Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rus, ki je bil že dvakrat na Triglavu in ki so mu v Sloveniji že ukradli kolo
»Dvakrat sem že bil na Triglavu, torej sem že skoraj Slovenec,« rad pove Andrej Budanov, ki se je v Slovenijo iz Moskve skupaj z ženo preselil pred petimi leti. Posebnih težav pri pridobivanju različnih dovoljenj in vpeljavi posla nista imela, tako da jima vsaj za zdaj slovenski birokratski aparat ne povzroča sivih las. V središču Ljubljane sta odprla trgovino z ruskimi slaščicami, ki so jo za svojo vzeli predvsem v Sloveniji živeči državljani držav nekdanje Sovjetske zveze. Pa tudi Slovenci radi poskusimo bonbone, imenovane ptičje mleko, ali kupimo pravi ruski kaviar in vodko.
Ruske hrane tako Andrej Budanov tu ne pogreša, saj jo sam uvozi. Všeč mu je tudi slovenska kulinarika, čeprav ima težavo najti prave slovenske jedi.
“Kdaj, ko pridem v različne restavracije, ne vem natančno, ali sem naročil slovensko hrano, bosansko ali srbsko …”
Slovenci so po mnenju Rusa zelo prijazni, mirni in živijo počasi in z manj stresa kot Moskovčani. Lahko se ukvarjajo s konjički in imajo okoli hiš lepe vrtove. Tudi za rekreacijo je v Sloveniji dovolj časa, ljubimo hribe in kolesarjenje.
“V Moskvi nihče ne gre v službo s kolesom … Tu pa je veliko kolesarjev, zjutraj, zvečer … Dobro je, da imate možnosti za kolesarjenje, kolesarske steze, prostor za parkiranje koles. Slabo pa je, da kolesa kradejo, moji ženi so ga že ukradli. Vidim, da veliko Slovencev uporablja staro kolo, ki nikogar ne zamika.”
In še ena podrobnost Andreja Budanova vedno znova preseneča: v Sloveniji živi veliko neporočenih parov.
“To je zanimivo, saj v Rusiji na to, če nisi poročen, gledajo kot na nekaj, kar ni prav … Tu pa poznam par, upokojenca sta že in imata otroke in vnuke, pa nista poročena. To je nam čudno.”
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Rus, ki je bil že dvakrat na Triglavu in ki so mu v Sloveniji že ukradli kolo
»Dvakrat sem že bil na Triglavu, torej sem že skoraj Slovenec,« rad pove Andrej Budanov, ki se je v Slovenijo iz Moskve skupaj z ženo preselil pred petimi leti. Posebnih težav pri pridobivanju različnih dovoljenj in vpeljavi posla nista imela, tako da jima vsaj za zdaj slovenski birokratski aparat ne povzroča sivih las. V središču Ljubljane sta odprla trgovino z ruskimi slaščicami, ki so jo za svojo vzeli predvsem v Sloveniji živeči državljani držav nekdanje Sovjetske zveze. Pa tudi Slovenci radi poskusimo bonbone, imenovane ptičje mleko, ali kupimo pravi ruski kaviar in vodko.
Ruske hrane tako Andrej Budanov tu ne pogreša, saj jo sam uvozi. Všeč mu je tudi slovenska kulinarika, čeprav ima težavo najti prave slovenske jedi.
“Kdaj, ko pridem v različne restavracije, ne vem natančno, ali sem naročil slovensko hrano, bosansko ali srbsko …”
Slovenci so po mnenju Rusa zelo prijazni, mirni in živijo počasi in z manj stresa kot Moskovčani. Lahko se ukvarjajo s konjički in imajo okoli hiš lepe vrtove. Tudi za rekreacijo je v Sloveniji dovolj časa, ljubimo hribe in kolesarjenje.
“V Moskvi nihče ne gre v službo s kolesom … Tu pa je veliko kolesarjev, zjutraj, zvečer … Dobro je, da imate možnosti za kolesarjenje, kolesarske steze, prostor za parkiranje koles. Slabo pa je, da kolesa kradejo, moji ženi so ga že ukradli. Vidim, da veliko Slovencev uporablja staro kolo, ki nikogar ne zamika.”
In še ena podrobnost Andreja Budanova vedno znova preseneča: v Sloveniji živi veliko neporočenih parov.
“To je zanimivo, saj v Rusiji na to, če nisi poročen, gledajo kot na nekaj, kar ni prav … Tu pa poznam par, upokojenca sta že in imata otroke in vnuke, pa nista poročena. To je nam čudno.”
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov