Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.

Pot do statusa legende ponavadi ni lahka. Tudi za 32-letnega Marcosa Magna Moralesa Tavaresa, ki ga imajo mnogi za legendo mariborskega nogometa, ni bila. Vsaj v otroštvu, ko je njegova družina v Portu Alegru v Braziliji živela v pomanjkanju, dostikrat brez dovolj hrane na krožniku.

“Jaz sem igral nogomet celi dan v ulici, brez čevljev, brez ničesar, samo z eno žogo. Ali pa je moja mama naredila žogo iz nogavic in smo tako igrali. V Sloveniji ne vidim veliko otrok igrati nogometa na ulici, v Braziliji pa je samo to. Le ko je bilo kosilo, večerja, sem prišel nazaj domov.” 

V Braziliji je namreč nogomet šport št. 1. Pa ne le zaradi športa samega, pravi Marcos Tavares, temveč tudi zaradi tega, ker revnim daje upanje, da bodo uspeli kot nogometaši in dobro živeli. In njemu je uspelo.

“Bog mi je dal talent, dar, da lahko igram nogomet. A uspelo mi ni le zaradi talenta, temveč tudi discipline v življenju in pomoči staršev.”

Njegov oče je vstajal ob 4h zjutraj, da je lahko v soboto šel na tekmo ob 9. ali 10. uri. Pri 13. letih je iz nogometnega kluba Internacional prestopil v Gremio, leto pozneje pa je že igral za reprezentanco. Ko je bil star 17 let, je postal prvak Južne Amerike. S tem sta prišla uspeh in slava.

“Ta slava me je porinila v slab način življenja. Imel sem veliko zabav, žensk … Zaradi tega sem imel težave v Braziliji, v Gremiu. Starši so me sicer posvarili, a sem bil upornik … Ko pa sem spoznal Jezusa, sem spremenil samega sebe in zaradi tega lahko danes živim dobro ali boljše življenje.”

Zato zase pravi, da je sicer športnik, a tudi misijonar; da ga Jezusovo sporočilo pomirja in mu daje upanje, saj je nekje nekdo, ki nas čuva. Če je bila vera prelomnica v njegovem osebnem življenju, je tista v profesionalni karieri prišla nekoliko pozneje. Po igranju v Maleziji in na Cipru, je leta 2008 pristal v Sloveniji, v Mariboru. In ostal. V vijoličnem dresu je nastopil že več kot 400-krat, dal več kot 250 golov za ta klub, a en je bil še posebej pomemben: odločilni gol, ki ga je v Glasgowu zabil proti Nogometnemu klubu Celtic in s tem Maribor popeljal v Ligo prvakov.

V Sloveniji sicer živi lepo življenje, pravi, in to dobro želi vračati z dobrim. Pred leti sta zato z ženo ustanovila dobrodelno društvo, v okviru katerega pomagajo materinskemu domu, slovenskim družinam v stiskah, obiskujejo zapore, pripravljajo otroške delavnice. Ob prihodu je moral sicer najprej premagati mraz, se navaditi na slovensko prehrano, ki ne vsebuje toliko mesa kot brazilska, in se naučiti jezika. Čeprav nogomet pozna svoj jezik, pravi Marcos Tavares:

“Nogomet ima smo en jezik: gol oziroma to, da zmagaš! Ampak jaz se trudim, tudi kot kapetan hočem govoriti slovensko, a večina nogometašev govori angleško.”

Štiri leta je potreboval, da se je spoprijateljil s slovenščino, ki je po njegovih besedah zelo težek jezik. Želi si jo izboljšati – tudi zato, ker bo s svojo družino – ima pet otrok – ostal v varni Sloveniji. Ne dolgo nazaj je podpisal novo dvoletno pogodbo z mariborskim nogometnim klubom, v Mariboru pa bo ostal tudi po končani športni karieri. V štajerski prestolnici mu je namreč všeč veliko stvari:

“Ljudje v tem mestu, v Mariboru … Ko se srečamo, prinesejo ljubezen, kar nam daje motivacijo. Tudi klub seveda … Klub je moj drugi dom!”