Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V atenskem pristanišču Pirej, ki je eno od največjih v Evropi, je privezana na pol potopljena ladja, čeprav je verjetno ne more nikamor odnesti. Kot so povedali nekateri pristaniški delavci, naj bi ladja pred nekaj tedni začela nekje rahlo puščati. Nihče se ni zmenil za to in ladjo je vedno bolj zalivalo. Delavci so prelagali odgovornost drug na drugega, zdaj pa je ladja na pol potopljena nagnjena na desni bok.
Simbolika je neizprosna, saj je na drugi strani pristaniškega terminala druga »ladja«, ki pa je že zdavnaj potopljena, ker nekateri drugi še vedno prelagajo odgovornost drug na drugega. To ladjo predstavlja več kot tisoč beguncev, ki so že več kot dva meseca ujeti v pirejskem pristanišču, situacijo slikovito povzema avtor oddaje Gašper Andrinek.
Begunci so se z otokov na celino pripeljali s trajekti. Ti so z njihovimi prevozi v samo šestih mesecih zaslužili 13 milijonov evrov. Velikokrat so beguncem, ki so želeli oditi z otoka, ko to še ni bilo mogoče, zaračunavali veliko več kot drugim.
Hrano, ki jo zagotavlja grška vlada, jim pripeljejo trikrat na dan. Ampak obroki so mizerni in niso vredni svojega imena. Velikokrat se v njih pojavijo tudi insekti in žuželke. Na vsaki strani zapuščenega pristaniškega skladišča sta dva kontejnerja s po štirimi kabinami za prhanje, eden za ženske in eden za moške … za 2000 ljudi. Voda seveda ni topla, kaj šele vroča. Poleg tega so jim izklopili elektriko v čakalnici za potnike na tem terminalu, kjer so si polnili telefone.
V Grčiji se je številka beguncev povzpela na več kot 55 tisoč. Več kot 10 tisoč jih vztraja na meji z Makedonijo v Idomeniju, ogromno jih je tudi v Atenah, kar 30 tisoč naj bi jih bilo v severni Grčiji, približno 8000 jih je razdeljenih po otokih. In dva tisoč od njih jih je na otoku Hios v Egejskem morju.
Tam je eno manjše improvizirano šotorišče in dva namestitvena centra, ki pa nista vredna svojega naziva.
V največjem, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center je nastal na nekdanjem odlagališču odpadkov in v predelovalnici smeti so med drugim nastanjeni nekateri begunci. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili. In tako ljudje, ki so prišli v Evropo iskati varno zatočišče, zdaj živijo med smetmi.
“Razmere niso dobre. Ni tople vode za prhanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Prišli so sicer zdravniki, a zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je drugače slaba.” – Šamahamad, na otoku ujet več kot mesec dni.”
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, ki ji kot registrirani skupini na terenu pomagata Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
Janis Kotsodotis, vodja medicinske službe, pravi, da vseeno nekako obvladujejo nujne primere, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri:
“Ne moremo na primer zdraviti tuberkuloze, saj bi terapija trajala 9 mesecev. In mi ne moremo nekoga obdržati v bolnišnici toliko časa. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Vendar se takoj pojavi težava, ker ljudje ne razumejo terapije. Nimamo možnosti niti za zahtevne operacije, kot so recimo posledice strelnih ran ali operiranje ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Tako je na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, videti vse obraze zdajšnje Evrope, ki je v humanistični krizi. V centru Vial so nekateri begunci tudi gladovno stavkali in si zašili usta, ker v takih razmerah niso mogli več živeti. Zato je ukrepala policija. Zaradi prenatrpanosti so se odločili, da bodo približno 200 beguncev premestili v nov namestitveni center na otoku Kos, ki je še skoraj prazen. In kot so povedali nekateri, ki so bili med drugim prisiljeni oditi, je bil Vial drugačen, ker je bil nekako na pol odprt. Zdaj so na Kosu zaprti v namestitveni center, brez možnosti izhoda, saj so obdani z vojsko.
Aktivisti Solidarnostne pobude za ekonomske in politične begunce v Atenah so povsem neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten, blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in so še vedno vsak dan begunci, stoji zapuščen 7-nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, ki jim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo dobili, kot tudi kuhinjo, v kateri delajo kar begunci sami.
Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživela tudi šola, nekaj dni na teden pa je tam tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Olga Lafazani, ki dela na imporvizirani recepciji, pravi, da je zdaj najtežje zbirati ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu.
»Čeprav nasprotujemo vsakršnemu zaprtemu prostoru, smo se tukaj preprosto znašli pred tem, da moramo za sicer odprt prostor dejansko postavljati merila, koga lahko sprejmemo.«
Če solidarnost deluje in če so zagotovljeni primerni pogoji in če se družba sama pomika v vključevanje, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo težave. Na to kažejo takšni projekti.
A eden izmed aktivistov, Jorgos Maniatis, opozarja, da nikakor še niso odpravili težav in da za to potrebujejo delujoč sistem upora in determinacije. Tak projekt pa za zdaj predstavlja vsaj eno svetlo točko v Evropi, nad katero se zgrinjajo temni oblaki.
1158 epizod
Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.
V atenskem pristanišču Pirej, ki je eno od največjih v Evropi, je privezana na pol potopljena ladja, čeprav je verjetno ne more nikamor odnesti. Kot so povedali nekateri pristaniški delavci, naj bi ladja pred nekaj tedni začela nekje rahlo puščati. Nihče se ni zmenil za to in ladjo je vedno bolj zalivalo. Delavci so prelagali odgovornost drug na drugega, zdaj pa je ladja na pol potopljena nagnjena na desni bok.
Simbolika je neizprosna, saj je na drugi strani pristaniškega terminala druga »ladja«, ki pa je že zdavnaj potopljena, ker nekateri drugi še vedno prelagajo odgovornost drug na drugega. To ladjo predstavlja več kot tisoč beguncev, ki so že več kot dva meseca ujeti v pirejskem pristanišču, situacijo slikovito povzema avtor oddaje Gašper Andrinek.
Begunci so se z otokov na celino pripeljali s trajekti. Ti so z njihovimi prevozi v samo šestih mesecih zaslužili 13 milijonov evrov. Velikokrat so beguncem, ki so želeli oditi z otoka, ko to še ni bilo mogoče, zaračunavali veliko več kot drugim.
Hrano, ki jo zagotavlja grška vlada, jim pripeljejo trikrat na dan. Ampak obroki so mizerni in niso vredni svojega imena. Velikokrat se v njih pojavijo tudi insekti in žuželke. Na vsaki strani zapuščenega pristaniškega skladišča sta dva kontejnerja s po štirimi kabinami za prhanje, eden za ženske in eden za moške … za 2000 ljudi. Voda seveda ni topla, kaj šele vroča. Poleg tega so jim izklopili elektriko v čakalnici za potnike na tem terminalu, kjer so si polnili telefone.
V Grčiji se je številka beguncev povzpela na več kot 55 tisoč. Več kot 10 tisoč jih vztraja na meji z Makedonijo v Idomeniju, ogromno jih je tudi v Atenah, kar 30 tisoč naj bi jih bilo v severni Grčiji, približno 8000 jih je razdeljenih po otokih. In dva tisoč od njih jih je na otoku Hios v Egejskem morju.
Tam je eno manjše improvizirano šotorišče in dva namestitvena centra, ki pa nista vredna svojega naziva.
V največjem, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center je nastal na nekdanjem odlagališču odpadkov in v predelovalnici smeti so med drugim nastanjeni nekateri begunci. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili. In tako ljudje, ki so prišli v Evropo iskati varno zatočišče, zdaj živijo med smetmi.
“Razmere niso dobre. Ni tople vode za prhanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Prišli so sicer zdravniki, a zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je drugače slaba.” – Šamahamad, na otoku ujet več kot mesec dni.”
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, ki ji kot registrirani skupini na terenu pomagata Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
Janis Kotsodotis, vodja medicinske službe, pravi, da vseeno nekako obvladujejo nujne primere, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri:
“Ne moremo na primer zdraviti tuberkuloze, saj bi terapija trajala 9 mesecev. In mi ne moremo nekoga obdržati v bolnišnici toliko časa. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Vendar se takoj pojavi težava, ker ljudje ne razumejo terapije. Nimamo možnosti niti za zahtevne operacije, kot so recimo posledice strelnih ran ali operiranje ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Tako je na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, videti vse obraze zdajšnje Evrope, ki je v humanistični krizi. V centru Vial so nekateri begunci tudi gladovno stavkali in si zašili usta, ker v takih razmerah niso mogli več živeti. Zato je ukrepala policija. Zaradi prenatrpanosti so se odločili, da bodo približno 200 beguncev premestili v nov namestitveni center na otoku Kos, ki je še skoraj prazen. In kot so povedali nekateri, ki so bili med drugim prisiljeni oditi, je bil Vial drugačen, ker je bil nekako na pol odprt. Zdaj so na Kosu zaprti v namestitveni center, brez možnosti izhoda, saj so obdani z vojsko.
Aktivisti Solidarnostne pobude za ekonomske in politične begunce v Atenah so povsem neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten, blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in so še vedno vsak dan begunci, stoji zapuščen 7-nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, ki jim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo dobili, kot tudi kuhinjo, v kateri delajo kar begunci sami.
Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživela tudi šola, nekaj dni na teden pa je tam tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Olga Lafazani, ki dela na imporvizirani recepciji, pravi, da je zdaj najtežje zbirati ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu.
»Čeprav nasprotujemo vsakršnemu zaprtemu prostoru, smo se tukaj preprosto znašli pred tem, da moramo za sicer odprt prostor dejansko postavljati merila, koga lahko sprejmemo.«
Če solidarnost deluje in če so zagotovljeni primerni pogoji in če se družba sama pomika v vključevanje, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo težave. Na to kažejo takšni projekti.
A eden izmed aktivistov, Jorgos Maniatis, opozarja, da nikakor še niso odpravili težav in da za to potrebujejo delujoč sistem upora in determinacije. Tak projekt pa za zdaj predstavlja vsaj eno svetlo točko v Evropi, nad katero se zgrinjajo temni oblaki.
Združene države Amerike so se pod predsednikom Bidnom vrnile k državam, ki priznavajo nujnost podnebnega ukrepanja. Nekaj mesecev pred ključno podnebno konferenco v Glasgowu so prizadevanja za omejitev podnebnih sprememb dobila nov zagon. Politične deklaracije pa nikakor niso dovolj – za omejitev globalnega segrevanja so nujni dejanski ukrepi.
Na Dunaju že več tednov potekajo pogajanja o oživitvi sporazuma o iranskem jedrskem programu. Cilj pogovorov sta vrnitev Združenih držav Amerike k dogovoru in odprava sankcij proti Iranu. Pogajalci so pred dnevi sporočili, da so dosegli pomemben napredek, kljub večjim razhajanjem, ki še ostajajo. Jim bo uspelo oživiti skorajda pokopani sporazum? Kako daleč je islamska republika od jedrskega orožja?
Organizacije za človekove pravice ugotavljajo, da se je stanje na tem področju v obdobju epidemije marsikje še poslabšalo. Tudi Evropa pri tem ni izjema. Evropska unija sicer človekove pravice postavlja na vrh svojih skupnih vrednot in je ob nekaterih kršitvah teh pravic v svetu zelo glasna, ji pa kritiki pri tem vprašanju očitajo dvoličnost in molčanje, ko se kršitve dogajajo pri njej doma.
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
Bliža se čas slovenskega predsedovanja Evropski uniji in številni v tem obdobju vidijo zadnji vlak za pospešitev pridružitvenega procesa držav Zahodnega Balkana tej integraciji. Evropska čakalnica postaja vse manj privlačna, še posebno v obdobju krize zaradi covida - 19. Ali je Zahodni Balkan še zahoden? se sprašujemo, ko vidimo, kako izkoriščajo priložnosti novi igralci Rusija, Turčija in predvsem Kitajska. Bi veljalo njihovo navzočnost odpraviti s pritiskom na balkanske države ali pa jim ponuditi več, kot ponujajo oni?
Zadnji italijanski voditelj, ki je svojo stranko povedel na volitve, zmagal in postal premier, je bil Silvio Berlusconi leta 2008. Odtlej so se v rimski palači Chigi zvrstili Monti, Letta, Renzi, Gentiloni, dvakrat Conte in nazadnje Draghi, vendar si nihče ni svojega položaja zaslužil na volitvah. Zakaj? V kakšni kondiciji so italijanske stranke danes? Ali živahna sklepanja novih zavezništev, zlasti med liberalci in progresivci, lahko privedejo do nove bipolarnosti? In kaj se dogaja na desnici, razklani med koalicijo in opozicijo? Predvsem pa koliko realne moči stranke sploh držijo v svojih rokah?
Nizozemsko že skozi tretjo hujšo krizo v dobrem desetletju vodi isti krizni upravljavec - Mark Rutte. Trikratni premier je svoji stranki zdaj priboril še četrto zmago na parlamentarnih volitvah. Tudi z obljubami o višjih minimalnih plačah, davčni razbremenitvi srednjega razreda in malih podjetij ter strožjih pogojih za priseljevanje, torej s politikami, ki njegovo desnosredinsko liberalno stranko ideološko vlečejo tudi k levemu in desnemu polu. Kako Nizozemska niha med zvestobo evropskemu povezovanju in gojenjem posebne vrste evroskepticizma?
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
Od doseganja enakopravnosti med spoloma v svetu smo še svetlobna leta daleč. Celo več: pandemija bi lahko izničila ves napredek, narejen v preteklega četrt stoletja. Hkrati grozi, da bo še 47 milijonov žensk in deklic zdrsnilo pod prag revščine. Evropska unija si prizadeva za prednostno reševanje problema povečanja domačega nasilja, skrb pa vzbujajo zlasti retrogresivni trendi v nekaterih članicah EU glede spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic.
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
Plinovoda Severni tok 2 in Turški tok naj bi Evropi omogočila nemoteno oskrbo z ruskim zemeljskim plinom mimo ozemlja Ukrajine. Za številne je to priložnost za velik zaslužek. Nekatere države upajo, da bodo zaradi novih plinovodnih poti izboljšale svoj mednarodni položaj. Obenem pa je ameriški kongres sprejel zakon o sankcijah proti podjetjem, ki sodelujejo pri graditvi. Sta Severni tok 2 in Turški tok le komercialni naložbi ali pa je to razpoka, ki že dalj časa obremenjuje čezatlantsko zavezništvo? O tem bomo podrobneje govorili v oddaji Eppur si muove, in vendar se vrti, ki jo je pripravil Marjan Vešligaj.
Minilo je 20 let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki je bistveno izboljšal položaj slovenske manjšine. Kaj vse je prinesel in v kolikšni meri se izvaja? Kateri izzivi so dandanes pred slovensko narodno skupnostjo?
Leto dni je minilo od zaprtja 11 milijonskega mesta Wuhan, kitajske oblasti pa so s tem šokirale zahod zaradi drakonskih ukrepov. Le nekaj tednov pozneje pa smo bili podobnim ukrepom priča tudi v sosednji Italiji. Po 76-dneh se je življenje v Wuhanu postopoma vrnilo na stare tirnice, kar so proslavili z množično proslavo ob obali Jangceja, od spomladi niso zabeležili več niti enega primera bolezni več, medtem ko se na zahodu v teh dneh spopadamo že z drugim in tretjim valom bolezni.
Globalne razmere so terjale, da se je Svetovni gospodarski forum iz Davosa preselil na svetovi splet, obenem pa poskrbele, da je iz debat bolj ali manj odmeval razmislek o odzivanju na pandemijo. Resetiranje svetovnega gospodarstva po načelu pravičnosti, kaj v prihodnje zahteva trg dela, kako naprej v skladu z najvišjimi okoljskimi standardi, pa o humanitarni agendi svetovnega gospodarskega foruma – to je nekaj tem letošnjega Davosa.
Ameriški kontrapunkt je danes zapletena polifonija zgodb, interesov, intrig, ugibanj in napetosti. Prisegel je novi predsednik Joe Biden. Napovedal je celjenje ran in obnovo ter izrazil prepričanje, da je Amerika na preizkušnji uspešno odgovorila na izziv. Biden izhod iz polarizirane Amerike, ujete v več hkratnih kriz, vidi v enotnosti Američanov. Mu jo bo uspelo doseči? Česa se je pravzaprav Amerika naučila v preteklih štirih letih?
NAPOVED: Razglasitev sodbe britanskega sodišča, da ustanovitelja WikiLeaksa ne izroči Združenim državam Amerike, je po mnenju mnogih zmaga za Juliana Assangea. A ne gre pozabiti, da ostaja v londonskem zaporu Belmarsh in da tudi obtožnica ZDA za njegovo izročitev ni umaknjena. O naravi, pomenu in posledicah objav WikiLeaksa, zaradi katerih je pravzaprav Assange izpostavljen psihični torturi in mu je zaradi t. i. arbitrarnega pridržanja že deset let onemogočena svoboda gibanja, v oddaji Eppur si muove.
Pred desetimi leti se je 26-letni tunizijski prodajalec sadja in zelenjave, obupan nad življenskimi razmerami, polil z bencinom in zažgal. To je bila iskrica, ki je sprožila množične proteste najprej v Tuniziji in nato v drugih državah na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Pričakovanja glede demokratizacije in boljšega življenja so bila visoka, a sanje so se za večino prebivalstva spremenile v moro. Kakšna je ta regija po desetih letih?
Januarske oddaje Eppur si muove v lanskem letu smo posvetili okoljskim temam. Okolju – bolj natančno, podnebnim spremembam – posvečamo tudi prvo oddajo letošnjega leta. Podnebne spremembe so namreč dolgoročno največja grožnja človeštvu. Čas za ukrepanje se hitro izteka. Letošnje leto mora biti ključno za sprejetje odločnih ukrepov. Pričakovanja od podnebne konference so zelo velika.
Nemško predsedovanje Evropski uniji v drugi polovici iztekajočega se leta so poimenovali tudi koronsko predsedovanje. V drugem valu pandemije je povezava dosegla ogromen napredek za skupno delovanje in s tem morda premagala najglobljo krizo v zgodovini obstoja. Unija gre po poti skupnega reševanja ekonomskih kriz, oblikovanja zdravstvene unije in ambicioznejšega podnebnega dogovora. Ogromno težkih izzivov pa je ostalo nerešenih. Te bosta morali z iskanjem kompromisov streti naslednji predsedujoči, Portugalska in Slovenija.
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
Neveljaven email naslov