Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Ste kdaj razmišljali o tem, kaj je premoženje? Ali je to avto, hiša, denar na banki ali polna omara oblačil? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je premoženje denar ali stvari, ki jih ima kdo v svoji lasti. Trenutno je v slovenskem ozračju veliko govora o prodaji državnega premoženja. Kaj pa je sploh državno premoženje, vedo učenci 4. razreda Osnovne šole Karla Destovnika-Kajuha v Ljubljani, s katerimi se je pogovarjala Polona Žučko.
Minule dni smo bili priča močnemu soncu in vročim poletnim temperaturam. Ljudje in narava smo se sonca povečini razveselili, kljub temu pa je vredno ponovno opozoriti, da preveliko izpostavljanje sončnim žarkom lahko prinese tudi manj lepe posledice. Zakaj je koristno in zakaj ni ter kako se pred močnim soncem primerno zaščitimo so Moniki Kern povedali učenci 3. B razreda iz Osnovne šole Naklo.
8. junij 1508 se v literaturi največkrat omenja kot rojstni dan avtorja prve knjige v slovenskem jeziku Primoža Trubarja. Državni zbor je zato leta 2010 8. junij izbral za državni praznik, posvečen spominu na protestantskega duhovnika, ki je postavil temelje slovenski pisani besedi. Poleg tega Trubar velja tudi za pobudnika oblikovanja zavesti enotnega slovenskega kulturnega in jezikovnega prostora, zato je prav, da znanja, ki smo ga o njem pridobili v času šolanja z leti ne pozabimo. Učenci kranjske Osnovne šole Orehek so nekaj informacij o Primožu Trubarju pridobili tudi v iztekajočem se šolskem letu. Z njimi se je pogovarjala Dominika Ahačič.
Danes praznujemo svetovni dan varstva okolja, ki ga od leta 1972 obeležujemo po vsem svetu. Dan je namenjen ozaveščanju, da smo tudi sami odgovorni za varno in lepšo prihodnost našega okolja. O tem, kaj bi se zgodilo, če okolja ne bi varovali, so razmišljali četrtošolci Osnovne šole Trnovo v Ljubljani. Svoje ugotovitve so zaupali Manci Udovič.
Pred vrati je čas počitnic in brezskrbnega poležavanja na plaži. Nekateri se odločijo poletni oddih preživeti na slovenski obali, drugi gredo v sosednje, tretji pa v bolj oddaljene države. Alfred Gei se je s četrtošolci z OŠ Polje v Ljubljani pogovarjal o slovenskih obmorskih krajih. Nekateri so mu povedali, da tam niso nikoli počitnikovali, tisti, ki so pa že bili ob slovenskem morju, so pa kraje opisali kot čarobne.
Prva velika zasebna knjižnica je bila ustanovljena v sedmem stoletju pred našim štetjem v Ninivah in je hranila preko dvajset tisoč glinastih ploščic. Verjetno je bila ta knjižnica namenjena zgolj hranjenju, izposoji in branju knjig, medtem ko so danes knjižnice namenjene še drugim aktivnostim. Kaj vse lahko delamo v knjižnici, so se spraševali četrtošolci iz Osnovne šole Vodmat v Ljubljani. Z njimi se je pogovarjala Betka Burger.
Kaj rečejo mladi, ko okoli njih ni nikogar, ki bi jim gledal pod prste? No, mogoče tudi odrasli kdaj, ko ni šefa, pomislite, da je zrak čist. Izraz bomo vzeli tudi dobesedno in od Andreja Velkavrha iz Agencije RS za okolje izvedeli, katere snovi v zraku so za ljudi najbolj škodljive. Pripravila: Špela Šebenik
Nekateri ga imenujejo bolezen sodobnega časa. Stres je odziv našega telesa na izziv, na izjemno situacijo. Stres postane negativen le, ko smo v težavni situaciji predolgo, saj se telo s težavo vzdržuje dlje časa v tako napetem položaju. Za stres tudi rečemo, da ga je vedno več, potem ko odrastemo in imamo več dolžnosti, službe… Kaj torej o stresu vedo drugošolci? Učenci osnovne šole Spodnja Šiška so Gei Saje povedali, kaj je stres.
Napovedana reorganizacija nujne medicinske pomoči je v zadnjih tednih odprla številna vprašanja in pomisleke, tako med laiki kot stroko. Zato ni čudno, da so na razprave o tej temi, vsaj bežno, naletela tudi otroška ušesa. O tem, kaj nujna medicinska pomoč sploh je, se je Dominika Ahačič pogovarjala s četrtošolci ljubljanske Osnovne šole Bežigrad.
Tekmovalnost je nekaj, kar je, naj si priznamo ali ne, del nas. Želimo si vedno več, če se zavedamo, da nam je to v dosegu možnosti. Za najboljši novinarski razred se je tekom leta v projektu Radia Hudo! potegovalo 12 slovenskih šol. Kdo je pripravil najboljši video in avdio posnetek, bo znano v soboto, 30. maja, ob 11. uri. Sicer pa je, v duhu prijateljstva, važno sodelovati in ne zmagati. V sobodo dopoldan torej vabljeni, da prisluhnete zaključku tekmovanja, zdaj pa vam bodo učenci 4. in 5. razreda Osnovne šole Franceta Prešerna iz Kranja povedali, zakaj si sami želijo biti najboljši. Z njimi se je pogovarjala Monika Kern.
Tokrat bomo spoznali frazem, ki je v družbi močno razširjen. Razložila nam ga bo Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU, sicer pa tudi Julija, Ana, Maruša, Kiara, Maj in Primož, učenci OŠ Leskovec pri Krškem, dobro vedo, kaj pomeni, da si zatiskamo oči.
Tokrat bomo spoznali frazem, ki je v družbi močno razširjen. Razložila nam ga bo Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU, sicer pa tudi Julija, Ana, Maruša, Kiara, Maj in Primož, učenci OŠ Leskovec pri Krškem, dobro vedo, kaj pomeni, da si zatiskamo oči.
Marsikdo izmed nas si želi ohraniti mlajši videz, za katerega bi nam okolica pripisala deset ali dvajset let manj, kot je zapisano v osebni izkaznici. Kako ostati večno mlad, je torej vprašanje, na katerega si vsak želi odgovor. Nekaj odgovorov nam bodo dali učenci 4. razreda Osnovne šole Karla Destovnika - Kajuha v Ljubljani, s katerimi se je pogovarjala Polona Žučko.
Glasba nas sprosti, pomiri, spravi na noge pa tudi v boljšo voljo. Si sploh predstavljate, kako pust bi bil svet brez glasbe … In kako dolgočasno bi bilo, če bi poznali le eno glasbeno zvrst … S Tadejo Bizilj so o glasbi razmišljale osnovnošolke Mia, Špela, Hana, Veronika in Alisa z Osnovne šole Livade Izola.
Glasba nas sprosti, pomiri, spravi na noge pa tudi v boljšo voljo. Si sploh predstavljate, kako pust bi bil svet brez glasbe … In kako dolgočasno bi bilo, če bi poznali le eno glasbeno zvrst … S Tadejo Bizilj so o glasbi razmišljale osnovnošolke Mia, Špela, Hana, Veronika in Alisa z Osnovne šole Livade Izola.
Rastoča knjiga je slovenski kulturni in izobraževalni projekt, ki mu v svetu ni para. Z njim se Slovenci predstavljamo kot narod, ki želi s svojo kulturo veliko prispevati v svetovno zakladnico. Rastoča knjiga povezuje vse generacije Slovencev najrazličnejših znanj in interesov, tako doma kot v tujini, njen simbol pa predstavlja kip deklice, ki v naročju drži knjigo in z njo želi pokazati potrebo po večanju znanja. Kip vsako leto zraste s pomočjo podstavka, na katerega zapisujejo misli, ki pričajo o pomenu in poslanstvu Rastoče knjige. Kako so sami soustvarjali svojo Rastočo knjigo, jo razširili s knjigo Abecede vrednot in kateri znani prebivalci Šentruperta so našli mesto v njej, so Alešu Ogrinu povedali otroci iz OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert.
Slovenski pregovor "Med dela čast čebelam, ljubezen pa človeški duši" ali pa "sladka si kot med" dokazujejo človekovo močno navezanost na čebele ter med. Med je bil dolga stoletja edino sladilo, dokler ni cena sladkorja postala dostopna množicam. Še vedno pa med kupujemo zaradi številnih zdravilnih učinkov, med nam pomaga pri kašlju, astmi, želodčnih težavah ter utrjuje naš imunski sitem. Zakaj človeštvo že od časa starih Egipčanov gradi panje je torej jasno. Zakaj pa čebele nabirajo med? Vzroke so Gei Saje razrili prvošolci osnovne šole Milana Šuštaršiča Ljubljana.
Tistim, ki kaj hitro naredijo, še posebej pa vrhunskim športnikom, ki se merijo s časom, pravimo, da so hitri kot blisk, hitri kot strela. Kaja, Neža, Andraž iz OŠ Miroslava Vilharja Postojna, Andrej Velkavrh z Agencije RS za okolje in Špela Šebenik bodo govorili prav o tem naravnem pojavu, ki spremlja nevihte. Izveste lahko, kako hitra sta blisk in grom ter kdaj mladi komu rečejo, da je hiter kot strela.
Ali se morda spomnite, kdaj ste bili nazadnje v muzeju? Če vaš odgovor ni pritrdilen, imate priložnost, da to storite danes. Na današnji dan namreč praznujemo mednarodni dan muzejev, ki ga bodo obeležili številni muzeji pri nas in po svetu. Kaj vse so doživeli v muzejih učenci 4. razreda Osnovne šole Bistrica ob Sotli, je poizvedela Polona Žučko.
Ali radi berete? Potem obiščite 5. mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom, ki je v polnem teku. Slogan festivala je povzet po reku Alberta Einsteina : Mir lahko dosežemo le z razumevanjem. Hkrati pa spodbuja tudi k strpnosti, multikulturnosti in medgeneracijskem sodelovanju. Kratek razmislek o strpnosti je z nami delila nagrajenka literarnega natečaja Nika Filipčič iz 7. razreda Osnovne šole Srečka Kosovela Sežana.
Neveljaven email naslov