Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hyewon Yang o korejski in slovenski (ne)učinkovitosti, o tem, da je kislo zelje skoraj kimči in o tem, da ima korejščina tri oblike besede "hvala"
Zimske olimpijske igre so pred vrati, oči zainteresirane javnosti bodo v prihodnjih dneh zazrte v mesto Pjongčang, mesto na severovzhodu Koreje. Z ušesi gremo na Prvem v Suwon, kar pomeni dvoje. V osnovi gre za korejsko mesto, ki leži približno 30 kilometrov južno od južnokorejske prestolnice Seul, a tudi v Sloveniji imamo Suwon, le smerokazu za Ljubljana – Bežigrad je treba slediti. Tam je namreč oktobra lani odprla svoja vrata prva in edina korejska restavracija pri nas, pod vodstvom Hyewon Yang, tokratne sogovornice Drugega pogleda. V pogovoru veliko o hrani, malo manj o vremenu in srednje o (in v) slovenščini ter korejščini. Najprej pa o delovni etiki.
V Koreji je 10 do 12 urni delovnik nekaj povsem običajnega, zato je njenim korejskim prijateljem koncept slovenskega priložnostnega kofetkanja, najraje med službenim časom, tuj. Sprašujejo ali Slovenci ne hodimo v službo? O korejski in slovenski učinkovitosti (ali pomanjkanju le-te) pa takole:
Sicer se mi zdi, da sem se zelo dobro privadila na slovensko življenje, a priznam, da me včasih moti, da vse poteka tako počasi. V Koreji denimo vse deluje 24-ur na dan. Trgovine, pošta, itd…razdalje so petkrat daljše, paket pa vseeno prispe naslednji dan.
V osmih letih življenja v Sloveniji je že uspela zaznati razlike v karakterju Štajercev, Primorcev ali Gorenjcev – ker ni odstopanja od vsesplošno ponotranjenih in znanih lastnosti potrebe po razlagi ni, je pa zanimivo to, da Hyewon zazna tudi razlike v slovenskih narečjih. Najpogostejša pritožba tečajnikov na urah slovenščine je:
Največkrat smo se pritoževali, da nihče ne govori tako kot piše v učbeniku. In imate močna narečja. Štajerci s svojo smešno intonacijo, ki se sliši kot bi prepevali. Pa za poimevanje iste stvari uporabite – glede na regijo – povsem drugo besedo.
Sicer bi bilo bolje, da bi Slovenci včasih tudi molčali…
Ljudje sklepajo, da ne razumem slovensko. S prijateljem sva šla v tajsko restavacijo in naročila sva hrano, ki očitno ni tako priljubljena med lokalnimi prebivalci. In pri sosednji mizi so neprestano komentirali kaj jeva in koliko jeva. No, potem, ko sem se z natakarjem začela pogovarjati v slovenščini jim je postalo malce nerodno.
Da ne bo narodno, tudi med prihajajočimi zimskimi olimpijskimi igrami, še nekaj jezikovnih nasvetov:
– annyeonghaseyo 안녕하세요 (dober dan)
“Dober dan” velja zjutraj, popoldne in zvečer – enostavno. Beseda “hvala” pa je malo bolj komplicirana, saj obstajajo tri. Odločitev, katero obliko izbrati narekuje stopnja prijaznosti oziroma koga nagovarjamo.
– kamsahamnida 감사합니다 (zelo vljudno hvala)
– komapseumnida 고맙습니다 (še vedno formalno in vljudno, a malo manj)
– komawo 고마워 (neformalno)
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Hyewon Yang o korejski in slovenski (ne)učinkovitosti, o tem, da je kislo zelje skoraj kimči in o tem, da ima korejščina tri oblike besede "hvala"
Zimske olimpijske igre so pred vrati, oči zainteresirane javnosti bodo v prihodnjih dneh zazrte v mesto Pjongčang, mesto na severovzhodu Koreje. Z ušesi gremo na Prvem v Suwon, kar pomeni dvoje. V osnovi gre za korejsko mesto, ki leži približno 30 kilometrov južno od južnokorejske prestolnice Seul, a tudi v Sloveniji imamo Suwon, le smerokazu za Ljubljana – Bežigrad je treba slediti. Tam je namreč oktobra lani odprla svoja vrata prva in edina korejska restavracija pri nas, pod vodstvom Hyewon Yang, tokratne sogovornice Drugega pogleda. V pogovoru veliko o hrani, malo manj o vremenu in srednje o (in v) slovenščini ter korejščini. Najprej pa o delovni etiki.
V Koreji je 10 do 12 urni delovnik nekaj povsem običajnega, zato je njenim korejskim prijateljem koncept slovenskega priložnostnega kofetkanja, najraje med službenim časom, tuj. Sprašujejo ali Slovenci ne hodimo v službo? O korejski in slovenski učinkovitosti (ali pomanjkanju le-te) pa takole:
Sicer se mi zdi, da sem se zelo dobro privadila na slovensko življenje, a priznam, da me včasih moti, da vse poteka tako počasi. V Koreji denimo vse deluje 24-ur na dan. Trgovine, pošta, itd…razdalje so petkrat daljše, paket pa vseeno prispe naslednji dan.
V osmih letih življenja v Sloveniji je že uspela zaznati razlike v karakterju Štajercev, Primorcev ali Gorenjcev – ker ni odstopanja od vsesplošno ponotranjenih in znanih lastnosti potrebe po razlagi ni, je pa zanimivo to, da Hyewon zazna tudi razlike v slovenskih narečjih. Najpogostejša pritožba tečajnikov na urah slovenščine je:
Največkrat smo se pritoževali, da nihče ne govori tako kot piše v učbeniku. In imate močna narečja. Štajerci s svojo smešno intonacijo, ki se sliši kot bi prepevali. Pa za poimevanje iste stvari uporabite – glede na regijo – povsem drugo besedo.
Sicer bi bilo bolje, da bi Slovenci včasih tudi molčali…
Ljudje sklepajo, da ne razumem slovensko. S prijateljem sva šla v tajsko restavacijo in naročila sva hrano, ki očitno ni tako priljubljena med lokalnimi prebivalci. In pri sosednji mizi so neprestano komentirali kaj jeva in koliko jeva. No, potem, ko sem se z natakarjem začela pogovarjati v slovenščini jim je postalo malce nerodno.
Da ne bo narodno, tudi med prihajajočimi zimskimi olimpijskimi igrami, še nekaj jezikovnih nasvetov:
– annyeonghaseyo 안녕하세요 (dober dan)
“Dober dan” velja zjutraj, popoldne in zvečer – enostavno. Beseda “hvala” pa je malo bolj komplicirana, saj obstajajo tri. Odločitev, katero obliko izbrati narekuje stopnja prijaznosti oziroma koga nagovarjamo.
– kamsahamnida 감사합니다 (zelo vljudno hvala)
– komapseumnida 고맙습니다 (še vedno formalno in vljudno, a malo manj)
– komawo 고마워 (neformalno)
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov