Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hyewon Yang o korejski in slovenski (ne)učinkovitosti, o tem, da je kislo zelje skoraj kimči in o tem, da ima korejščina tri oblike besede "hvala"
Zimske olimpijske igre so pred vrati, oči zainteresirane javnosti bodo v prihodnjih dneh zazrte v mesto Pjongčang, mesto na severovzhodu Koreje. Z ušesi gremo na Prvem v Suwon, kar pomeni dvoje. V osnovi gre za korejsko mesto, ki leži približno 30 kilometrov južno od južnokorejske prestolnice Seul, a tudi v Sloveniji imamo Suwon, le smerokazu za Ljubljana – Bežigrad je treba slediti. Tam je namreč oktobra lani odprla svoja vrata prva in edina korejska restavracija pri nas, pod vodstvom Hyewon Yang, tokratne sogovornice Drugega pogleda. V pogovoru veliko o hrani, malo manj o vremenu in srednje o (in v) slovenščini ter korejščini. Najprej pa o delovni etiki.
V Koreji je 10 do 12 urni delovnik nekaj povsem običajnega, zato je njenim korejskim prijateljem koncept slovenskega priložnostnega kofetkanja, najraje med službenim časom, tuj. Sprašujejo ali Slovenci ne hodimo v službo? O korejski in slovenski učinkovitosti (ali pomanjkanju le-te) pa takole:
Sicer se mi zdi, da sem se zelo dobro privadila na slovensko življenje, a priznam, da me včasih moti, da vse poteka tako počasi. V Koreji denimo vse deluje 24-ur na dan. Trgovine, pošta, itd…razdalje so petkrat daljše, paket pa vseeno prispe naslednji dan.
V osmih letih življenja v Sloveniji je že uspela zaznati razlike v karakterju Štajercev, Primorcev ali Gorenjcev – ker ni odstopanja od vsesplošno ponotranjenih in znanih lastnosti potrebe po razlagi ni, je pa zanimivo to, da Hyewon zazna tudi razlike v slovenskih narečjih. Najpogostejša pritožba tečajnikov na urah slovenščine je:
Največkrat smo se pritoževali, da nihče ne govori tako kot piše v učbeniku. In imate močna narečja. Štajerci s svojo smešno intonacijo, ki se sliši kot bi prepevali. Pa za poimevanje iste stvari uporabite – glede na regijo – povsem drugo besedo.
Sicer bi bilo bolje, da bi Slovenci včasih tudi molčali…
Ljudje sklepajo, da ne razumem slovensko. S prijateljem sva šla v tajsko restavacijo in naročila sva hrano, ki očitno ni tako priljubljena med lokalnimi prebivalci. In pri sosednji mizi so neprestano komentirali kaj jeva in koliko jeva. No, potem, ko sem se z natakarjem začela pogovarjati v slovenščini jim je postalo malce nerodno.
Da ne bo narodno, tudi med prihajajočimi zimskimi olimpijskimi igrami, še nekaj jezikovnih nasvetov:
– annyeonghaseyo 안녕하세요 (dober dan)
“Dober dan” velja zjutraj, popoldne in zvečer – enostavno. Beseda “hvala” pa je malo bolj komplicirana, saj obstajajo tri. Odločitev, katero obliko izbrati narekuje stopnja prijaznosti oziroma koga nagovarjamo.
– kamsahamnida 감사합니다 (zelo vljudno hvala)
– komapseumnida 고맙습니다 (še vedno formalno in vljudno, a malo manj)
– komawo 고마워 (neformalno)
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Hyewon Yang o korejski in slovenski (ne)učinkovitosti, o tem, da je kislo zelje skoraj kimči in o tem, da ima korejščina tri oblike besede "hvala"
Zimske olimpijske igre so pred vrati, oči zainteresirane javnosti bodo v prihodnjih dneh zazrte v mesto Pjongčang, mesto na severovzhodu Koreje. Z ušesi gremo na Prvem v Suwon, kar pomeni dvoje. V osnovi gre za korejsko mesto, ki leži približno 30 kilometrov južno od južnokorejske prestolnice Seul, a tudi v Sloveniji imamo Suwon, le smerokazu za Ljubljana – Bežigrad je treba slediti. Tam je namreč oktobra lani odprla svoja vrata prva in edina korejska restavracija pri nas, pod vodstvom Hyewon Yang, tokratne sogovornice Drugega pogleda. V pogovoru veliko o hrani, malo manj o vremenu in srednje o (in v) slovenščini ter korejščini. Najprej pa o delovni etiki.
V Koreji je 10 do 12 urni delovnik nekaj povsem običajnega, zato je njenim korejskim prijateljem koncept slovenskega priložnostnega kofetkanja, najraje med službenim časom, tuj. Sprašujejo ali Slovenci ne hodimo v službo? O korejski in slovenski učinkovitosti (ali pomanjkanju le-te) pa takole:
Sicer se mi zdi, da sem se zelo dobro privadila na slovensko življenje, a priznam, da me včasih moti, da vse poteka tako počasi. V Koreji denimo vse deluje 24-ur na dan. Trgovine, pošta, itd…razdalje so petkrat daljše, paket pa vseeno prispe naslednji dan.
V osmih letih življenja v Sloveniji je že uspela zaznati razlike v karakterju Štajercev, Primorcev ali Gorenjcev – ker ni odstopanja od vsesplošno ponotranjenih in znanih lastnosti potrebe po razlagi ni, je pa zanimivo to, da Hyewon zazna tudi razlike v slovenskih narečjih. Najpogostejša pritožba tečajnikov na urah slovenščine je:
Največkrat smo se pritoževali, da nihče ne govori tako kot piše v učbeniku. In imate močna narečja. Štajerci s svojo smešno intonacijo, ki se sliši kot bi prepevali. Pa za poimevanje iste stvari uporabite – glede na regijo – povsem drugo besedo.
Sicer bi bilo bolje, da bi Slovenci včasih tudi molčali…
Ljudje sklepajo, da ne razumem slovensko. S prijateljem sva šla v tajsko restavacijo in naročila sva hrano, ki očitno ni tako priljubljena med lokalnimi prebivalci. In pri sosednji mizi so neprestano komentirali kaj jeva in koliko jeva. No, potem, ko sem se z natakarjem začela pogovarjati v slovenščini jim je postalo malce nerodno.
Da ne bo narodno, tudi med prihajajočimi zimskimi olimpijskimi igrami, še nekaj jezikovnih nasvetov:
– annyeonghaseyo 안녕하세요 (dober dan)
“Dober dan” velja zjutraj, popoldne in zvečer – enostavno. Beseda “hvala” pa je malo bolj komplicirana, saj obstajajo tri. Odločitev, katero obliko izbrati narekuje stopnja prijaznosti oziroma koga nagovarjamo.
– kamsahamnida 감사합니다 (zelo vljudno hvala)
– komapseumnida 고맙습니다 (še vedno formalno in vljudno, a malo manj)
– komawo 고마워 (neformalno)
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
Neveljaven email naslov