Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
V rubriki Dobro jutro, otroci bomo malo za šalo malo zares ugotavljali, da vam ni treba iti v Francijo, da bi bili Francoz. Učenci iz Dobravelj, slovenistka z Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU in Špela Šebenik so namreč govorili o tem, kaj pomeni, da se narediš Francoza. Najbrž se je tudi vam že pripetilo, da ste stali v vrsti na banki ali v trgovini in se je nekdo naredil Francoza in se vrinil pred vas, ne da bi pogledal ali vprašal …
Otroci in najstniki se pogosto še ne zavedajo, da je zdravje pomemben dejavnik pri izboru prehrane, in ne razmišljajo, da se bo to, kar zaužijejo v tej dobi, pozneje odražalo na njihovem zdravstvenem stanju. Kako razmišljajo o zdravi prehrani, kaj imajo najraje na krožniku in katero šolsko kosilo jim je najljubše, so Tadeji Bizilj povedali najmlajši iz ljubljanske Osnovne šole Prežihovega Voranca.
Tretješolci iz OŠ Bežigrad v Ljbuljani so razmišljali o tem kako bo videti njihovo študentsko življenje. Z njimi se je pogovarjala Lea Ogrin.
Kdor je slabe volje ali utrujen, se hitro razburi, hitro mu kaj ni všeč – hitro mu gre kaj na jetra. O tem negativnem in nezdravem občutku so v rubriki Dobro jutro, otroci govorili učenci iz Polhovega Gradca in fiziologinja iz Inštituta za fiziologijo ljubljanske medicinke fakultete dr. Helena Lenasi.
Papige so zelo družabna bitja, zato se rade pogovarjajo. Če so same, lahko razvijejo tudi samodestruktivno vedenje, rade pa tudi razmetavajo stvari. So precej dolgožive, dosežejo tudi starost do 80 let. Če ob sebi nimajo prijateljice papige, si za prijatelje izberejo ljudi. Naučijo se človeškega jezika, da lahko klepetajo. Zdaj pa prisluhnimo kaj so Liani Buršič izklepetali učenci 3. A, B in C razreda ljubljanske OŠ Oskarja Kovačiča ter biologinja in vodnica v ZOO-ju Petra Hrovatin.
V tem tednu je naš radio obiskala skupina mladih novinarjev iz Osnovne šole Dobravlje. Kaj vso so si ogledali, kako poteka delo na njihovem šolskem radiu in kako si predstavljajo delo pravega novinarja, so povedali Tadeji Bizilj.
Ljudje si že od nekdaj pomagamo, to je najpomembnejši element naše narave. A sama ideja prostovoljstva, kot ga razumemo danes, je precej nova. Pred 19. stoletjem so obstajale le redke volonterske organizacije. Prve take oblike se pojavijo v prvih desetletjih 20. stoletja. A pravo prostovoljstvo se je udejanjilo med drugo svetovno vojno in želja pomagati drugim se je zasidrala v srca ljudi ter pomagala preoblikovati družbo. Ta teden še posebej praznujemo ideje in dejanja volonterjev, saj se odvija Nacionalni teden prostovoljstva. Kako prostovoljstvo razumejo tretješolci iz OŠ Bežigrad v Ljubljani, je zanimalo Leo Ogrin.
Na Radiu Slovenija lahko sledite aktualnim vremenskim napovedim po vsakih poročilih in informativnih oddajah, v rubriki Dobro jutro, otroci pa bodo učenci iz Polhovega Gradca in meteorolog Andrej Velkavrh iz Agencije RS za okolje govorili o vetru. Pa ne le o temu vremenskemu pojavu, temveč tudi o tem, kako opišemo človeka, ki hitro spremeni svoje prepričanje ali ravnanje.
Čeprav nekateri pravijo, da je dobrota sirota, se mladi iz Polhovega Gradca s tem ne strinjajo. Številni od njih so člani prostovoljnih društev in redno sodelujejo pri najrazličnejših dobrodelnih prireditvah in dogodkih. Več o tem bodo povedali v naši jutrišnji mladinski oddaji Hudo! pet čez deveto, zdaj pa prisluhnimo, če tudi šolarji iz Ljubljane, točneje iz Osnovne šole Prule, tako radi priskočijo na pomoč in z dobrim dejanjem komu polepšajo dan. Tadeja Bizilj.
Sorodnice kengurujev- koale jedo le mlade vršičke evkaliptovih dreves, ki vsebuje mamilo in zato spijo tudi do 19 ur na dan, nameščene med vejami dreves, na katerih se hranijo. Sicer ljubke, a lenobne vrečarke so vedno bolj na robu preživetja, saj jih najbolj ogroža človek, ki izsekava njihova gozdna domovanja. Pred prvim priseljevanjem Evropejcev jih je bilo več kot 10 milijonov potem pa se je njihovo število naglo zmanjšalo, zdaj naj bi njihova populacija štela le še okoli 100 tisoč osebkov. Kaj so o koalah Liani Buršič povedali učenci 3. A, B in C razreda ljubljanske OŠ Oskarja Kovačiča ter biologinja in vodnica v ZOO-ju Petra Hrovatin pa prisluhnite v posnetku.
9. maja 1950 je Robert Schuman predstavil deklaracijo s svojimi idejami o tesnejšem nadnacionalnem gospodarskem povezovanju v Evropi. To je bila osnova za poznejšo ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo, iz katere sta pozneje izšli Evropska gospodarska skupnost in Evropska unija, 9. maj pa je leta 1986 postal simbol Evropske unije. Na dan Evrope smo z učenci OŠ Polhov Gradec in slovenistko Matejo Jemec Tomazin spoznali frazem, ki opisuje tudi smisel evropskega združevanja: z roko v roki.
Čeprav pravijo, da je dobrota sirota, se mladi iz Polhovega Gradca s tem ne strinjajo. Številni od njih so člani prostovoljnih društev in redno sodelujejo pri najrazličnejših dobrodelnih prireditvah in dogodkih. Več o tem bodo povedali v jutrišnji mladinski oddaji Hudo!, zdaj pa prisluhnimo, če so tudi šolarji iz Ljubljane, točneje iz Osnoven šole Prule, tako navdušeni nad pomočjo drugim. Vedno z veseljem priskočijo na pomoč ali jih kdaj premaga lenoba. Tadeja Bizilj.
Čeprav o njih razmišljamo bolj kot o škodljivcih, pa so ti mali glodalci eden najbolj priljubljenih, ne le likov v pravljicah pač pa tudi hišnih ljubljenčkov. Družabne so, živahne in jih je zabavno opazovati, zanje pa je tudi enostavno skrbeti. Življenjska doba mišk je ena izmed njihovih negativnih strani, saj v povprečju živijo le 1,5-2 let. Kaj so o njih Liani Buršič povedali učenci 3. A razreda ljubljanske OŠ Majde Vrhovnik in biologinja, vodnica v ZOO-ju Petra Hrovatin pa prisluhnite v posnetku.
Ponavadi s frazemom, ki ga bomo spoznali v tokratni rubriki Dobro jutro, otroci, označimo ne ravno hvalevredno lastnost človeka. A danes, na praznik dela, si lahko večina izmed nas privošči, da niti s prstom ne migne. Več pa učenci iz Starega trga pri Ložu in slovenistka Mateja Jemec Tomazin.
Po včerajšnjem prazniku se danes tudi uradno začenjajo prvomajske počitnice za učence in dijake. Mnogi so jih že nestrpno pričakovali, a ker bo oddih letos precej kratek, večjih načrtov večina nima. So pa Tadeji Bizilj šolarji iz Šoštanja in Ljubljane povedali, kaj vse namerajo v teh počitniških dneh početi in koliko bodo morali postoriti tudi za šolo.
Ptico, ki jo predstavljamo danes, se zlahka udomači. Ljudje v nekaterih državah (Indija) jih imajo za svete živali. Nekoč so krasili vrtove starodavne Grčije, Rima in Indije. Kljub svoji navidezni nečimrnosti je ta ptica zelo zelo zaščitniška. Hitro opazi nevarnost, kot je naprimer mačka, kanja,… in se odzove tako da med tekom glasno kriči in svari pred nevarnostjo. Pri tem se mu pridružijo še drugi samci. Tečejo drug za drugim in to zelo hitro. Po drugi strani pa samice ne zapustijo svojih mladičev niti, če preti smrtna nevarnost. O kateri ptici govorimo pa učenci 3. A razreda ljubljanske OŠ Majde Vrhovnik in biologinja, vodnica v ZOO-ju Petra Hrovatin. Prisluhnite, kaj so povedali Liani Buršič
Informacije izvemo prek množičnih občil, tudi radia, še vedno pa govorice krožijo tudi med ljudmi. O tem, kaj pomeni, da nam nekaj pride na ušesa, govorijo mladi iz Starega trga pri Ložu in strokovnjakinja iz Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Mateja Jemec Tomazin.
Neveljaven email naslov