenovala Benjamin. Gre za kratek in precej nesmiseln znanstvenofantastični film, ki je nastal na podlagi množice različnih scenarijev, ki so jih napisali ljudje, Benjamin pa je celo sama izbrala glasbo. Kako pa umetno inteligenco razumejo otroci?
Videti je vedeti, velikokrat rečemo, zato so tudi besedne zveze o našem znanju velikokrat povezane s svetlobo. Kaj pomeni, če rečemo: "Svita se mi!" O tem bodo v oddaji Dobro jutro, otroci govorili učenci iz OŠ 8 Talcev Logatec in dr. Blaž Koritnik z Nevrološke klinike ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra.
V Sloveniji se vsako leto znova na trgu znajde okoli 28.000 ton nove elektronske opreme. Pomislite koliko odsluženih aparatov je potrebno potem predelati in reciklirati! V svetovnem merili se na leto proizvede več kot 40 milijonov e – odpadkov. Zelo pomembno je da te, tako imenovane e-odpadke pravilno ločujemo. Veste iz kakšnih materialov so narejene elektronske naprave, katere škodljive snovi se v njih skrivajo in zakaj je tako pomembno, da jih pravilno recikliramo oziroma e-cikliramo? Veste kam odvržemo razbito žarnico in katera strupena kovina je del žarnice? Kako pa reciklirajo baterije? Vse o najhitreje rastoči vrsti odpadkov, v tokratni oddaji z Leo Ogrin.
Ljudje si pri poimenovanju stvari velikokrat pomagamo tudi s pridevniki barv. Črno povezujemo z nečim tragičnim, temnim, nevarnim, tudi nelegalnim … O tem, kaj je črna gradnja, so govorili učenci OŠ Logatec ter strokovnjakinja Sabina Jereb iz Službe za sistem okolja in prostora na Ministrstvu za okolje in prostor.
Neveljaven email naslov