Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Čeprav je šolanje v Sloveniji brezplačno, morajo starši šoloobveznih otrok med šolskim letom plačati veliko položnic. O tem, kaj vse je treba v šoli plačati, so razmišljali petošolci Osnovne šole Prule v Ljubljani. Svoje ugovtovitve o stroških, ki so povezani s šolo, so zaupali Manci Udovič.
Se znamo igrati? Se igra lahko tudi nariše? Otroci in mladostniki iz vrtcev, šol ter šol s prilagojenim programom iz vse Slovenije, so temu pritrdili. Na osmi mednarodni likovni natečaj Bodi umetnik – Igraj se z mano je 288 ustanov poslalo kar 5069 likovnih del. Na včerajšnji otvoritvi v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer si lahko do 30. januarja ogledate razstavo, je bila tudi Petra Medved, ki si je skupaj z otroki ogledovala razstavljene risbe. Center Janeza Levca Ljubljana in Društvo za kulturo inkluzije vsako leto organizirata projekt Bodi umetnik – Igraj se z mano, ki omogoča otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami aktivno vključevanje v širšo družbo.
Ob jutrih nas, predvsem po nižinah, pogosto pozdravi megla, ki je sicer v drugi polovici avgusta nekakšna znanilka jeseni in z njo tudi zime. Pravzaprav gre za zgoščene vodne hlape, ki povzročajo slabo vidljivost. Kako pa nastane ta vremenski pojav in kakšne nevšečnosti utegne povzročati, je Dominika Ahačič vprašala učence Osnovne šole Staneta Žagarja iz Lipnice.
Ko si slabe volje in se ne počutiš dobro, si želiš pogovora z nekom, ki te razume. Ko pa si dobre volje, bi rad imel ob sebi osebo, ki se bo znala s teboj veseliti. To je dober prijatelj. Katere druge lastnosti še lahko ima dober prijatelj, so učenci 5. razreda Osnovne šole Toneta Čufarja v Ljubljani povedali Betki Burger.
Računalniške učilnice, računalniki v knjižnicah, računalniki v učilnici, internet – vse to je že danes del naših šol in pouka. Kako pa bo čez 50, 100 let? Bodo elektronske naprave, knjige in učbeniki na računalnikih prevzeli glavno vlogo? Morda pa bodo namesto učiteljev kar roboti ... O tem, kakšna bo šola v prihodnosti, so razmišljali mladi z Vrhnike. Tadeja Bizilj.
Življenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Začetek življenja je običajno navdan z veseljem in srečo. Slovo od življenja je pa nasprotje in tema, o kateri neradi govorimo. Kaj o minljivosti pravijo drugošolci, je Alfred Gei povprašal na Osnovni šoli Spodnja Šiška.
Renesančni mislec Michel de Montaigne je dejal, da s strogostjo in prisiljevanjem ustvarimo hlapce. Zato je bil prepričan, da z nasiljem nikoli ne moremo doseči tega, kar lahko z razumom in modrostjo. Ta francoski plemič in filozof je med drugim v svojih esejih ugotavljal, kako biti kos nasilju, o čemer se pravzaprav sprašujemo še danes. Tokrat smo se o tej aktualni problematiki pogovarjali z osnovnošolci, saj nasilje tudi v šolah ni redek pojav. O tem, kaj razumejo kot nasilje v šoli, so se učenci Osnovne šole Staneta Žagarja iz Lipnice pogovarjali z Dominiko Ahačič.
Ste kdaj hodili po zasneženi poti in se spraševali, kdo je tu hodil pred vami? Ste sledili stopinjam in videli, kam pelje ta pot? Vam domišljija ni dala miru, tako kot petošolcem iz Osnovne šole Toneta Čufarja v Ljubljani? Ti so z Betko Burger razmišljali, čigave so lahko sledi v snegu.
Kadar prijatelju nečesa ne želimo reči na glas, mu to zašepetamo na uho. Otroci velikokrat šepetajo med poukom, da ne zmotijo ostalih sošolcev in da jih učiteljice ne slišijo. Reka, da se v družbi ne šepeta, se četrtošolci Waldorfske šole Ljubljana še kako držijo. Kaj si najraje šepetajo na uho pa so učenci zaupali Manci Udovič.
Naredite kdaj kakšen eksperiment? V kuhinji to ni težko, ker si lahko ustvarjalen z izbiro jedi in začimb. Če se ti recimo nečesa preveč vsuje pa je lahko vaš izgovor preprost - to je bil eksperiment. Poskuse ne izvajamo samo v kuhinji ampak tudi v laboratorijih, zunaj na prostem in v šolah. Z njimi lahko približamo znanost mlajšim in starejšim ter tako pokažemo, da so lahko matematika, fizika in kemija zelo zabavne vede. Zakaj pa izvajamo eksperimente, so Dejanu Petku povedali učenci iz Osnovne šole Ivana Cankarja Vrhnika.
Pozimi je naše telo podvrženo mrazu in velikokrat se zgodi, da pričnemo smrkati, kihati ter kašljati. Lahko se zgodi, da nam naraste tudi telesna temperatura. Takrat moramo ostati doma v postelji, počivati in piti čaj. Kako si krajšajo čas, kadar zbolijo, so povedali Poloni Žučko učenci 3. razreda Osnovne šole Bistrica ob Sotli.
Po belem božiču nas je v času do novega leta narava obdarila z debelo snežno odejo in nizkimi temperaturami. Mnogi so se snega razveselili, sploh otroci, obstajajo pa tudi tisti, ki jim sneg ni najbolj po godu. Monika Kern se je pogovarjala se z otroki 4. A in 4. B. razreda Osnovne šole Franceta Prešerna iz Kranja, ki so ji povedali, zakaj je sneg dober.
Danes pred mesecem dni, nas je v noči na soboto obiskal Miklavž. Z obdarovanjem mu je sledil še Božiček, zadnji pa Dedek Mraz. Večino otrok obiščejo tej trije dobri možje, na Primorskem pa bo danes zvečer zadnja obdarovala tudi dobra čarovnica - Befana. Njena razpoznavnost resda ni največja, ima pa močno tradicijo v svojem okolju. Alfredu Geiu so tretješolci OŠ Hrvatini zaupali kdo je Befana, kako obdarjuje in kako jo oni doživljajo.
Včeraj smo zakorakali v Mednarodno leto svetlobe in tehnologij povezanih s svetlobo. Življenja brez nje si dandanes pravzaprav ne znamo več predstavljati. Spremlja nas od nekdaj in povsod, obdaja pa jo tudi mračnejša stran. Svetlobno onesnaževanje je ena izmed najbolj ob rob potisnjenih oblik onesnaževanja, ki je ne opazijo le okoljevarstveniki, temveč tudi otroci. Kako na svetlobo in svetlobno onesnaževanje gledajo oni, je Alfred Gei povprašal tretješolce Osnovne šole Ankaran.
Ali veste, da so novo leto praznovali že v času antičnega Babilona, pred približno štiri tisoč leti pred našim štetjem? In ali veste, da je njihovo praznovanje trajalo kar enajst dni? Silvestrovanje je namreč eden izmed najstarejših običajev. Četrtošolci iz Osnovne šole Majde Vrhovnik v Ljubljani so se z Betko Burger spraševali, kaj je silvestrovo.
Med tistimi, ki tudi v prazničnem času ne počivajo, so prav gotovo zimski športniki. Medtem, ko je pred smučarji skakalci eden izmed vrhuncev sezone – novoletna skakalna turneja – se ostali pripravljajo na nove tekmovalne izzive. Da bodo uspešni tudi v prihajajočem novem letu, so jim otroci namenili nekaj spodbudnih besed. Novoletne želje, namenjene slovenskim zimskim športnikom, je med prvošolci Osnovne šole Križe zbrala Dominika Ahačič.
Ob ___ pa se iz radijskega studia selimo v deželo vzhajajočega sonca. Japonska je otoška država na Daljnem vzhodu, sestavlja jo veriga otokov, njeno glavno mesto in središče pa je Tokio. Zanjo so značilne številne zanimivosti – in ene od njih so na japonski delavnici spoznali tudi osnovnošolci z OŠ Ketteja in Murna iz Ljubljane. Tadeja Bizilj
Na današnji dan samostojnosti in enotnosti je prav, da o njem spregovorijo tudi otroci. Kakšen praznik je in zakaj je 26. december pomemben za Slovenijo, dobro vedo učenci petega razreda iz Osnovne šole Križe. Z njimi se je pogovarjala Dominika Ahačič.
Pesmi v decembrskih dnevih največkrat opevajo zimo, kraguljčke in dobre može. Te pesmi so razigrane in se velikokrat končajo s prazničnim voščilom. Učenci Osnovne šole Riharda Jakopiča v Ljubljani so se izkazali kot pravi umetniki. Poleg starih in znanih zimskih uspešnic, so Manci Udovič na koncu zapeli še pesmico, ki so si jo izmislili čisto sami.
Za šolarje je danes zadnji dan pouka v letošnjem letu. Čakajo jih namreč novoletne počitnice, ki jih bodo imeli vse do 4. januarja. Čeprav mislimo, da nekaj velja le darilo v materialni obliki, pa otroci dobro poznajo tudi izraz nematerialno obdarovanje. Monika Kern se je pogovarjala se z otroki 4. A in 4. B. razreda Osnovne šole Franceta Prešerna iz Kranja, ki so ji povedali, kako se lahko tudi nematerialno obdarujemo.
Neveljaven email naslov