Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V atenskem pristanišču Pirej, ki je eno od največjih v Evropi, je privezana na pol potopljena ladja, čeprav je verjetno ne more nikamor odnesti. Kot so povedali nekateri pristaniški delavci, naj bi ladja pred nekaj tedni začela nekje rahlo puščati. Nihče se ni zmenil za to in ladjo je vedno bolj zalivalo. Delavci so prelagali odgovornost drug na drugega, zdaj pa je ladja na pol potopljena nagnjena na desni bok.
Simbolika je neizprosna, saj je na drugi strani pristaniškega terminala druga »ladja«, ki pa je že zdavnaj potopljena, ker nekateri drugi še vedno prelagajo odgovornost drug na drugega. To ladjo predstavlja več kot tisoč beguncev, ki so že več kot dva meseca ujeti v pirejskem pristanišču, situacijo slikovito povzema avtor oddaje Gašper Andrinek.
Begunci so se z otokov na celino pripeljali s trajekti. Ti so z njihovimi prevozi v samo šestih mesecih zaslužili 13 milijonov evrov. Velikokrat so beguncem, ki so želeli oditi z otoka, ko to še ni bilo mogoče, zaračunavali veliko več kot drugim.
Hrano, ki jo zagotavlja grška vlada, jim pripeljejo trikrat na dan. Ampak obroki so mizerni in niso vredni svojega imena. Velikokrat se v njih pojavijo tudi insekti in žuželke. Na vsaki strani zapuščenega pristaniškega skladišča sta dva kontejnerja s po štirimi kabinami za prhanje, eden za ženske in eden za moške … za 2000 ljudi. Voda seveda ni topla, kaj šele vroča. Poleg tega so jim izklopili elektriko v čakalnici za potnike na tem terminalu, kjer so si polnili telefone.
V Grčiji se je številka beguncev povzpela na več kot 55 tisoč. Več kot 10 tisoč jih vztraja na meji z Makedonijo v Idomeniju, ogromno jih je tudi v Atenah, kar 30 tisoč naj bi jih bilo v severni Grčiji, približno 8000 jih je razdeljenih po otokih. In dva tisoč od njih jih je na otoku Hios v Egejskem morju.
Tam je eno manjše improvizirano šotorišče in dva namestitvena centra, ki pa nista vredna svojega naziva.
V največjem, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center je nastal na nekdanjem odlagališču odpadkov in v predelovalnici smeti so med drugim nastanjeni nekateri begunci. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili. In tako ljudje, ki so prišli v Evropo iskati varno zatočišče, zdaj živijo med smetmi.
“Razmere niso dobre. Ni tople vode za prhanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Prišli so sicer zdravniki, a zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je drugače slaba.” – Šamahamad, na otoku ujet več kot mesec dni.”
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, ki ji kot registrirani skupini na terenu pomagata Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
Janis Kotsodotis, vodja medicinske službe, pravi, da vseeno nekako obvladujejo nujne primere, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri:
“Ne moremo na primer zdraviti tuberkuloze, saj bi terapija trajala 9 mesecev. In mi ne moremo nekoga obdržati v bolnišnici toliko časa. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Vendar se takoj pojavi težava, ker ljudje ne razumejo terapije. Nimamo možnosti niti za zahtevne operacije, kot so recimo posledice strelnih ran ali operiranje ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Tako je na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, videti vse obraze zdajšnje Evrope, ki je v humanistični krizi. V centru Vial so nekateri begunci tudi gladovno stavkali in si zašili usta, ker v takih razmerah niso mogli več živeti. Zato je ukrepala policija. Zaradi prenatrpanosti so se odločili, da bodo približno 200 beguncev premestili v nov namestitveni center na otoku Kos, ki je še skoraj prazen. In kot so povedali nekateri, ki so bili med drugim prisiljeni oditi, je bil Vial drugačen, ker je bil nekako na pol odprt. Zdaj so na Kosu zaprti v namestitveni center, brez možnosti izhoda, saj so obdani z vojsko.
Aktivisti Solidarnostne pobude za ekonomske in politične begunce v Atenah so povsem neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten, blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in so še vedno vsak dan begunci, stoji zapuščen 7-nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, ki jim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo dobili, kot tudi kuhinjo, v kateri delajo kar begunci sami.
Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživela tudi šola, nekaj dni na teden pa je tam tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Olga Lafazani, ki dela na imporvizirani recepciji, pravi, da je zdaj najtežje zbirati ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu.
»Čeprav nasprotujemo vsakršnemu zaprtemu prostoru, smo se tukaj preprosto znašli pred tem, da moramo za sicer odprt prostor dejansko postavljati merila, koga lahko sprejmemo.«
Če solidarnost deluje in če so zagotovljeni primerni pogoji in če se družba sama pomika v vključevanje, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo težave. Na to kažejo takšni projekti.
A eden izmed aktivistov, Jorgos Maniatis, opozarja, da nikakor še niso odpravili težav in da za to potrebujejo delujoč sistem upora in determinacije. Tak projekt pa za zdaj predstavlja vsaj eno svetlo točko v Evropi, nad katero se zgrinjajo temni oblaki.
1158 epizod
Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.
V atenskem pristanišču Pirej, ki je eno od največjih v Evropi, je privezana na pol potopljena ladja, čeprav je verjetno ne more nikamor odnesti. Kot so povedali nekateri pristaniški delavci, naj bi ladja pred nekaj tedni začela nekje rahlo puščati. Nihče se ni zmenil za to in ladjo je vedno bolj zalivalo. Delavci so prelagali odgovornost drug na drugega, zdaj pa je ladja na pol potopljena nagnjena na desni bok.
Simbolika je neizprosna, saj je na drugi strani pristaniškega terminala druga »ladja«, ki pa je že zdavnaj potopljena, ker nekateri drugi še vedno prelagajo odgovornost drug na drugega. To ladjo predstavlja več kot tisoč beguncev, ki so že več kot dva meseca ujeti v pirejskem pristanišču, situacijo slikovito povzema avtor oddaje Gašper Andrinek.
Begunci so se z otokov na celino pripeljali s trajekti. Ti so z njihovimi prevozi v samo šestih mesecih zaslužili 13 milijonov evrov. Velikokrat so beguncem, ki so želeli oditi z otoka, ko to še ni bilo mogoče, zaračunavali veliko več kot drugim.
Hrano, ki jo zagotavlja grška vlada, jim pripeljejo trikrat na dan. Ampak obroki so mizerni in niso vredni svojega imena. Velikokrat se v njih pojavijo tudi insekti in žuželke. Na vsaki strani zapuščenega pristaniškega skladišča sta dva kontejnerja s po štirimi kabinami za prhanje, eden za ženske in eden za moške … za 2000 ljudi. Voda seveda ni topla, kaj šele vroča. Poleg tega so jim izklopili elektriko v čakalnici za potnike na tem terminalu, kjer so si polnili telefone.
V Grčiji se je številka beguncev povzpela na več kot 55 tisoč. Več kot 10 tisoč jih vztraja na meji z Makedonijo v Idomeniju, ogromno jih je tudi v Atenah, kar 30 tisoč naj bi jih bilo v severni Grčiji, približno 8000 jih je razdeljenih po otokih. In dva tisoč od njih jih je na otoku Hios v Egejskem morju.
Tam je eno manjše improvizirano šotorišče in dva namestitvena centra, ki pa nista vredna svojega naziva.
V največjem, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center je nastal na nekdanjem odlagališču odpadkov in v predelovalnici smeti so med drugim nastanjeni nekateri begunci. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili. In tako ljudje, ki so prišli v Evropo iskati varno zatočišče, zdaj živijo med smetmi.
“Razmere niso dobre. Ni tople vode za prhanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Prišli so sicer zdravniki, a zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je drugače slaba.” – Šamahamad, na otoku ujet več kot mesec dni.”
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, ki ji kot registrirani skupini na terenu pomagata Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
Janis Kotsodotis, vodja medicinske službe, pravi, da vseeno nekako obvladujejo nujne primere, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri:
“Ne moremo na primer zdraviti tuberkuloze, saj bi terapija trajala 9 mesecev. In mi ne moremo nekoga obdržati v bolnišnici toliko časa. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Vendar se takoj pojavi težava, ker ljudje ne razumejo terapije. Nimamo možnosti niti za zahtevne operacije, kot so recimo posledice strelnih ran ali operiranje ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Tako je na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, videti vse obraze zdajšnje Evrope, ki je v humanistični krizi. V centru Vial so nekateri begunci tudi gladovno stavkali in si zašili usta, ker v takih razmerah niso mogli več živeti. Zato je ukrepala policija. Zaradi prenatrpanosti so se odločili, da bodo približno 200 beguncev premestili v nov namestitveni center na otoku Kos, ki je še skoraj prazen. In kot so povedali nekateri, ki so bili med drugim prisiljeni oditi, je bil Vial drugačen, ker je bil nekako na pol odprt. Zdaj so na Kosu zaprti v namestitveni center, brez možnosti izhoda, saj so obdani z vojsko.
Aktivisti Solidarnostne pobude za ekonomske in politične begunce v Atenah so povsem neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten, blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in so še vedno vsak dan begunci, stoji zapuščen 7-nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, ki jim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo dobili, kot tudi kuhinjo, v kateri delajo kar begunci sami.
Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživela tudi šola, nekaj dni na teden pa je tam tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Olga Lafazani, ki dela na imporvizirani recepciji, pravi, da je zdaj najtežje zbirati ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu.
»Čeprav nasprotujemo vsakršnemu zaprtemu prostoru, smo se tukaj preprosto znašli pred tem, da moramo za sicer odprt prostor dejansko postavljati merila, koga lahko sprejmemo.«
Če solidarnost deluje in če so zagotovljeni primerni pogoji in če se družba sama pomika v vključevanje, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo težave. Na to kažejo takšni projekti.
A eden izmed aktivistov, Jorgos Maniatis, opozarja, da nikakor še niso odpravili težav in da za to potrebujejo delujoč sistem upora in determinacije. Tak projekt pa za zdaj predstavlja vsaj eno svetlo točko v Evropi, nad katero se zgrinjajo temni oblaki.
Tajvan je država, ki uradno ne obstaja. Kljub temu se na otoku, ki je po bruto domačem proizvodu na prebivalca prehitel celo Japonsko, v nebo vzpenjajo lesketajoči se nebotičniki. Tajvana si zaradi pritiska Kitajske skoraj nihče več ne upa priznati. Pred prelomnimi predsedniškimi volitvami so iz Pekinga žugali volivcem, naj se odločajo med vojno in mirom; naj torej ne podprejo napačnega kandidata. A so storili prav to, za predsednika otoka so izvolili politika, ki se je nekoč razglašal za borca za pragmatično neodvisnost otoka. Laj Čing Te je med kampanjo svoje stališče omilil in zagovarjal ohranitev statusa quo v Tajvanski ožini. Tajvanci v strahu pričakujejo kitajski odziv, čeprav poznavalci razmer menijo, da se Peking za vojaški spopad vsaj za zdaj ne bo odločil.
Združeni narodi so kot institucija nujni v mednarodni skupnosti, a ne delujejo v skladu s temelji, na katerih so bili zasnovani. Predvsem Varnostni svet je talec partikularnih interesov velesil. Slovenija, ki je s prvim januarjem uradno nastopila dveletni mandat nestalne članice Varnostnega sveta, je omenjeni položaj kljub temu prevzela z optimizmom in si bo prizadevala, da bi naredila čim več koristnega.
Navzven sta sociala in skrb za človeka na vrhu političnih prioritet. Je pa vprašanje, ali politika o tem le govori ali to tudi res živi. Po mnenju Evropejcev iz 27-ih držav članic Unije je ključna vsebina, ki bi jo moral evropski parlament obravnavati v prihodnjem mandatu, boj proti revščini in družbeni izključenosti. Če bi si želeli bolj socialno Unijo, potem bi morale članice za začetek sprejeti standarde enotne davčne politike. V predvolilnem času bomo slišali veliko obljub, s katerimi bodo kandidati nagovarjali državljane – kako realno torej je, da bi vprašanje sociale pristalo na vrhu političnih prioritet? Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.
Podnebne konference so – poleg svoje pogajalske vloge glede zavez o zniževanju izpustov toplogrednih plinov – pomembne tudi kot prostor za strokovne razprave, predstavitve in druge dogodke in srečanja okoljevarstvenikov, strokovnjakov, novinarjev in drugih. Pa tudi za pogovore o tem, kako podnebne spremembe vplivajo na življenje v nekaterih najbolj ranljivih državah, in za proteste, ki so bili v Dubaju sicer močno omejeni. Pot na konferenco je financiral podnebni sklad.
Ko je Jorge Bergoglio 13. marca leta 2013 postal papež Frančišek, je sprožil val zanimanja, ki se leta ni polegel. Bil je prvi neevropski papež po dvanajstih stoletjih, prvi Južnoameričan in prvi jezuit na prestolu Katoliške cerkve. Kardinalski zbor je od njega pričakoval dvoje: da bo prečistil vatikanske finance in Rimu približal periferije Cerkve. Papeško agendo si je nato popolnil s prizadevanji za revnejšo, evangelijsko in družbeno občutljivo Cerkev, ki bo sprejemala vse, ki so se doslej počutili odrinjene. Toda katoliški svet je desetletje pozneje kljub nespornim Frančiškovim dosežkom razklan med njegove privržence in nasprotnike, skepse pa je vse več tudi v papežu naklonjenih krogih. Razloga sta dva: medijska prenasičenost in nedoslednost v dejanjih – celo pri obravnavi zlorab, pri tem pa bode v oči tudi »primer Rupnik«.
Vsa Nemčija gleda njegove dokumentarne filme o dogajanju v vladi. Stephan Lamby je priznan dokumentarist, avtor številnih knjig in reden gost pogovornih omizij o politiki. Od blizu je spremljal nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla, nekdanjega finančnega ministra Wolfganga Schäubla, leto in pol je komentiral poteze vlade kanclerja Olafa Scholza. Le nekdanja kanclerka Angela Merkel je bila preveč nezaupljiva. O izzivih in napakah trenutne vlade, o tem, kakšno dogajanje predvideva v prihodnosti in zakaj bo Angela Merkel prihodnjo jesen prekinila molk, pojasnjuje v pogovoru z Majo Derčar Stephan Lamby.
Trpljenje Palestincev v Gazi dobiva biblijske razsežnosti. Je mogoče, da svetovna skupnost 75 let nemo opazuje kršenje vseh pravil, na katerih počiva ureditev po drugi svetovni vojni? Utrip Gaze, utrip Bližnjega vzhoda bomo skušali razložiti z demografsko sliko in pričanjem posameznika z neposredno izkušnjo.
V prejšnjih mesecih smo bili priča izraelskemu in ruskemu političnemu poigravanju z mislijo o uporabi jedrskega orožja. Moskva se je umaknila iz dveh pomembnih pogodb, tako Rusija kot Združene države Amerike in Kitajska pa v izjemno zaostrenem ozračju medsebojnih odnosov modernizirajo območja nekdanjih jedrskih poskusov. Udeleženci drugega srečanja podpisnic Pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, ki se je v petek končalo v New Yorku, so zato 9 jedrskih držav vnovič pozvali, naj se odpovedo tako jedrskemu orožju kot teoriji o njegovi moči odvračanja od spopadov.
Na Nizozemskem je prepričljiva zmaga desničarskega politika Geerta Wildersa, ki je na parlamentarnih volitvah zbral zajeten, skoraj četrtinski delež volilnih glasov, sprožila pravi politični potres, ki je močno stresel tudi ustanove Evropske unije. Politični veteran z najdaljšim parlamentarnim stažem na Nizozemskem, ki bi zaprl mošeje in islamske šole, prepovedal Koran, močno omejil priseljevanje ter dodeljevanje azila, državo odpeljal iz Evropske unije in ustavil nizozemsko dobavo orožja Ukrajini, je po desetletju politične osame najverjetnejši kandidat za sestavo nove tamkajšnje vlade. Kdo bi šel z njim v koalicijo? Kaj bi njegova vlada pomenila za vlogo in vpliv Nizozemske na evropskem političnem parketu? Je njegova zmaga veter v jadra drugim evropskim desničarjem in preroško znamenje pred evropskimi volitvami? Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.
Teroristični napad Hamasa in vojaški odgovor Izraela sta odprla prastaro rano: protisemitska čustva. V Nemčiji se je sovraštvo do Judov v zadnjih letih okrepilo, iz tlečih predsodkov pa se je na ulicah razvil protisemitski požar s protesti in izgredi, hujskanjem in ustrahovanjem nemških judov. Islamska skupnost se je na dogajanje odzvala pozno, njeno obsojanje protisemitizma se je zdelo neiskreno, pretehtano, pod pritiskom. Izkazalo se je, da je sovraštva do Judov več med priseljenci in med mladimi. Spomin na holokavst bledi. V zadnjih tednih pa je se pokazalo tudi, kako koristni so globlji pogovori o konfliktu na bližnjem vzhodu.
Močno zaostreni odnosi med Beogradom in Prištino zaradi nasilja v Banjski na severu Kosova, kjer so bili septembra ubiti kosovski policist in trije srbski napadalci, ogrožajo stabilnost v celotni regiji. Srbija pričakuje vzpostavitev Zveze občin s srbsko večino s širokimi pooblastili in avtonomijo, Kosovo ne želi nove Republike srbske in pričakuje srbsko priznanje. Mednarodna skupnost pa pritiska na obe strani za normalizacijo odnosov.
Kako zagotoviti pravičen energetski prehod in preprečiti, da bi sprejemanje podnebnih ukrepov ustvarjalo nove neenakosti? Zakaj je to povezano z idejo od-rasti? Govorjenje o pravičnem prehodu je namreč pogosto izgovor za to, da v prizadevanjih za blaženje podnebnih ukrepov ne storimo nujnih korakov naprej, češ da bi na primer zapiranje rudnikov zaustavilo gospodarski razvoj določenih regij. A kot poudarjajo zagovorniki koncepta odrasti, na svetu proizvedemo dovolj dobrin za vse, tudi ob pričakovanem nadaljnjem povečevanju števila prebivalstva. Težava pa je v njihovi porazdelitvi.
Multilateralizem je v krizi, saj reševanje najbolj perečih svetovnih problemov poteka zunaj Organizacije združenih narodov in drugih mednarodnih organizacij. Ukrajinska kriza in najnovejše napetosti na Bližnjem vzhodu, ki bi lahko prerasle v širši regionalni spopad, so vnovič osvetlile poglabljanje razkola med svetovnimi silami. Varnostni svet v obeh primerih ni zmožen sprejeti rešitve v interesu svetovnega miru in varnosti, kar vodi v upad zaupanja in kredibilnosti svetovne organizacije. Države globalnega juga, ki so največje žrtve tako imenovane večdimenzionalne krize v svetu, pozivajo k novi, bolj pošteni svetovni ureditvi. Da bi Združeni narodi ostali osrednja večstranska organizacija, bo treba prenoviti članstvo v Varnostnem svetu, da bo odseval nove velike sile, predvsem afriške države. Regionalne in druge interesne povezave bodo zagotovo ostale pomembne, a vezane na OZN.
Po januarskem ujetju in septembrski smrti zloglasnega sicilskega mafijskega šefa Mattea Messine Denara se poznavalci dinamik italijanskih kriminalnih organizacij sprašujejo, ali bo Cosa Nostra kmalu dobila novo centralizirano vodstvo, ki ga pogreša že desetletja. Tostran Messinske ožine, v Kalabriji, ki zaradi mednarodnega preboja 'Ndranghete in njenega vpliva na lokalno gospodarstvo vse bolj velja za izgubljeno deželo Italije, vlada obup. Toda država je v zadnjem času pokazala odločnost v boju proti kampanjski Camorri, zlasti v mestecu Caiváno v zaledju Neaplja, ki se ga je odločila iztrgati mafijskemu nadzoru. Toda koliko je še podobnih »kajvánov« po Italiji? Nemara v jadranski Apuliji, kjer Società Foggiána velja za zdaj najbolj krvavo mafijsko združbo? Pod črto se postavlja vrsta vprašanj, tudi o morebitnih izgubah države, če bi bila odločna in dosledna v proti-mafijskem boju. 150 milijard evrov, kolikor na leto obrnejo italijanske mafijske organizacije, je namreč skoraj desetina bruto domačega proizvoda Italije, večji del okuženega in opranega denarja pa tako ali drugače pomaga poganjati zakonito gospodarstvo. O začaranem krogu mafij in boja proti njim.
Konec septembra so v Clevelandu v ZDA potekali zdaj že tradicionalni Slovenski dnevi. Tradicionalni, ker so potekali tretjič, in ameriški rojaki upajo, da bodo tudi po odhodu slovenske generalne konzulke Alenke Jerak, ki zaokroža mandat, potekali tudi v prihodnje. Zdi se namreč, da na obronkih slovenstva osebna zavzetost pomeni še več, kot sicer, da dogajanje zaživi. Predvsem pa imajo dnevi, ki povezujejo slovensko skupnost, koga nagovarjati. V Clevelandu in širši oklici še zmeraj živi približno 80 tisoč ljudi, ki se opredeljujejo za Slovence.
Samozavestna Poljska je v marsičem sinonim za prave ekonomske politike, s katerimi hitro zapira razvojni zaostanek za povprečjem Unije. Država je hitro in nesebično priskočila na pomoč milijonu in pol ukrajinskih beguncev, odigrala je osrednjo vlogo pri dobavah orožja napadeni sosedi, vladajoča stranka Zakon in pravičnost pa je v dveh mandatih preskušala meje demokracije in vladavine prava. Poljaki bodo v nedeljo odšli na volišča. Kako kaže vladajoči stranki? Ji bo omogočeno državo dokončno spremeniti v neliberalno demokracijo?
Kako pomemben je pouk slovenskega jezika za narodno skupnost, se dobro zavedajo tudi rojaki na Hrvaškem. Pred 70 leti so po zaslugi Zore Avsec na Reki imeli celo svojo slovensko šolo, ki pa je delovala samo tri leta. Manjšinska zakonodaja zdaj omogoča učenje slovenščine v osnovnih in srednjih šolah, vendar mora biti za to izpolnjenih več pogojev. Ledino so orali pred 17 leti na reški osnovni šoli Pećine, tri leta pozneje so prvi uvedli redni pouk slovenskega jezika in kulture. Med učenci in dijaki postaja vse bolj prepoznaven in zanimiv izbirni predmet, to pa za samo uvedbo ni dovolj. Kakšen je odziv med ravnatelji? Kako je z učbeniki in še najpomembnejše, kako je z usposobljenimi učitelji in profesorji? O izzivih poučevanja slovenskega jezika na hrvaških šolah se bo Mateja Železnikar pogovarjala z vodjo reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja dr. Barbaro Riman in učiteljico Vido Srdoč, ki je leta 2009 prva začela poučevati slovenščino na osnovni šoli Pećine. V oddaji Eppur si muove – In vendar se vrti iz Slovenskega doma Bazovica na Reki.
Indija, država z največ prebivalci na svetu, želi dohiteti in prehiteti Kitajsko tudi kot gospodarska sila. A pred njo je še dolga in izzivov polna pot. Reformirati bo morala šolski sistem, izboljšati infrastrukturo in se spopasti s korupcijo. Ima pa tudi prednosti, kot je demokratični sistem, s številnimi visoko izobraženimi in angleško govorečimi ljudmi. Podjetja, ki želijo zmanjšati odvisnost od Kitajske, že selijo svojo proizvodnjo v Indijo. Poznavalci ji napovedujejo svetlo prihodnost, če bo znala izkoristiti svoje prednosti. Njeno največje bogastvo so ljudje, mlado prebivalstvo. Vsi ti ljudje so delavci in potrošniki hkrati, so prihodnost Indije.
V zadnjem nagovoru o stanju v Evropski uniji v tem mandatu je predsednica Evropske komisije Ursula Von der Leyen precejšnjo pozornost namenila gospodarstvu in nadaljevanju vlaganj v zelene tehnologije. Ob ohlajanju svetovnega gospodarstva države iščejo rešitve za krepitev rasti, Komisiji bo pri snovanju načrta pomagal nekdanji šef evropske centralne banke Mario Draghi. Je to prava odločitev ob upoštevanju dejstva, da so naravni viri na planetu omejeni, da število prebivalcev še narašča in je zato vse težje omogočiti spodobno življenje in ustrezno kakovost javnih storitev, in sicer ob čim manjšem povzročanju okoljske škode? Ideja, da moramo namesto gospodarske rasti v ospredje postaviti povsem druga merila, kot so kakovost življenja, zadovoljstvo, tudi sreča, ima vse več privržencev. Številni tudi poudarjajo, da se moramo načrtno lotiti odrastí, sicer tvegamo, da se bo ta zgodila nenačrtovano in nam zaradi svoje nepredvidljivosti povzročila velike težave.
V letošnjem letu se je precej povečalo število nezakonitih prehodov meje na Hrvaškem, v Italiji, Avstriji in Sloveniji. Tihotapci najdejo vedno nove poti, izbirajo maloobmejne prehode in uporabljajo vse bolj nehumane načine prevozov beguncev. Največ prosilcev za azil prihaja iz Afganistana, Sirije, Maroka, Bangladeša in Turčije. Avstrija zato še naprej vztraja pri mejnih nadzorih in nasprotuje širitvi šengenskega območja na Bolgarijo in Romunijo, Trst pa je preplavljen z begunci in migranti.
Neveljaven email naslov