Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
Pot do statusa legende ponavadi ni lahka. Tudi za 32-letnega Marcosa Magna Moralesa Tavaresa, ki ga imajo mnogi za legendo mariborskega nogometa, ni bila. Vsaj v otroštvu, ko je njegova družina v Portu Alegru v Braziliji živela v pomanjkanju, dostikrat brez dovolj hrane na krožniku.
“Jaz sem igral nogomet celi dan v ulici, brez čevljev, brez ničesar, samo z eno žogo. Ali pa je moja mama naredila žogo iz nogavic in smo tako igrali. V Sloveniji ne vidim veliko otrok igrati nogometa na ulici, v Braziliji pa je samo to. Le ko je bilo kosilo, večerja, sem prišel nazaj domov.”
V Braziliji je namreč nogomet šport št. 1. Pa ne le zaradi športa samega, pravi Marcos Tavares, temveč tudi zaradi tega, ker revnim daje upanje, da bodo uspeli kot nogometaši in dobro živeli. In njemu je uspelo.
“Bog mi je dal talent, dar, da lahko igram nogomet. A uspelo mi ni le zaradi talenta, temveč tudi discipline v življenju in pomoči staršev.”
Njegov oče je vstajal ob 4h zjutraj, da je lahko v soboto šel na tekmo ob 9. ali 10. uri. Pri 13. letih je iz nogometnega kluba Internacional prestopil v Gremio, leto pozneje pa je že igral za reprezentanco. Ko je bil star 17 let, je postal prvak Južne Amerike. S tem sta prišla uspeh in slava.
“Ta slava me je porinila v slab način življenja. Imel sem veliko zabav, žensk … Zaradi tega sem imel težave v Braziliji, v Gremiu. Starši so me sicer posvarili, a sem bil upornik … Ko pa sem spoznal Jezusa, sem spremenil samega sebe in zaradi tega lahko danes živim dobro ali boljše življenje.”
Zato zase pravi, da je sicer športnik, a tudi misijonar; da ga Jezusovo sporočilo pomirja in mu daje upanje, saj je nekje nekdo, ki nas čuva. Če je bila vera prelomnica v njegovem osebnem življenju, je tista v profesionalni karieri prišla nekoliko pozneje. Po igranju v Maleziji in na Cipru, je leta 2008 pristal v Sloveniji, v Mariboru. In ostal. V vijoličnem dresu je nastopil že več kot 400-krat, dal več kot 250 golov za ta klub, a en je bil še posebej pomemben: odločilni gol, ki ga je v Glasgowu zabil proti Nogometnemu klubu Celtic in s tem Maribor popeljal v Ligo prvakov.
V Sloveniji sicer živi lepo življenje, pravi, in to dobro želi vračati z dobrim. Pred leti sta zato z ženo ustanovila dobrodelno društvo, v okviru katerega pomagajo materinskemu domu, slovenskim družinam v stiskah, obiskujejo zapore, pripravljajo otroške delavnice. Ob prihodu je moral sicer najprej premagati mraz, se navaditi na slovensko prehrano, ki ne vsebuje toliko mesa kot brazilska, in se naučiti jezika. Čeprav nogomet pozna svoj jezik, pravi Marcos Tavares:
“Nogomet ima smo en jezik: gol oziroma to, da zmagaš! Ampak jaz se trudim, tudi kot kapetan hočem govoriti slovensko, a večina nogometašev govori angleško.”
Štiri leta je potreboval, da se je spoprijateljil s slovenščino, ki je po njegovih besedah zelo težek jezik. Želi si jo izboljšati – tudi zato, ker bo s svojo družino – ima pet otrok – ostal v varni Sloveniji. Ne dolgo nazaj je podpisal novo dvoletno pogodbo z mariborskim nogometnim klubom, v Mariboru pa bo ostal tudi po končani športni karieri. V štajerski prestolnici mu je namreč všeč veliko stvari:
“Ljudje v tem mestu, v Mariboru … Ko se srečamo, prinesejo ljubezen, kar nam daje motivacijo. Tudi klub seveda … Klub je moj drugi dom!”
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
Pot do statusa legende ponavadi ni lahka. Tudi za 32-letnega Marcosa Magna Moralesa Tavaresa, ki ga imajo mnogi za legendo mariborskega nogometa, ni bila. Vsaj v otroštvu, ko je njegova družina v Portu Alegru v Braziliji živela v pomanjkanju, dostikrat brez dovolj hrane na krožniku.
“Jaz sem igral nogomet celi dan v ulici, brez čevljev, brez ničesar, samo z eno žogo. Ali pa je moja mama naredila žogo iz nogavic in smo tako igrali. V Sloveniji ne vidim veliko otrok igrati nogometa na ulici, v Braziliji pa je samo to. Le ko je bilo kosilo, večerja, sem prišel nazaj domov.”
V Braziliji je namreč nogomet šport št. 1. Pa ne le zaradi športa samega, pravi Marcos Tavares, temveč tudi zaradi tega, ker revnim daje upanje, da bodo uspeli kot nogometaši in dobro živeli. In njemu je uspelo.
“Bog mi je dal talent, dar, da lahko igram nogomet. A uspelo mi ni le zaradi talenta, temveč tudi discipline v življenju in pomoči staršev.”
Njegov oče je vstajal ob 4h zjutraj, da je lahko v soboto šel na tekmo ob 9. ali 10. uri. Pri 13. letih je iz nogometnega kluba Internacional prestopil v Gremio, leto pozneje pa je že igral za reprezentanco. Ko je bil star 17 let, je postal prvak Južne Amerike. S tem sta prišla uspeh in slava.
“Ta slava me je porinila v slab način življenja. Imel sem veliko zabav, žensk … Zaradi tega sem imel težave v Braziliji, v Gremiu. Starši so me sicer posvarili, a sem bil upornik … Ko pa sem spoznal Jezusa, sem spremenil samega sebe in zaradi tega lahko danes živim dobro ali boljše življenje.”
Zato zase pravi, da je sicer športnik, a tudi misijonar; da ga Jezusovo sporočilo pomirja in mu daje upanje, saj je nekje nekdo, ki nas čuva. Če je bila vera prelomnica v njegovem osebnem življenju, je tista v profesionalni karieri prišla nekoliko pozneje. Po igranju v Maleziji in na Cipru, je leta 2008 pristal v Sloveniji, v Mariboru. In ostal. V vijoličnem dresu je nastopil že več kot 400-krat, dal več kot 250 golov za ta klub, a en je bil še posebej pomemben: odločilni gol, ki ga je v Glasgowu zabil proti Nogometnemu klubu Celtic in s tem Maribor popeljal v Ligo prvakov.
V Sloveniji sicer živi lepo življenje, pravi, in to dobro želi vračati z dobrim. Pred leti sta zato z ženo ustanovila dobrodelno društvo, v okviru katerega pomagajo materinskemu domu, slovenskim družinam v stiskah, obiskujejo zapore, pripravljajo otroške delavnice. Ob prihodu je moral sicer najprej premagati mraz, se navaditi na slovensko prehrano, ki ne vsebuje toliko mesa kot brazilska, in se naučiti jezika. Čeprav nogomet pozna svoj jezik, pravi Marcos Tavares:
“Nogomet ima smo en jezik: gol oziroma to, da zmagaš! Ampak jaz se trudim, tudi kot kapetan hočem govoriti slovensko, a večina nogometašev govori angleško.”
Štiri leta je potreboval, da se je spoprijateljil s slovenščino, ki je po njegovih besedah zelo težek jezik. Želi si jo izboljšati – tudi zato, ker bo s svojo družino – ima pet otrok – ostal v varni Sloveniji. Ne dolgo nazaj je podpisal novo dvoletno pogodbo z mariborskim nogometnim klubom, v Mariboru pa bo ostal tudi po končani športni karieri. V štajerski prestolnici mu je namreč všeč veliko stvari:
“Ljudje v tem mestu, v Mariboru … Ko se srečamo, prinesejo ljubezen, kar nam daje motivacijo. Tudi klub seveda … Klub je moj drugi dom!”
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tetyana Makara iz mesta Stryi v okolici Lvova v Ukrajini je v Slovenijo prišla pred 11 leti. Poročila se je namreč s Slovencem, ki pa ga je spoznala v svoji domovini, med njegovim obiskom te nekdanje sovjetske republike. Kot je povedala kolegici Andreji Čokl, je Slovenijo brez večjih težav sprejela kot svojo novo domovino. Kadar se v njej vendarle prebudi domotožje, pa si pomaga z ukrajinsko hrano in pogovorom z ostalimi priseljenci iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Teh v Sloveniji ni malo in radi se ustavijo v ruski trgovinici sredi Ljubljane, kjer Tetyana prodaja rusko hrano in druge izdelke iz Rusiji bližnjih dežel.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovenščino je poleg v Sloveniji mogoče študirati tudi v naših sosednjih državah, pa recimo v Bolgariji, Franciji, Španiji, Veliki Britaniji, celo na Japonskem in Kitajskem, če naštejemo le nekaj držav. Med njimi je tudi Poljska, kjer jo poučujejo v petih krajih – Varšavi, Gdansku, Katovicah, Krakovu in Lodžu. Iz slednjega prihaja Karolina Pyzik. V Slovenijo jo je prek študijske izmenjave leta 2013 pripeljal prav študij slovenščine, ki ji je Karolina nadela naziv hipster jezika. Kot pojasnjuje je za njeno odločitev za študij “sokriv” oče.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Iz Francije že več tednov poročajo o protestih zaradi visokih cen goriva in življenjskih potrebščin, a to po besedah našega tokratnega sogovonika v Drugem pogledu ni nič nenavadno. Francoz Simon Herem v Sloveniji živi že 12 let, sem pa ga je, kot večino naših sogovornikov, pripeljala ljubezen.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Antonietta Pezzano Kokalj je bila rojena v Združenih državah Amerike, odraščala je v Kolumbiji, študirala v Italiji, tam je na študentski izmenjavi spoznala moža Roka iz Slovenije in danes s svojo družino živi v Škofji Loki. Slovenski jezik govori tekoče in tako sploh ne daje občutka, da prihaja iz Južne Amerike. Ob omembi države Kolumbija marsikomu pridejo na misel barve kolumbijske zastave, pevka Shakira s svojim glasom in stasom, dišeča kolumbijska kava in nenazadnje kralj droge Pablo Escobar. V Sloveniji redko srečamo Kolumbijce, kaj šele Kolumbijko, ki govori tekoče slovensko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Inženir, ki sam zase pravi, da prihaja iz Sovjetske zveze, je navdušen nad slovensko hrano in vodo
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov