Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
Pot do statusa legende ponavadi ni lahka. Tudi za 32-letnega Marcosa Magna Moralesa Tavaresa, ki ga imajo mnogi za legendo mariborskega nogometa, ni bila. Vsaj v otroštvu, ko je njegova družina v Portu Alegru v Braziliji živela v pomanjkanju, dostikrat brez dovolj hrane na krožniku.
“Jaz sem igral nogomet celi dan v ulici, brez čevljev, brez ničesar, samo z eno žogo. Ali pa je moja mama naredila žogo iz nogavic in smo tako igrali. V Sloveniji ne vidim veliko otrok igrati nogometa na ulici, v Braziliji pa je samo to. Le ko je bilo kosilo, večerja, sem prišel nazaj domov.”
V Braziliji je namreč nogomet šport št. 1. Pa ne le zaradi športa samega, pravi Marcos Tavares, temveč tudi zaradi tega, ker revnim daje upanje, da bodo uspeli kot nogometaši in dobro živeli. In njemu je uspelo.
“Bog mi je dal talent, dar, da lahko igram nogomet. A uspelo mi ni le zaradi talenta, temveč tudi discipline v življenju in pomoči staršev.”
Njegov oče je vstajal ob 4h zjutraj, da je lahko v soboto šel na tekmo ob 9. ali 10. uri. Pri 13. letih je iz nogometnega kluba Internacional prestopil v Gremio, leto pozneje pa je že igral za reprezentanco. Ko je bil star 17 let, je postal prvak Južne Amerike. S tem sta prišla uspeh in slava.
“Ta slava me je porinila v slab način življenja. Imel sem veliko zabav, žensk … Zaradi tega sem imel težave v Braziliji, v Gremiu. Starši so me sicer posvarili, a sem bil upornik … Ko pa sem spoznal Jezusa, sem spremenil samega sebe in zaradi tega lahko danes živim dobro ali boljše življenje.”
Zato zase pravi, da je sicer športnik, a tudi misijonar; da ga Jezusovo sporočilo pomirja in mu daje upanje, saj je nekje nekdo, ki nas čuva. Če je bila vera prelomnica v njegovem osebnem življenju, je tista v profesionalni karieri prišla nekoliko pozneje. Po igranju v Maleziji in na Cipru, je leta 2008 pristal v Sloveniji, v Mariboru. In ostal. V vijoličnem dresu je nastopil že več kot 400-krat, dal več kot 250 golov za ta klub, a en je bil še posebej pomemben: odločilni gol, ki ga je v Glasgowu zabil proti Nogometnemu klubu Celtic in s tem Maribor popeljal v Ligo prvakov.
V Sloveniji sicer živi lepo življenje, pravi, in to dobro želi vračati z dobrim. Pred leti sta zato z ženo ustanovila dobrodelno društvo, v okviru katerega pomagajo materinskemu domu, slovenskim družinam v stiskah, obiskujejo zapore, pripravljajo otroške delavnice. Ob prihodu je moral sicer najprej premagati mraz, se navaditi na slovensko prehrano, ki ne vsebuje toliko mesa kot brazilska, in se naučiti jezika. Čeprav nogomet pozna svoj jezik, pravi Marcos Tavares:
“Nogomet ima smo en jezik: gol oziroma to, da zmagaš! Ampak jaz se trudim, tudi kot kapetan hočem govoriti slovensko, a večina nogometašev govori angleško.”
Štiri leta je potreboval, da se je spoprijateljil s slovenščino, ki je po njegovih besedah zelo težek jezik. Želi si jo izboljšati – tudi zato, ker bo s svojo družino – ima pet otrok – ostal v varni Sloveniji. Ne dolgo nazaj je podpisal novo dvoletno pogodbo z mariborskim nogometnim klubom, v Mariboru pa bo ostal tudi po končani športni karieri. V štajerski prestolnici mu je namreč všeč veliko stvari:
“Ljudje v tem mestu, v Mariboru … Ko se srečamo, prinesejo ljubezen, kar nam daje motivacijo. Tudi klub seveda … Klub je moj drugi dom!”
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
Pot do statusa legende ponavadi ni lahka. Tudi za 32-letnega Marcosa Magna Moralesa Tavaresa, ki ga imajo mnogi za legendo mariborskega nogometa, ni bila. Vsaj v otroštvu, ko je njegova družina v Portu Alegru v Braziliji živela v pomanjkanju, dostikrat brez dovolj hrane na krožniku.
“Jaz sem igral nogomet celi dan v ulici, brez čevljev, brez ničesar, samo z eno žogo. Ali pa je moja mama naredila žogo iz nogavic in smo tako igrali. V Sloveniji ne vidim veliko otrok igrati nogometa na ulici, v Braziliji pa je samo to. Le ko je bilo kosilo, večerja, sem prišel nazaj domov.”
V Braziliji je namreč nogomet šport št. 1. Pa ne le zaradi športa samega, pravi Marcos Tavares, temveč tudi zaradi tega, ker revnim daje upanje, da bodo uspeli kot nogometaši in dobro živeli. In njemu je uspelo.
“Bog mi je dal talent, dar, da lahko igram nogomet. A uspelo mi ni le zaradi talenta, temveč tudi discipline v življenju in pomoči staršev.”
Njegov oče je vstajal ob 4h zjutraj, da je lahko v soboto šel na tekmo ob 9. ali 10. uri. Pri 13. letih je iz nogometnega kluba Internacional prestopil v Gremio, leto pozneje pa je že igral za reprezentanco. Ko je bil star 17 let, je postal prvak Južne Amerike. S tem sta prišla uspeh in slava.
“Ta slava me je porinila v slab način življenja. Imel sem veliko zabav, žensk … Zaradi tega sem imel težave v Braziliji, v Gremiu. Starši so me sicer posvarili, a sem bil upornik … Ko pa sem spoznal Jezusa, sem spremenil samega sebe in zaradi tega lahko danes živim dobro ali boljše življenje.”
Zato zase pravi, da je sicer športnik, a tudi misijonar; da ga Jezusovo sporočilo pomirja in mu daje upanje, saj je nekje nekdo, ki nas čuva. Če je bila vera prelomnica v njegovem osebnem življenju, je tista v profesionalni karieri prišla nekoliko pozneje. Po igranju v Maleziji in na Cipru, je leta 2008 pristal v Sloveniji, v Mariboru. In ostal. V vijoličnem dresu je nastopil že več kot 400-krat, dal več kot 250 golov za ta klub, a en je bil še posebej pomemben: odločilni gol, ki ga je v Glasgowu zabil proti Nogometnemu klubu Celtic in s tem Maribor popeljal v Ligo prvakov.
V Sloveniji sicer živi lepo življenje, pravi, in to dobro želi vračati z dobrim. Pred leti sta zato z ženo ustanovila dobrodelno društvo, v okviru katerega pomagajo materinskemu domu, slovenskim družinam v stiskah, obiskujejo zapore, pripravljajo otroške delavnice. Ob prihodu je moral sicer najprej premagati mraz, se navaditi na slovensko prehrano, ki ne vsebuje toliko mesa kot brazilska, in se naučiti jezika. Čeprav nogomet pozna svoj jezik, pravi Marcos Tavares:
“Nogomet ima smo en jezik: gol oziroma to, da zmagaš! Ampak jaz se trudim, tudi kot kapetan hočem govoriti slovensko, a večina nogometašev govori angleško.”
Štiri leta je potreboval, da se je spoprijateljil s slovenščino, ki je po njegovih besedah zelo težek jezik. Želi si jo izboljšati – tudi zato, ker bo s svojo družino – ima pet otrok – ostal v varni Sloveniji. Ne dolgo nazaj je podpisal novo dvoletno pogodbo z mariborskim nogometnim klubom, v Mariboru pa bo ostal tudi po končani športni karieri. V štajerski prestolnici mu je namreč všeč veliko stvari:
“Ljudje v tem mestu, v Mariboru … Ko se srečamo, prinesejo ljubezen, kar nam daje motivacijo. Tudi klub seveda … Klub je moj drugi dom!”
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ko se je zimska športna sezona končala, so oči že uprte v poletne olimpijske igre v Braziliji. In od tam prihaja tudi naš sogovornik v oddaji Drugi pogled. Wesley Valiukevicius sicer ne prihaja iz Ria de Janeira, temveč je »paulistanos«. Odraščal in živel je namreč v enem največjih mest v Južni Ameriki – v São Paulu, zdaj pa je že 2 leti in pol Ljubljančan. Z njim se Špela Šebenik ni pogovarjala le o športu, temveč tudi o vremenu, ki ima na Slovence po njegovem mnenju velik vpliv, ter o aktualnih družbenih razmerah v Sloveniji in Braziliji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Drugem pogledu na Prvem programu Radia Slovenija smo tokrat obiskali Novo mesto. Vodja in gonilna sila tamkajšnjega teniškega kluba je Čeh Jiři Volt. Po dveh tednih življenja v novi državi je takratni punci napisal dolgo pismo, da niti slučajno ne bo ostal tukaj in se bo vrnil na Češko. Stvari so se obrnile in tukaj živi že od leta 1998. Z njim se je pogovarjala Nataša Rašl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
Neveljaven email naslov