Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Malavi, Mozambik, Zimbabve, Botsvana in Namibija so dežele črne celine, kjer se najraje zadržuje. Najraje ima zgodnja jutra, takrat je najbolj aktivna. Obožuje svežo travo, sadje, cvetlice, rada pije. Vodo. Ženi se tudi jeseni, in, ko pride naraščaj, samice, rodilje ostanejo ob svojih mamah. Za pomoč in podporo. Levov in leopardov se izogiba. Na daleč. Kdo je niala je zanimalo Liano Buršič, zato je o njej povprašala učence 3.razredov ljubljanske OŠ Majde Vrhovnik ter biologinjo, vodnico v našem največjem ZOO-ju, Petro Hrovatin.
Najlepše je seveda, če se ljudje med seboj dobro razumemo in smo prijatelji, a ni vedno tako. S kom smo lahko tudi na bojni nogi. Kaj to pomeni in koliko se to dogaja mladim sogovornikom z OŠ Mengeš?
V tem tednu smo obeležili svetovni dan hrane, ob katerem se vsako leto znova zavemo, da imajo v nekaterih delih sveta hrane občutno premalo, medtem ko v drugih živijo ljudje v prevelikem izobilju. Vid, Ana Natali, Filip, Neža, Hana in Jakob iz OŠ Mengeš so Tadeji Bizilj povedali, da ima hrana pomembno mesto v njihovem življenju in da se zavedajo, da morajo z njo ravnati spoštljivo. Dan vedno začnejo z zajtrkom, prisluhnimo, kdo jim ga pripravi in kaj imajo najraje na krožniku.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Iskrenost in neposrednost sta vrednoti, ki pa lahko pri komu povzročita tudi prizadetost. Če je kakšna stvar izrečena impulzivno, v jezi in brez pomisleka, je lahko še huje, zato se je kdaj pač treba ugrizniti v jezik …
Dobra glasba nam lahko polepša dan. Lahko nas spravi v boljšo voljo, ob njej celo zaplešemo ali zapojemo. Že naš radijski program jo je poln – in preden bomo slišali naslednjo skladbo, prisluhnimo, kako o domačih in tujih melodijah razmišljajo šolarji iz Osnovne šole Maksa Durjave iz Maribora. Kakšna glasba gre najbolj v uho petošolcem Naji, Špeli, Nejcu, Tijanu in Timu, je zanimalo Tadejo Bizilj.
Tehta manj kot zmerno napolnjen nakupovalni voziček. Seveda ga, kot niti vseh z naravnimi ritmi in naravo živečih bitij, ne boste srečali med nakupovanjem. Morda le, če boste zajemali izvirsko vodo ob kakšnem gozdnem obronku v ameriškem Texasu. Ali pa Mehiki. Ali celo med hribolazenjem po Andih. A le, če boste ostali na višini do 3200 metrov. Višje mu ne paše. On je jaguarundi. Veste zdaj kaj več? ;) Učenci tretjih razredov z ljubljanske OŠ Majde Vrhovnik in biologinja, vodnica iz ZOO-ja Petra Hrovatin že;) Spraševala jih je Liana Buršič
Ko smo pred odločitvijo, je velikokrat dobro, da prej preverimo, kakšne možnosti imamo, preučimo vse dostopne podatke in nato sprejmemo odločitev. To velja tako za pomembne življenjske odločitve kot nakupe. O slednjih bodo govorili otroci z OŠ 8 talcev iz Logatca in Špela Šebenik v rubriki Dobro jutro, otroci …
Prvi mesec pouka v tem novem šolskem letu je že za šolarji in počasi se je že začelo tudi tisto pravo učenje. Naja, Nejc, Špela, Tijan in Tim z Osnovne šole Maksa Durjave Maribor pravijo, da se radi učijo, saj s tem postajajo pametnejši in vedo več stvari. Z njimi se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
No, v četrtkovih oddajah Dobro jutro, otroci, kjer vam predstavljamo raznolik svet živalskega kraljestva, smo vedno bolj ugankarsko skrivnostni. Tokrat vam ime živali povemo takoj, pa nas res zanima, koliko vas bo vedelo, za katero gre. Če o njej ne veste nič, vas bodo podučili učenci 3.A in B razreda ljubljanske OŠ Majde Vrhovnik in biologinja v ZOO-ju Petra Hrovatin. Liano Buršič je zanimalo, kaj vedo o dikdiku. Ja, o dikdiku??
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Osnovnošolcem sicer izrazi, ki jih zasledimo v množičnih medijih, niso blizu. V tokratni ponedeljkovi jezikovno obarvani rubriki Dobro jutro, otroci pa so učenci iz Logatca vseeno govorilu o enem izmed njih. Kaj pomeni obdobje debelih krav in njegovo nasprotje časi suhih krav?
Jesen je lep letni čas, poln različnih odtenkov rjavih, oranžnih, rdečih in rumenih barv, ki vabijo na jesenski sprehod. Nanj se radi podajo tudi petošolci z Osnovne šole Maksa Durjave iz Maribora – kaj vse vidijo in tudi nabirajo na sprehodu, so povedali Tadeji Bizilj.
Največja med svojimi, najtežja, z najbolj, no, diplomatsko rečeno – značilno intenzivnim vonjem, pa tudi tista, ki lahko spi v vodi brez skrbi. Pa ni riba;) Veste o kom so Liani Buršič pripovedovali učenci 3.B razreda ljubljanske OŠ Tone Čufar in biologinja, vodnica v ZOO_ju, Petra Hrovatin?
Ob pregovoru jabolko ne pade daleč od drevesa odrasli največkrat pomislimo na kaj negativnega. Mladi iz Logatca pa ga razumejo neobremenjeno …
Od 8. septembra do 8. oktobra se letos odvija projekt Nacionalni mesec skupnega branja, v želji, da bi prav vsi več brali in s tem poskrbeli za porast bralne pismenosti in bralne kulture. Kakovosten čas, ki ga ob branju preživimo drug z drugim, je namreč neprecenljiv. Kaj najraje berejo Tim, Tijan, Nejc, Špela in Naja z Osnovne šole Maksa Durjave Maribor, je zanimalo Tadejo Bizilj.
Neveljaven email naslov