Korejka Minyoung Chang opaža, da smo si Slovenci in Korejci zelo podobni

Minyoung Chang prihaja iz Koreje, stara je 44 let, v Ljubljano se je preselila z družino, saj je mož tu dobil službo. Čeprav je od tega minilo že pet let, se svojega prihoda v našo državo še vedno zelo dobro spomni …

Spomnim se svojega prvega prihoda na ljubljansko letališče. Ko sem opazovala Ljubljano iz zraka, je bila vsa zelena, pokrajina je bila tako čudovita, spomnila me je na Švico. Ko sem prispela v središče prestolnice, sem bila šokirana. Ceste in ulice so bile skoraj zapuščene, nikjer nikogar. Ker prihajam iz Seula, metropolitanskega mesta, v katerem je vedno gneča, veliko ljudi, veliko hrupa, je bila to zame velika sprememba – takšna tišina, čistoča in tako malo ljudi.

Čeprav je bila to velika sprememba, ji je bila všeč. Že naslednji dan po prihodu v slovensko prestolnico je obiskala park Tivoli, tam pa ji je najbolj padlo v oko to, kako družinsko usmerjen narod smo Slovenci. V Koreji vloga očeta ni tako pomembna, ko stopiš v trgovino, tako slišiš le, kako otroci kličejo »mama, mama, mama«. Navdušilo jo je, da se očetje tu pri nas ukvarjajo z otroki, hodijo z njimi na igrišče, skrbijo za njih in celo vzamejo očetovski dopust.

Seul, rojstno mesto naše sogovornice, sicer po številu prebivalcev sodi med najbolj naseljena mesta na svetu. Glede na sorazmerno majhno površino je tudi eno najmanjših in nagosteje naseljenih glavnih mest. Z več kot tremi milijoni registriranih vozil je mesto pogosto prizorišče prometnih zastojev.

V Koreji je zaradi velikega števila prebivalcev na cestah veliko avtov, zato je seveda priročneje uporabljati javna prevozna sredstva, tudi zato, da prihraniš čas. Pri nas imamo visoko tehnološko podzemno železnico z devetimi linijami, prav tako imamo zelo dobre avtobusne povezave med manjšimi kraji. Če primerjam javni prevoz tu v Sloveniji, lahko rečem, da je razlika očitna, predvsem ob koncu tedna, med prazniki in počitnicami, ko vlaki in avtobusi peljejo zelo redko. Spomnim se, da sem morala nekoč v Domžale in sem en avtobus ravno zamudila, na drugega pa morala potem čakati kar eno uro.

A če so razlike pri javnem prevozu očitne, so te dosti manjše, ko primerja navade in običaje.

Mislim, da so Slovenci zelo podobni Korejcem. Prijazni, potrpežljivi, delovni. V njihovi družbi mi je vedno lepo, prijetno. Ko sem živela v Moskvi, sem čutila, da smo Korejci in Rusi kot voda in olje, kar ne gre dobro skupaj. Tukaj pa se počutim zelo dobro, kot bi bila v Seulu.

Minyoung Chang je ob koncu povedala še, da si z družino želi ostati v Sloveniji in da o selitvi ne razmišljajo, Slovencem pa se ob tej priložnosti zahvaljuje za to, ker so tako prijazni do tujcev in ker se v Sloveniji sama ravno zaradi njih počuti kot doma. Ob tem dodaja še, da tisto, v kar se obiskovalec ali tujec v Sloveniji zaljubi, ni samo lepa pokrajina, temveč predvsem dobro srce in iskren nasmeh tukajšnjih domačinov.