Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Pri starejših selitev, zamenjava službe, novo ljubezensko razmerje, pri mlajših pa nov hobi ali prehod na drugo šolo - to so dogodki, ki ljudem zelo spremenijo življenje. O novih začetkih in o tem, kako je v življenju obrniti nov list, smo se pogovarjali z osnovnošolci iz OŠ Trbovlje.
Danes je petek, dan, ki so ga zagotovo nestrpno čakali številni šolarji – no, malo manj verjetno tisti, ki se jim danes počasi končujejo zimske počitnice. Vsak ima svoj najljubši dan v tednu – za nekatere je to ponedeljek, ko se začne nov teden, za druge sreda, ko smo že na polovici, tretji pa komaj čakajo dni ob koncu tedna. In čeprav je sobota dan, ko lahko šolarji malo dlje spijo, bo na jutrišnjo soboto zelo živahno na Osnovni šoli Orehek v Kranju. Tja se bo na prireditev gorenjskih osnovnih šol z naslovom Festival naše prihodnosti podala tudi naša ekipa – v živo boste lahko slišali vzdušje in utrip z delavnic v oddaji Hudo! po 9h. Zdajle pa prisluhnimo, kateri je tisti najljubši dan v tednu petošolcev Maruše, Kaje, Mete, Pie, Martina in Jureta iz Osnovne šole Orehek. Z njimi se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Nekateri izmed nas so bolj zgovorni, nekateri manj, nekateri znajo izbirati besede, drugi povedo vse naravnost, odkrito, brez olepševanja … Prav o tem so, brez dlake na jeziku, pripovedovali tudi učenci iz OŠ Staneta Žagarja Lipnica.
Medtem ko se šolarjem iz osrednje in zahodne Slovenije zimske počitnice počasi bližajo h koncu, jih bodo njihovi vrstniki iz vzhodne Slovenije šele dobro začeli. Sneg je v tem tednu lepo pobelil naše kraje in možnosti za razgibane in aktivne dneve na prostem je več kot dovolj. No pa tudi doma se vedno najde kaj zanimivega. Kako o zimskih počitnicah razmišljajo učenci z Osnovne šole Trbovlje in kakšni so njihovi nasveti za vse šolarje, ki jim bodo v prihajajočih dneh sledili, je zanimalo Tadejo Bizilj.
Čokata lobanja podobna konjski in mogočni, do 20 kilogramov težki, običajno lopatasti rogovi. Primeren za udomačitev, vendar popolna še ni uspela. Tehtajo do 800 kg. V Evropi živi samo še v Skandinaviji, Rusiji in ob Baltiku. Že veste o kom je Liana Buršič tokrat spraševala učence 3. razredov OŠ Domžale in biologinjo, vodnico v ljubljanskem ZOO-ju Petro Hrovatin? Prisluhnite posnetku
Ali imajo najljubši kotiček oziroma prostor v stanovanju, so razmišljali otroci iz Vrtca Trnovo.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Šolarji iz zahodnega in osrednjega dela Slovenije so ta teden na zimskih počitnicah, zato bi lahko rekli, da je za njih te dni vsak dan nedelja. O nedeljah in zimskih počitnicah smo se pogovarjali z učenci iz Osnovne šole Trbovlje.
Ta kratkovidni prebivalec izključno južne poloble, je v svoji hoji morda resda okoren, celo smešen. A morda niste vedeli, da je tudi spretnostni prvak, saj to lahko počne z mladičjim jajcem na nogah. Tudi njegove plavalne sposobnosti so vredne olimpijskih odličij. Zdi pa se, da imajo še vrhunski smisel za zabavo in igro, saj obožujejo dričanje po snegu ali ledu s trebuhom. O tem cesarskem spretnežu pa veliko zanimivega vedo tudi učenci 3. razredov OŠ Domžale in biologinja, vodnica v ljubljanskem ZOO-ju Petra Hrovatin. Spraševala jih je Liana Buršič
Konec tedna je pred vrati in marsikdo od šolarjev ga bo izkoristil tudi za branje knjig. Nekaterim so bolj všeč razburljive dogodivščine, drugi imajo raje romantične zgodbe. Otroci iz Vrtca pod Gradom, enote Prule, pravijo, da tudi sami radi v roke vzamejo kakšno knjigl, še posebej, če je ta zabavna in smešna. Kaj vse se skriva na njihovih knjižnih policah, so povedali Tadeji Bizilj.
Za prijeten in sproščen pogovor je treba videti sogovornikov obraz, njegove oči, nasmeh, izraz na obrazu … Če pa nam kdo kaže hrbet, ga bolj težko ogovorimo, prav tako ne more videti, ali morda potrebujemo pomoč. Najbrž se je tudi zato v jeziku obdržal izraz, obrniti komu ali čemu hrbet … Več o tem pa učenci z OŠ Staneta Žagarja Lipnica.
Strast oziroma navdih in povezanost sta ključni besedi, ki bosta tokrat simbolno, kot slogan, pa navijamo, da tudi v praksi, prežemali zimske olimijske igre v Pjongčangu, ki se s slovesnostjo otvorijo danes. Olimpijski krogi naj bi bili eden najbolj cenjenih znakov na svetu, olimpijske igre pa festival športne odličnosti in tekmovanj, ki se je razvil v enega najpomembnejših mednarodnih dogodkov. In kako jih doživljajo, spremljajo mladi? Liana Buršič se je pogovarjala z učenci 3. razredov OŠ Domžale.
udi letos na današnji praznik svoja vrata na široko odpirajo številni kulturni zavodi, zvrstile se bodo brezplačne razstave, vodenja, delavnice in predstave. Četrtošolci iz ljubljanske Osnove šole Trnovo so povedali, da v kulturne ustanove radi zavijejo tudi sami.
Življenje nam vsem prinese tudi hude preizkušnje, neudobne položaje in težke naloge. Ko smo odrasli, gre lahko za ljubezenske težave, zdravje, finance ali službo, ko smo bili otroci, pa je bila šola tista, ki nam je delala preglavice. Kakšni so po naravi učenci z OŠ Staneta Žagarja Lipnica, so optimisti in na koncu tunela ali predora vidijo luč?
Neveljaven email naslov