"Poročilo revirnega gozdarja Aicholzerja iz leta 1878 navaja, da so ledene jame prava narodna skladišča ledu v dobi milih zim, ko ga povsod primanjkuje. Pozimi leta 1863 so ga iz Trnovskega gozda in Nanosa z vozmi in po železnici vozili v Trst. Tam so led najprej zdrobili, ga spravili v sode in postavili v še večje sode, vmesni prostor pa zapolnili z žaganjem in soljo. Tako vskladiščenega so ga vozili s parniki v Aleksandrijo. 50 kg ledu so prodajali za 5 do 6 goldinarjev ali celo več. Če je bilo vreme ugodno, je tovor prispel na cilj brez izgub. Če pa je na poti začel pihati močan široko, je bila izguba od 30 do 40 odstotna.V mili zimi leta 1873 so velike količine ledu zvozili na Dunaj in v Budimpešto." Tak je izsek iz zgodovine. Koliko pa danes poznamo ledene jame oziroma ali sploh vemo, da se na Nanosu skriva kar nekaj ledenikov, kjer so v preteklosti lomili led in ga vozili tudi v Egipt. To delo so opravljale prav posebne skupine mož: eni so bili zadolženi za lomljenje, drugi za transport do Trsta, od koder je led z ladjami potoval naprej. Več o tem je Ljubo Meden povedal Karin Zorn.