Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Mesec december je kočno tu - in predvsem otroci so ga nestrpno čakali - zaradi okrašenih mest, pisanih lučk, izdelovanja voščilnic in lepih daril, ki jih prinesejo trije dobri možje. Vsako leto na začetku decembra naše najmlajše poslušalce zdaj že nekaj let povabimo na obisk v naš radijski studio. Skupaj preizkusimo mikrofone, plešemo na dobro glasbo naših otroških pevskih zborov in seveda kakšno tudi rečemo. Kdo vse bo prišel na obisk k nam na radio tokrat, boste slišali jutri zjutraj v oddaji Radijski ringaraja, zdaj pa prisluhnimo, ali se tudi petošolci Link, Iva, Anže, Vid, Stanislav in Jure z Osnovne šole Maksa Durjave iz Maribora kdaj odpravijo kam na obisk. Z njimi se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Na praznik lahko večina nekoliko pospi, brez budilke so v tem tednu tudi šolarji, ki uživajo na jesenskih počitnicah. Špela Šebenik in učenci z OŠ Vojke Šmuc Izola pa nas bodo spomnili na staro ljudsko modrost, ki jo radijska jutranja ekipa Prvega dobro pozna: rana ura, zlata ura.
Za noč čarovnic, ki je tik za ovinkom, je značilno izpostavljanje živali, ki naj bi v ljudeh vzbujale strah. Med njimi naj bi bil tudi ptičji pajek. Ti pajki so zelo veliki, saj lahko njihovo telo meri prek 12 cm, razpon nog pa tudi do 28. Samice živijo od 15 do kar 40 let, samci pa večinoma dosti manj. Ljudje se jih bojijo zaradi velikosti, čeprav je strupenih ptičjih pajkov zelo malo. Pik ptičjega pajka ljudem načeloma ni nevaren, običajno ga primerjajo z osjim pikom. Prisluhnimo kaj so Liani Buršič o tem dolgoživem kosmatincu, ptičjem pajku, povedali učenci in učenke četrtih razredov ljubljanske OŠ Oskarja Kovačiča ter biologinja in vodnica v ljubljanskem ZOO-ju Petra Hrovatin
Le še nekaj šolskih ur je še pred šolarji do začetka novih jesenskih počitnic. Zopet bodo lahko vsaj za nekaj dni postavili šolske torbe v kot in se posvetili stvarem, za katere skozi šolske tedne zmanjka časa. Za kaj vse bodo tokratne tokratne počitnice izkoristili učenci iz ljubljanske Osnovne šole Prežihovega Voranca, je zanimalo Tadejo Bizilj.
Za noč čarovnic, ki je tik za ovinkom, je značilno izpostavljanje živali, ki naj bi v ljudeh vzbujale strah. Med njimi naj bi bil tudi ptičji pajek. Ti pajki so zelo veliki, saj lahko njihovo telo meri prek 12 cm, razpon nog pa tudi do 28. Samice živijo od 15 do kar 40 let, samci pa večinoma dosti manj. Ljudje se jih bojijo zaradi velikosti, čeprav je strupenih ptičjih pajkov zelo malo. Pik ptičjega pajka ljudem načeloma ni nevaren, običajno ga primerjajo z osjim pikom. Prisluhnimo kaj so Liani Buršič o tem dolgoživem kosmatincu, ptičjem pajku, povedali učenci in učenke četrtih razredov ljubljanske OŠ Oskarja Kovačiča ter biologinja in vodnica v ljubljanskem ZOO-ju Petra Hrovatin.
Globoko pod morsko gladino se nahaja skrivnosten svet, kjer je vse drugače. Ko se potopimo preko 1000 metrov, vstopimo v svet brez svetlobe, v globoko morje. Kar 95% morskih globin še ni raziskanih. Dolgo so mislili, da življenje v takih pogojih ne more obstajati. Z razvojem tehnologije pa so se morskim raziskovalcem odprla vrata v globine. Odkrili so na tisoče fascinantnih živali, ki uspevajo v ledenih temnih vodah. Kaj pa se skriva globoko na dnu oceanov po mnenju drugošolcev iz OŠ Poljane v Ljubljani, je zanimalo Leo Ogrin.
Včasih so na vsa oznanila, razglase, vesti, kazni in nevarnost ljudi opozarjali zvonovi s svojim zvonjenjem. Z množičnimi mediji, moderno telekomunikacijsko tehnologijo in internetom se informacije danes širijo drugače in hitreje, izraz pa je ostal … Kaj pomeni obesiti nekaj na veliki zvon, so povedali učenci iz Izole.
V teh lepih jesenskih dneh je šolarjem včasih kar težko sedeti za šolskimi klopmi. Odštevajo ure do konca pouka in se veselijo popoldnevov, ko lahko šolsko torbo vržejo v kot. Kaj najraje počnejo, ko pridejo domov iz šole, so Tadeji Bizilj povedali drugošolci iz ljubljanske Osnovne šole Oskarja Kovačiča.
Med mnogimi ljudmi veljajo za najlepše in najelegantnejše ptice. Izredno priljubljene kot hišni ljubljenčki in pogosti člani v družinah. Njihova prepoznavnost je izredno enostavna zaradi njihovega čopa, ki ga imajo na vrhu glave. Že veste o kom govorimo? Njihova značilnost je, da imajo med vsemi papigami najboljši spomin in si slabe izkušnje zapomnijo tudi za nekaj let. Kaj pa so o kakaduju Liani Buršič povedali učenci in učenke 4. A, B in C razreda ljubljanske OŠ Oskarja Kovačiča ter biologinja in vodnica v ljubljanskem ZOO-ju Petra Hrovatin pa prisluhnite v posnetku.
V torkovi rubriki Dobro jutro, otroci se bomo spomnili, da lahko s prijaznostjo in z nasmehom dosežemo več kot z ukazi in s kričanjem. O tem govori tudi star pregovor: lepa beseda lepo mesto najde. O tem so se razgovorili učenci OŠ Vojke Šmuc iz Izole.
Prehlad in viroze so na pohodu. Navadno jih spremlja kihanje, saj s tem naše telo čisti nosne dihalne poti. Kihnemo s hitrostjo kar 160 km na uro in pri tem razpršimo mikrobe v radiju kar 10 m. Zato roko pred usta, kiha pa le ne zadržujte, saj telesu onemogočate naravno čiščenje. Sicer pa kot zanimivost, žival, ki največ kiha, je legvan. Legvani na ta način iz telesa izločijo določene soli, ki se sproščajo pri njihovem prebavnem procesu. Zakaj pa kihamo ljudje, so razmišljali drugošolci iz OŠ Brezovica pri Ljubljani, s katerimi se je pogovarjala Lea Ogrin.
Učenci vsak dan v šoli preživijo kar nekaj ur. Nekatere šolske ure so jim bolj zanimive, druge manj. Nekateri učitelji jim znajo vsebino svojega predmeta približati na bolj zabaven in zanimiv način, je pa tudi res, da lahko prav vsak pove, katero področje mu bolj, katero manj leži. Kateri so njihovi najljubši šolski predmeti, so Tadeji Bizilj povedali Franko, Veronika, Maja, Jan, Oskar in Nataša iz II. Osnovne šole Celje.
Legvan je zagotovo ena izmed najbolj zahtevnih eksotičnih živali. Ne samo zaradi svoje velikosti, saj v dveh letih skupaj z repom lahko krepko preseže meter in pol, ampak tudi zaradi svojih značajskih posebnosti, ki jih pokaže kasneje v življenju. Sicer pa ti zahtevni samotarji sodijo med zaščitene in ogrožene živali, kar pomeni da jih je prepovedano loviti, trgovati z njimi in z njihovimi jajci. Kaj so o njih Liani Buršič povedali Tisa, Rok, Ana, Pia in Aleksa, učenci in učenke 4. A, B in C razreda ljubljanske OŠ Oskarja Kovačiča ter biologinja in vodnica v ljubljanskem ZOO-ju Petra Hrovatin pa prisluhnite v tokratni ediciji Živalskega kraljestva.
Konj je med domačimi živali ena najbolj cenjenih. Jezdne konje so si lahko včasih privoščili le premožnejši, zato ni čudno, da izraz biti na konju uporabljamo takrat, ko nam je nekaj uspelo, ko smo dosegli cilj. O tem kaj pomeni biti na konju, smo se pogovarjali z učenci iz Žalca.
Tudi zvezde zbolijo ... Pripoveduje: Iva Krajnc. Napisal: Hansheinz Reinprecht.
Kaj točno je energija, kako je videti in kako jo očutimo, so razmišljali drugošolci iz OŠ Brezovica pri Ljubljani.
Hišna opravila so sestavni del življenja vsake družine in so skupna odgovornost vseh družinskih članov. Starši morajo dati otrokom priložnost, da se v posameznih veščinah sami preizkusijo in izkažejo. Tako prevzemajo odgovornost in se učijo tudi redoljubja. Kako pridno pomagajo pri domačih opravilih petošolci Maja, Nataša, Oskar, Jan, Franko in Veronika iz II. Osnovne šole Celje, je zanimalo Tadejo Bizilj.
O tem kako naredijo zemljevid, so razmišljali drugošolci iz OŠ Dragotina Ketteja Ilirska Bistrica.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Neveljaven email naslov