Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Če je bilo vzdušje v petek na prvi dan v tem šolskem letu še bolj sproščeno pa se danes začenja že malce bolj zares. Šolska tobra bo že polna knjig in zvezkov ter ostalih potrebščin, prav tako se pouk v vseh šolah že začenja po urniku. Kakšna so pričakovanja v tem prvem tednu, so Tadeji Bizilj povedali šestošolci Matija, Taja, Miha in Ana z ljubljanske Osnovne šole Poljane.
S prvim šolskem dnem se po poletnih počitnicah na valove Prvega vrača jutranja rubrika Dobro jutro, otroci. Vsako jutro med tednom ob 6.45 boste zopet lahko slišali zanimiva razmišljanja najmlajših, ki bodo na vsako vprašanje brez dlake na jeziku našli odgovor. Danes bomo skupaj pozdravili novo šolsko leto – v njem bo letos 189 šolskih dni, v osnovnošolsko izobraževanje bo vključenih skoraj 180. tisoč učencev, od katerih jih bo danes prvič šolski prag prestopilo skoraj 22. tisoč. Kako nestrpno so pričakovali današnji dan in vstop v šolo, so Tadeji Bizilj povedali današnji prvošolci Nika, Julija, Mark, Luka, Maša in Hana.
O zadnjem šoslkem dnevu so razmišljale učence OŠ NOve Fužine in OŠ Dragomelj. Tadeja Bizilj
Živalsko kraljestvo , ki ste mu lahko sledili ob četrtkih v oddaji Dobro jutro, otroci se do jeseni poslavlja. Na počitnice oziroma na dopust pa vas bomo bo pospremil najbolj znan in priljubljen morski sesalec – delfin! Ti izjemno inteligentni vodni skakalci, ki živijo v vseh morjih sveta, so zelo igrivi pa tudi zaščitniški do človeka. Za razliko od nas, pa nikoli zares ne spijo, vsaj ne na takšen način kot mi. Ko delfin spi, počiva samo ena polovica možganov, druga pa nadzoruje okolico, skrbi da žival plava in pazi na morebitne nevarnosti. Vsake 4 ure se polovici zamenjata. Ena možganska hemisfera je torej vedno budna. Tako delfin dejansko celo življenje plava oziroma je buden. In kaj so o tem budnem reševalcu Liani Buršič povedali učenci 2. C razreda OŠ Maksa Pečarja iz Črnuč ter biologinja in vodnica v ljubljanskem ZOO-ju Petra Hrovatin? Prisluhnite jim v naslednjih minutah.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Na zadnji dan pred uradnim začetkom poletja, smo se, ker nam je letošnja pomlad postregla z vročimi dnevi, ohladili s snegom. Seveda ne dobesedno, v rubriki Dobro jutro smo se namreč spomnili izraza, da nas nekaj briga kot lanski sneg. O tem, kaj to pomeni in kako nastane sneg, smo se pogovarjali z učenci iz OŠ Polhov Gradec in meteorologom iz Agencije RS za okolje.
O glasbi so tokrat razmišljali učenci z OŠ Dobravlje. Oddajo je pripravila Tadeja Bizilj
Čeprav je na leto v svetu manj kot sto napadov morskega psa na človeka, je strah in trepet večine ljudi. Da vzbuja takšno strahospoštovanje pravzaprav ne čudi, saj je zaradi izjemnega ustroja telesa, sluha, vida, pospeškov, ki se zlahka merijo s pospeški zelo hitrega športnega avta in ostrih zob, ki lahko zrastejo vedno znova, tako kot vse življenje raste tudi ta izjemni plenilec, zaradi vsega naštetega morskega psa opisujejo kot popoln stroj za ubijanje, ki je zaradi svojih izrednih sposobnosti skoraj brez sprememb preživel nekaj milijonov let. No, dejstvo pa je, da se nas mora bati bolj kot mi njega, saj vsako leto ribiči pobijejo kar 30–100 milijonov morskih psov, zato 80 % vrstam grozi izumrtje. In kaj so o tem nadpovprečnem plenilcu Liani Buršič povedali učenci 2. C razreda OŠ Maksa Pečarja iz Črnuč ter biologinja in vodnica v ljubljanskem ZOO-ju Petra Hrovatin? Prisluhnite jim v posnetku.
O tem zakaj imamo spomin in kako bi bilo, če ga ne bi imeli so razmišljali drugošolci iz OŠ Brezovica pri Ljubljani.
Včasih je zelo težko vztrajati in izpeljati stvari do konca – pa naj bo to v šoli, pri športu, pospravljanju in številnih drugih dejavnostih. Takrat nam lahko starši in prijatelji stojijo ob strani in nas spodbujajo. Tudi z besedami, ki jih bomo spoznali skupaj z učenci iz Osnovne šole Ig in strokovnjakinjo iz Inštituta za slovenski jezik Franca Ramovša ZRC SAZU: "Ne vrzi puške v koruzo!"
Drugošolci iz OŠ Brezovica pri Ljubljani so razmišljali o tem ali so tudi živali lahko žalostne in kako jih lahko razvedrmo.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Čeprav se izraz »da je nekdo kot kit« ne smatra ravno za kompliment, pa so ti morski sesalci ene najboj fascinantnih živalskih vrst. Med njimi izstopa sinji kit, ki je s 30 metri in 160 tonami največja žival na svetu. Potuje s hitrostjo 10-12 vozlov in je bolj samotar, le redko se zadržuje v jatah. Hrani se skoraj izključno z drobnimi rakci, ki jim rečemo tudi kril, ki jih preceja iz vode z vosi. Poje lahko tudi do dve toni hrane na dan. In kaj so o kitih povedali Liani Buršič učenci 2.C razreda OŠ Maksa Pečarja iz Črnuč ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin? Prisluhnite jim v posnetku.
Potem ko v teh vročih dneh plohe ljudem prinašajo osvežitev, zemlji potrebno vodo, nekaterim pa tudi veliko nevšečnosti, so učenci iz Polhovega Gradca govorili o tem, kaj pomeni frazem z dežja pod kap. Kako sploh nastane dež, pa smo vprašali strokovnjaka z Agencije RS za okolje.
Zakaj hočejo velike države na Mars in Luno, po mnenju drugošolcev iz OŠ Brezovica pri Ljubljani.
Pred letošnjimi devetošolci sta še dva tedna pouka, potem pa se bodo podali novim dogodivščinam naproti. A še preden se poslovijo in odpravijo na dolge počitnice, je pred njimi pomemben dogodek – valeta. Kaj jim valeta pomeni in kako se nanjo pripravljajo, so Tadeji Bizilj povedale devetošolke iz Osnovne šole Dobravlje.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Današnji gost iz živalskega kraljestva s svojim načinom prav sozvanja s hitrostjo bivanja, ki nam jo obeta bližnji dopustniški čas. Polž je tisti ležerni mehkužec, ki je edini osvojil kopno. Tipična polžja hišica ima obliko stožca, ki se zavija okoli ravne središčnice kot idealne osi. Vrh je najstarejši, spodnji zavoj pa najmlajši del hišice. Število zavojev se giblje od 2 do 16 in sicer tako da so mlajši zavoji vedno večji od predhodnih; večina polžev ima od 3-15 zavojev, pri nekaterih vrstah jih je več kot 50. In kaj so o polžih Liani Buršič povedali učenci 3. A, B in C razreda ljubljanske OŠ Oskarja Kovačiča ter biologinja in vodnica v ZOO-ju Petra Hrovatin? Prisluhnite jim v naslednjih minutah.
V rubriki Dobro jutro, otroci so mladi ugotavljali, da vam ni treba živeti v Franciji, da bi bili Francoz. Učenci iz okolice Ajdovščine in slovenistka z Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU dr. Mateja Jemec Tomazin, so namreč govorili o tem, kaj pomeni, da se narediš Francoza …
Neveljaven email naslov