Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Zagotovo ima vsak človek vsaj eno stvar, ki mu je izjemno všeč in skoraj ne more brez nje. Imelda Marcos, žena nekdanjega filipinskega diktatorja, je bila strastna zbiralka plaščev, parfumov, torbic, najbolj znana pa je njena zbirka čevljev, v kateri se je nahajalo več kot tisoč parov. Takšno ravnanje lahko brez težav označimo za zapravljivo. Da obstaja več načinov zapravljivosti pa vedo učenci 4. B razreda OŠ dr. Vita Kraigherja, s katerimi se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Teorija evolucije pravi, da se je človek razvil iz opice in ljudje včasih pozabimo, da smo tudi sami samo ene izmed mnogih vrst živali, ki prebivajo na Zemlji. Čeprav so naši možgani morda bolje razviti od ostalih vrst, si z živalmi delimo kar nekaj fizioloških pa tudi psiholoških lastnosti. Lea Ogrin je učence 4. B razreda Osnovno šole Bežigrad vprašala, kaj je živalskega v ljudeh?
Če ste ljubitelji živali, je današnja oddaja kot nalašč za vas. Govorili bomo o štirinožcih. Vendar ne o tistih majhnih, temveč o tistih malo večjih in z dolgimi vratovi. Kljub dolgemu vratu imajo žirafe, tako kot ljudje, le sedem vratnih vretenc. Monika Kern se je pogovarjala z učenci 3. in 4. razreda Osnovne šole Franceta Prešerna v Kranju. Povedali so ji nekaj zanimivih odgovorov, zakaj vse ima lahko žirafa dolg vrat.
Ste poslušali Zgodbe nekega Hektorja v nedeljo? Če niste poslušali, ste zamudili Hektorjevo veliko avanturo. Še vedno pa lahko poslušate Hektorja in male ljubezni v nedeljo na 1. Programu ob 8.05 (pet minut čez osem). Hektor je labradorec, ki malce drugače gleda na svet. Vas je kdaj zanimalo, kaj si mislijo vaše domače živali? Dejan Petek je to vprašal učence Osnovne šole heroja Janeza Hribarja v Starem trgu pri Ložu.
V mesecu oktobru se v naš program vrača projekt novinarskih delavnic Radia Hudo!. Dvanajst osnovnih šol bo s svojimi mladimi novinarji raziskovalo najrazličnejša področja. Pred mikrofon bodo povabili zanimive goste, izbrali dobro glasbo in pripravili zanimiva nagradna vprašanja. Jutri bodo led v novo sezono prebili mladi z OŠ Koroški jeklarji, ki bodo raziskovali svet drog. Lovro, Anja in Žan so s Tadejo Bizilj razmišljali, zakaj mlade droge sploh privlačijo.
Petra Medved je ob Mednarodnemu dnevu bele palice obiskala Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana in spoznala slepa učenca - tretješolca Damijana Vizjaka in četrtošolca Tima Krebsa. Razložila sta ji, kako se uporablja belo palico.
Muzej novejše zgodovine Slovenije, skupaj z organizacijo Hiša Ane Frank iz Amsterdama, Veleposlaništvom Kraljevine Nizozemske ter založbo Sodobnost International v letošnjem letu pripravlja mednarodni projekt z naslovom Ana Frank.V središču projekta je razstava: Ana Frank – zgodba za sedanjost. Potujoča razstava je prišla tudi do naših šol. Prva šola, na kateri gostuje, je OSNOVNA ŠOLA FRANCETA BEVKA v Ljubljani. Posebnost razstave Ana Frank je tudi to, da po njej vodijo učenci. Na OŠ Franceta Bevka bo na ogled do konca novembra, nato se seli na drugo šolo, osnovni namen pa je, da se preseže šolske okvire podajanja znanja, saj je glavno vodilo "učenci za učence". Tam je bila Alja Verbole. Foto: Jure Stušek.
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti vsako leto izbere najboljšo kulturno osnovno šolo, več šolam pa podeli priznanja za izjemne dosežke na posameznih področjih. Priznanje za medgeneracijsko povezovanje v letu 2014 je za projekt Razpnimo mavrico prijateljstva konec septembra v Brežicah prejela Osnovna šola Antona Aškerca Velenje. Andreja Gradišar se je o projektu, za katerega so prejeli tudi nagrado Evropske unije, pogovarjala z devetošolko Kristino Lahovnik.
Skupino KLT by Whiteman feat. GF sestavljajo zaprisežene punk-rockerke Klara, Laura in Tita Gajšek, ki prihajajo iz Trbovelj in v medgeneracijskem bendu igrajo skupaj z dedkom. Klara, ki je tudi avtorica vseh besedil in glasbe, bo povedala nekaj več o glasbenem ustvarjanju, v podlagi pa lahko slišite njihovo skladbo Kritična. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar. Foto: KLT
Ali preživite veliko prostega časa zunaj? Tam vas čaka svež zrak in veliko prostora. Otroci se tudi zelo radi igrajo zunaj, kjer lahko plezajo na drevesa, tečejo po travniku, preganjajo golobe in počnejo vragolijo. Zakaj pa se je boljše igrati zunaj, so Dejanu Petku povedali učenci Osnovne šole Koroški jeklarji iz Raven na koroškem.
Ker je Teden otroka letos med drugim posvečen pomenu izven šolskih dejavnosti in bogatenju izkušenj za razvoj mladih, smo obiskali tudi učence, ki pridobivajo znanja na glasbenem področju. Na OŠ Ivana Cankarja na Vrhniki smo srečali violinistko Urško Gutnik, ki vaji violine posveti vsaj nekaj ur na dan. Pravi, da je pri violini še posebej treba paziti na pravilno tehniko igranja, saj je ta inštrument za igranje lahko precej zapleten. Alešu Ogrinu je povedala tudi, zakaj je za svoje glasbilo izbrala prav violino.
Z današnjim dnem se začenja teden otroka, znotraj katerega je letos večina aktivnosti posvečena igri in dejavnostim, ki si jih otroci izberejo svobodno in v njih z veseljem sodelujejo. Igra in te dejavnosti namreč poleg šolskega dela pomembno vplivajo na razvoj socialnih, intelektualnih in spoznavnih veščin otrok, jim pripomorejo k njihovemu vključevanju v družbo in gradijo njihovo osebnost in spretnosti, ki jim bodo nekoč lahko koristile tudi pri iskanju zaposlitve. S tem se Teden otroka želi povezati tudi z letošnjo temo Otroških parlamentov, kjer bodo govorili o izobraževanju in poklicni orientaciji. In ker je igra pomemben del odraščanja, je Aleš Ogrin odšel na OŠ Bežigrad, kjer se je z Tanažem, Adrianom, Alino in Anastasio pogovoril o tem, kako se najraje igrajo.
Vas je kdaj zanimalo, kaj si misli vaša domača žival? Sedaj lahko dobite delni vpogled v razmišljanje preko labradorca Hektorja. Zgodbe nekega Hektorja so se iz knjig Dima Zupana preselile na Radio Slovenija. Labradorec Hektor v prvoosebni pripovedi razkriva svoje pasje življenje – od tega, ko je prvič srečal avtomobil, do počitnic na morju in prihoda k družini. V nedeljo, 5. 10. ob 8.05 na 1. programu boste lahko prisluhnili prvemu od sedmih delov nadaljevanke. Kako se vživiš v vlogo, sta Dejanu Petku povedali Patricija Sekelj in Katja Pehlič, ki sta posodili glas dvojčicama - Piji in Miji.
Eden najdaljših prometnih zastojev je leta 2010 nastal v bližini kitajskega glavnega mesta Pekinga – dolg je bil okoli 100 kilometrov, vozila pa so v koloni stala več kot 10 dni. Zastoji na slovenskih cestah po navadi sicer ne trajajo toliko časa, a med čakanjem vseeno marsikomu postane dolgčas. Kako ta dolgčas pregnati, vedo učenci 2. A razreda OŠ Mirana Jarca Ljubljana, s katerimi se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Harmonika je v Sloveniji zagotovo eden izmed najbolj prepoznavnih inštrumentov, ki je prisoten tako v naši narodno zabavni kot tudi bolj resni glasbi. Po načinu proizvajanja zvoka sodi med aerofonska, torej zrakovna glasbila. To pomeni, da ob raztegovanju in krčenju meha skozi glasilke harmonike prihaja zrak in s tem ustvarja zvok. Ja, tako kot ljudje imajo tudi harmonike svoje glasilke. Poznamo tudi več vrst harmonik, klavirsko, diatonično in kromatično. Ta inštrument v zadnjem času za igranje postaja vedno bolj priljubljen tudi med mladimi. Aleš Ogrin je na OŠ Ivanja Cankarja na Vrhniki srečal Alenko Mivšek, ki diatonično harmoniko igra že kar nekaj let. Mlada glasbenica pravi, da ji je na začetku največ težav povzročalo usklajevanje različnega pritiskanja gumbov na levi in desni strani inštrumenta.
Prosti čas predstavlja pomemben del našega življenja. Gre za čas, ko imamo svobodo pri izbiri in organiziranju najrazličnejših aktivnosti. Kakšni boste vzeli v roke knjigo, medtem ko boste drugi preprosto samo gledali v zrak. Počnite to kar vam je najbolj všeč. Za kaj pa imamo prosti čas, so Dejanu Petku povedali učenci 3. razreda osnovne šole Primoža Trubarja Velike Lašče.
Eden najbolj uporabljanih delov človeškega telesa so zobje. Stalni nam izrastejo do 12. ali 13. leta in ker nimamo sposobnosti, da bi jih tako kot morski psi zamenjali vsakih 8 do 15 dni, moramo zanje pozorno skrbeti. Recept za zdrave zobe poznajo učenci 2. A razreda Osnovne šole Bičevje, s katerimi se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Poznate najbolj iznajdljivo in nagajivo devetletno deklico? Tisto, ki se rada potepa in raziskuje - septembra pa najraje obišče Velenje, ki za teden dni postane Pikino mesto. Tretješolci iz Osnovne šole Ledina in Alja Verbole pa so najbolj navihano literarno junakinjo povabili – v šolo!
Ko se odpravljamo v službo, šolo, po nakupih, na obisk ali potovanje lahko uporabimo avto, kolo, avtobus ali vlak, do bolj oddaljenih krajev gremo z letalom ali ladjo, z raketo lahko celo poletimo v vesolje. Načinov, kako priti od točke A do točke B, je torej veliko. Andreja Gradišar je ugotovila, katero prevozno sredstvo imajo najraje tretješolci Osnovne šole Franceta Bevka iz Ljubljane.
Neveljaven email naslov