Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Med sirskimi begunci v Libanonu

03.04.2017

Libanon, država pol manjša od Slovenije, je postal v minulih letih začasni dom več kot milijonu in pol sirskih beguncev. Našli so zatočišče pred vojno, kljub temu pa odrinjeni na rob družbe čakajo na boljše čase, predvsem na konec sirske vojne. V kakšnih razmerah živijo in kdo jim pomaga? Kje vidijo prihodnost? In kako majhni Libanon zmore tako velikansko begunsko breme? Avtor: Blaž Ermenc.

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je sporočil, da je konec marca število sirskih beguncev preseglo pet milijonov. Pri tem so šteli zgolj registrirane begunce; nihče ne ve, koliko je neregistriranih. Več kot milijon in pol Sircev je zatočišče poiskalo v sosednjem Libanonu.

Na obrobju libanonskega mesta Rayak stoji majhno šotorsko naselje. Ogrodje iz lesa in čezenj privezane plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasni dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani pomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvico. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj priklenjen na posteljo.

V bolnišnici v Siriji so doktorji vsak dan opazovali, če bom lahko premikal noge. Nisem jih čutil in vse odtlej jih ne morem premakniti.

 

Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata za sirske begunce, so ga starši s pomočjo tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Nadejali so si varnosti in predvsem pomoči za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je še vedno pokrito s snegom, okoli šotorov zavija veter. Nekaj toplote nudi majhna pečica, darilo humanitarnih organizacij.

Paralizirani mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se pokažeta dve tanki nogi brez mišic.In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj:

V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu fiksirali in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli.

Operacija, v kateri bi mu namestili novo ploščico, bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa:

Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov.

V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo humanitarno pomočjo pomaga Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.

Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev.

 

Libanon za čimprejšnjo vrnitev beguncev v Sirijo

Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in oblasti vztrajno zavračajo ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kot so denimo v Jordaniji ali Turčiji.

Oblasti se bojijo se, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnotežje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.

Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost to idejo zavrača, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso:

Libanonske oblasti vseskozi vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Humanitarne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji trenutno ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni.

Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine mesečno. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, ponavadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca pa znaša več kot 850 dolarjev.

Begunci v dolini Bekaa

Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč beguncev je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih je število beguncev že preseglo število domačinov.

Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupaj 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev mesečno na šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.

Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo humanitarno pomoč zagotavlja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najranljivešjim med nesrečniki, ki so v Libanon prišli ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letni Halaf, ki je v Libanon pribežal iz Homsa.

Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okoli naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojne. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali.

Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o deportaciji, kljub temu jih doslej niso prisilno deportirale v Sirijo. Neprijavljeni begunci se ne upajo premakniti iz svojih bivališč. Preveva jih brezup, dolgčas, dan je enak dnevu.

Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več registrirati, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev.

Približno milijon sirskih beguncev je uradno registiranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v zadnjih dveh letih, ni prijavljenih, pravi Daniela D`Urso.

Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na njihovo svobodo gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaredi nadzornih točk varnostnih sil. Nadzorni organi jih na cestah zaustavijo, zadržijo in jim izdajo odločbe o deportaciji. Nadzorne točke so po vsem Libanonu, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in jim omejujejo svobodo gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravna pomoč beguncem postalo tako pomemben del našega humanitarnega delovanja v Libanonu, saj to predstavlja velik problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti iti po hrano.

Mednarodna humanitarna organizacija Norwegian Refugee Council jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči.

Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo v primeru zdravstvenih težav, pa tudi katere trgovine imajo pogodbo z UNHCR o dobavi hrane za begunce.

Ena od glavnih nalog humanitarnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne hodi v šolo, razlogi so različni. 25-letna Sirka Kamli iz Hame, mati šestih otrok:

Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si niso mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo zdaj našli zatočišče, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, če je šola znotraj taborišča.

 

Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.
Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena glavnih preprek za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina, kar pomeni za sirske otroke nepremostljivo težavo. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska humanitarna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.

Naraščajoče napetosti

Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična zadeva. Prav zato v državi niso izvedli uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov. V nekaterih krajih je število beguncev preseglo število domačinov.

 

V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, ekonomijo in javne storitve je enostavno prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder:

Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod po arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko okupacijo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon.
Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za luksuzni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.

Po trdithva libanonskega premiera Saada Haririja je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo škodo v višini več kot 18 milijard ameriških dolarjev. Gospodarska rast je z 8-ih odstotkov pred vojno strmoglavila na zgolj 1 odstotek, močno se je povišala stopnja brezposelnosti. Sirski begunci delajo v gradbeništvu, kmetijstvu, kot vozniki, frizerke; različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Pogosto delajo na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci. Vodja libanskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč Daniela D`Urso:

Jasno je, da moramo pomagati tudi državi gostiteljici. Libanon se sooča z nekaterimi velikimi strukturnimi težavami, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo večjih incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati pri soočanju s takšnim begunskim pritiskom.

EU bo letos za humanitarno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženenemu lokalnemu prebivalstvu, namenila 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je EU v ta namen namenila 790 milijonov evrov.

Ujeti v Libanonu

Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Morje je skrbno varovana morska pot, do Evrope pa veliko dlje kot denimo iz Turčije. Begunce povprašamo, kje se vidijo v prihodnosti. Odgovori so različni.

Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela.

Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve.

V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj.

Prav nič ne kaže, da se bo sirski konflikt kmalu končal. Tudi begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo takšnih iluzij. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.

 


Eppur si muove - In vendar se vrti

1158 epizod


Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.

Med sirskimi begunci v Libanonu

03.04.2017

Libanon, država pol manjša od Slovenije, je postal v minulih letih začasni dom več kot milijonu in pol sirskih beguncev. Našli so zatočišče pred vojno, kljub temu pa odrinjeni na rob družbe čakajo na boljše čase, predvsem na konec sirske vojne. V kakšnih razmerah živijo in kdo jim pomaga? Kje vidijo prihodnost? In kako majhni Libanon zmore tako velikansko begunsko breme? Avtor: Blaž Ermenc.

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je sporočil, da je konec marca število sirskih beguncev preseglo pet milijonov. Pri tem so šteli zgolj registrirane begunce; nihče ne ve, koliko je neregistriranih. Več kot milijon in pol Sircev je zatočišče poiskalo v sosednjem Libanonu.

Na obrobju libanonskega mesta Rayak stoji majhno šotorsko naselje. Ogrodje iz lesa in čezenj privezane plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasni dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani pomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvico. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj priklenjen na posteljo.

V bolnišnici v Siriji so doktorji vsak dan opazovali, če bom lahko premikal noge. Nisem jih čutil in vse odtlej jih ne morem premakniti.

 

Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata za sirske begunce, so ga starši s pomočjo tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Nadejali so si varnosti in predvsem pomoči za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je še vedno pokrito s snegom, okoli šotorov zavija veter. Nekaj toplote nudi majhna pečica, darilo humanitarnih organizacij.

Paralizirani mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se pokažeta dve tanki nogi brez mišic.In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj:

V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu fiksirali in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli.

Operacija, v kateri bi mu namestili novo ploščico, bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa:

Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov.

V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo humanitarno pomočjo pomaga Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.

Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev.

 

Libanon za čimprejšnjo vrnitev beguncev v Sirijo

Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in oblasti vztrajno zavračajo ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kot so denimo v Jordaniji ali Turčiji.

Oblasti se bojijo se, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnotežje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.

Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost to idejo zavrača, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso:

Libanonske oblasti vseskozi vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Humanitarne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji trenutno ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni.

Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine mesečno. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, ponavadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca pa znaša več kot 850 dolarjev.

Begunci v dolini Bekaa

Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč beguncev je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih je število beguncev že preseglo število domačinov.

Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupaj 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev mesečno na šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.

Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo humanitarno pomoč zagotavlja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najranljivešjim med nesrečniki, ki so v Libanon prišli ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letni Halaf, ki je v Libanon pribežal iz Homsa.

Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okoli naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojne. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali.

Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o deportaciji, kljub temu jih doslej niso prisilno deportirale v Sirijo. Neprijavljeni begunci se ne upajo premakniti iz svojih bivališč. Preveva jih brezup, dolgčas, dan je enak dnevu.

Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več registrirati, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev.

Približno milijon sirskih beguncev je uradno registiranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v zadnjih dveh letih, ni prijavljenih, pravi Daniela D`Urso.

Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na njihovo svobodo gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaredi nadzornih točk varnostnih sil. Nadzorni organi jih na cestah zaustavijo, zadržijo in jim izdajo odločbe o deportaciji. Nadzorne točke so po vsem Libanonu, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in jim omejujejo svobodo gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravna pomoč beguncem postalo tako pomemben del našega humanitarnega delovanja v Libanonu, saj to predstavlja velik problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti iti po hrano.

Mednarodna humanitarna organizacija Norwegian Refugee Council jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči.

Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo v primeru zdravstvenih težav, pa tudi katere trgovine imajo pogodbo z UNHCR o dobavi hrane za begunce.

Ena od glavnih nalog humanitarnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne hodi v šolo, razlogi so različni. 25-letna Sirka Kamli iz Hame, mati šestih otrok:

Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si niso mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo zdaj našli zatočišče, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, če je šola znotraj taborišča.

 

Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.
Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena glavnih preprek za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina, kar pomeni za sirske otroke nepremostljivo težavo. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska humanitarna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.

Naraščajoče napetosti

Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična zadeva. Prav zato v državi niso izvedli uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov. V nekaterih krajih je število beguncev preseglo število domačinov.

 

V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, ekonomijo in javne storitve je enostavno prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder:

Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod po arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko okupacijo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon.
Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za luksuzni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.

Po trdithva libanonskega premiera Saada Haririja je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo škodo v višini več kot 18 milijard ameriških dolarjev. Gospodarska rast je z 8-ih odstotkov pred vojno strmoglavila na zgolj 1 odstotek, močno se je povišala stopnja brezposelnosti. Sirski begunci delajo v gradbeništvu, kmetijstvu, kot vozniki, frizerke; različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Pogosto delajo na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci. Vodja libanskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč Daniela D`Urso:

Jasno je, da moramo pomagati tudi državi gostiteljici. Libanon se sooča z nekaterimi velikimi strukturnimi težavami, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo večjih incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati pri soočanju s takšnim begunskim pritiskom.

EU bo letos za humanitarno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženenemu lokalnemu prebivalstvu, namenila 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je EU v ta namen namenila 790 milijonov evrov.

Ujeti v Libanonu

Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Morje je skrbno varovana morska pot, do Evrope pa veliko dlje kot denimo iz Turčije. Begunce povprašamo, kje se vidijo v prihodnosti. Odgovori so različni.

Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela.

Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve.

V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj.

Prav nič ne kaže, da se bo sirski konflikt kmalu končal. Tudi begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo takšnih iluzij. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.

 


27.03.2023

Turčija pred odločitvijo

Turški predsednik Recep Tayip Erdogan že več kot dve desetletji obvladuje državo. Njegova poglavitna ambicija je preoblikovati in posodobiti Turčijo bolj kot kateri koli voditelj po ustanovitelju republike Atatürku. Zdaj se je znašel pred največjo politično preizkušnjo v svoji dolgoletni vladavini. Turki se bodo 14. maja odpravili na predsedniške in splošne volitve, na katerih kaže na močno izenačen boj med njim in opozicijskim kandidatom. Opozicija v primeru zmage napoveduje ponovno vzpostavitev parlamentarnega političnega sistema in krepitev odnosov z Zahodom. Tokratne volitve veljajo za prelomne, saj bodo po prepričanju številnih odločile ne le zaradi vprašanja, kdo bo v prihodnje vodil Turčijo, ampak predvsem, na kakšen način bo vladal.


20.03.2023

Mogoči Mekong-vir življenja JV Azije

Reka Mekong, ki se vije vse od Kitajske pa do Vietnama, združuje in razdvaja Azijo. Voda je hkrati tudi moč, ki si jo prilašča Kitajska in z njo širi vpliv vzdolž mogočne reke. Vietnam, znan kot dežela riža, je takoj za Kitajsko in Indijo največji izvoznik belega zlata, kot v Aziji pravijo rižu. A podnebne spremembe in interesi sosed vse bolj ogrožajo proizvodnjo riža - osnovne hrane za več milijard ljudi. Zaradi izgradnje novih jezov se gladina reke Mekong znižuje, riževa polja pa izginjajo.


13.03.2023

Deset let papeža Frančiška

Ko je Jorge Bergoglio 13. marca leta 2013 postal papež Frančišek, je sprožil val zanimanja, ki se leta ni polegel. Bil prvi neevropski papež po dvanajstih stoletjih, prvi Južnoameričan in prvi jezuit na prestolu katoliške cerkve. Kardinalski zbor je od njega pričakoval dvoje: da bo prečistil vatikanske finance in Rimu približal periferije Cerkve. Papeško agendo si je nato popolnil s prizadevanji za revnejšo, evangelijsko in družbeno občutljivo Cerkev, ki bo sprejemala vse, ki so se doslej počutili odrinjene. Toda katoliški svet je desetletje pozneje kljub nespornim Frančiškovim dosežkom razklan med njegove privržence in nasprotnike, skepse pa je vse več tudi v papežu naklonjenih krogih. Razloga sta dva: medijska prenasičenost in nedoslednost v dejanjih – celo pri obravnavi zlorab, pri čemer bode v oči tudi »primer Rupnik«.


06.03.2023

Beograd-Priština: dialog gluhih?

Srbija in Kosovo sta v Bruslju, kjer so po ruskem napadu na Ukrajino odločeni pogasiti žarišča pred svojim pragom, privolila v tako imenovani evropski predlog normalizacije odnosov. Srečanje, ki so ga nekateri napovedovali kot zgodovinski korak, se je končalo brez podpisa, kot običajno s pohvalami na račun konstruktivnosti, a s sporočilom, da so potrebni nadaljnji pogovori. V Srbiji nasprotniki sporazuma predsednika obtožujejo izdaje, saj da bo de facto priznal Kosovo. Tam se vrstijo kritike na račun premierja, ki da bo očitno privolil v zanje sporno Zvezo srbskih občin. Krize, konflikti, predsodki in življenje drug mimo drugega zaznamujejo ritem, ki ga narekujeta Beograd in Priština. Albanci in Srbi na Kosovu si težko predstavljajo skupno življenje, a številni pravijo, da tudi razmere danes niso pravo življenje, zato priložnosti pogosto iščejo na Zahodu.


27.02.2023

ZDA, Rusija in Ukrajina: Teža odgovornosti

Ob obletnici ruske invazije na Ukrajino največji spopad v Evropi po drugi svetovni vojni, v katerega je neposredno vpletena ena od zmagovalk, Rusija, druge pa posredno, smo v oddaji Eppur Si Muove – In vendar se vrti dogajanje že osvetlili s stališča begunskega vprašanja in razmisleka, kako naprej. Ali iskati kompromis v trenutku, ko so vpletene strani tako daleč vsaksebi ali pa naj Zahod z orožjem še naprej podpira Ukrajino? Morda do njene zmage, lahko pa tudi do razraščanja konflikta in celo v jedrsko katastrofo. Prav na to nevarnost v Združenih državah Amerike, ki so najpomembnejša podpornica Ukrajine, opozarjajo nekateri mednarodnopolitični realisti. Nekateri gredo še dlje in v analizi ameriške politike do Rusije v zadnjih tridesetih letih opredeljujejo niz korakov ZDA in zavezništva Nato, ki so ključno prispevali, da se je na vzhodu Evrope leta 2022 razplamtela vojna. Eden izmed njih je zgodovinar Benjamin Abelow, avtor knjige z naslovom »Kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino«, ki jo bralci pri nas zdaj dobivajo tudi v slovenskem prevodu. Z njim se je pogovarjal avtor današnje oddaje, ameriški dopisnik Andrej Stopar. Z oziranjem na zadnja tri desetletja razvoja odnosov med Zahodom in Rusijo tako zaokrožamo ukrajinsko trilogijo ob obletnici začetka vojne.


20.02.2023

Ukrajina – bi lahko bilo drugače?

24. februarja lani je ruski predsednik Vladimir Putin obvestil državljane, da se je odločil za posebno vojaško operacijo s ciljem demilitarizacije in denacifikacije Ukrajine oziroma agresijo na nekdanjo bratsko sovjetsko republiko. Danes lahko ugotovimo, da je bilo to logično nadaljevanje dogajanja po letu 2013 ali še prej, po razpadu Sovjetske zveze. A tako krvavega razpleta ni pričakoval nihče. Evropa je v vojni, ki ji ni videti konca. Naj zahodne demokracije z orožjem brezpogojno podpirajo Ukrajino ali pa bi bilo treba začeti iskati mirno rešitev, ki bi zahtevala popuščanje obeh vpletenih strani? O tem smo se pogovarjali s strokovnjakoma Dragom Dakičem Prelcem in Miroslavom Gregoričem.


13.02.2023

Ukrajinci prispevali k izboljšanju begunskega statusa

Od začetka ruske agresije na Ukrajino 24-ega februarja lani je bilo na obeh straneh ubitih več deset tisoč ljudi, begunska kriza v Evropi je najhujša po drugi svetovni vojni. Znotraj Ukrajine, kjer je pred vojno živelo 44 milijonov ljudi, je razseljenih skoraj 6 milijonov prebivalcev. Po vsej Evropi pa jih je po podatkih Združenih narodov skoraj 8 milijonov, od teh jih je 5 milijonov že v programih začasne zaščite ali podobnih nacionalnih shemah. 300 tisoč jih je zbežalo v države zunaj Evrope.


06.02.2023

Meje rasti

Kako na omejenem planetu, na katerem število človeških prebivalcev še kar vztrajno narašča, ljudem omogočiti spodobno življenje in ustrezno kakovost javnih storitev ob hkratnem zagotavljanju trajnostnih vidikov, to je ob upoštevanju, da so naravni viri omejeni, in ob kar najmanjšem povzročanju okoljske škode? Ideja, da moramo namesto gospodarske rasti v ospredje postaviti povsem druga merila, kot so kakovost življenja, zadovoljstvo, tudi sreča, ima vse več privržencev. Številni tudi poudarjajo, da se moramo načrtno lotiti odrastí, sicer tvegamo, da se bo ta zgodila nenačrtovano in nam zaradi svoje nepredvidljivosti povzročila velike težave.


30.01.2023

Severna obzorja

Švedska je z začetkom leta že tretjič prevzela predsedovanje Svetu EU. V težkih časih za staro celino, ki se še vedno sooča z gospodarskimi posledicami pandemije Covida-19, predvsem pa s posledicami ruskega napada na Ukrajino, si je nordijska država zastavila predvsem štiri prednostne naloge: varnost in enotnost, kratkoročna in dolgoročna konkurenčnost gospodarstva, zeleni in energetski prehod ter demokratične vrednote in vladavina prava. Med obiskom skupine bruseljskih dopisnikov na Švedskem, se je naš dopisnik Igor Jurič pogovarjal z več sogovorniki o izzivih, ki so pred predsedujočo državo. Tako o zavlačevanju Turčije pri ratifikaciji pristopnega protokola Švedske in Finske k zvezi NATO, kot tudi o prizadevanjih Švedske, da pripomore k večji konkurenčnosti evropskega gospodarstva in strateški avtonomiji. Veliko vlogo bosta pri tem igrala največji rudnik železove rude v Uniji, saj so v Kiruni odkrili ogromne zaloge strateško pomembnih redkih zemelj in mineralov ter 45 kilometrov oddaljeni vesoljski center Esrange, kjer so v začetku januarja odprli prvo izstrelišče za orbitalne rakete na evropski celini.


23.01.2023

Katargate

Preiskava belgijskega tožilstva o korupciji, s katero naj bi si Katar, pa tudi Maroko, kupovala vpliv v Evropskem parlamentu, je temeljito pretresla evropske ustanove. Evropski poslanci so po odstavitvi Grkinje Eve Kajlí, ki je v središču škandala, izvolili novega podpredsednika parlamenta, za druga dva evropska poslanca, ki sta vpletena v afero, imenovano Katargate, pa so sprožili postopek za odvzem poslanske imunitete. Domnevni vodja korupcijske mreže, nekdanji evropski poslanec iz Italije Antonio Panzeri, je medtem v zameno za milejšo kazen privolil v sodelovanje z belgijskim tožilstvom. Evropski poslanci so se zavzeli za vrsto ukrepov, ki bi med drugim izboljšali preglednost poslanskih stikov z lobisti. Številni se sprašujejo, zakaj šele zdaj, predvsem pa, kaj še bo razkrila afera. Je šlo za nekaj gnilih jabolk ali le za vrh ledene gore?


16.01.2023

Negotova prehranska oskrba

Dejavniki, ki so povzročili novo prehransko krizo, so še vedno prisotni, zato se svet sooča z nestabilno prehransko oskrbo velikih razsežnosti. Izvoz ukrajinskega žita in kmetijskih proizvodov v skladu z lani sklenjenim dogovorom o izvozu iz črnomorskih pristanišč je uravnotežil mednarodno dobavo hrane, vendar bi bila lahko prihodnja žetev precej manjša. Zatika se pri izvozu iz Rusije, saj nekatera podjetja in pristanišča niso pripravljena sprejeti ruskega tovora. Pomanjkanje oziroma visoke cene gnojil pa bodo najbolj prizadeli afriške države, med tem ko evropsko kmetijstvo zaradi vojne prejema obilne dodatne subvencije.


09.01.2023

Začasno stanje – cilj politike do Kosova

Srbi na severu Kosova so umaknili cestne barikade, pravosodje v Prištini pa je omogočilo obtoženemu srbskemu policistu, da se brani s prostosti. Kosovo se je vnovič izognilo spopadu za suverenost nad štirimi občinami na severu države. Kako dolgo bo še trajalo začasno stanje in kako daleč je končna rešitev kosovskega vprašanja? Medtem se razmere zapletajo v Črni gori, kjer svojo moč v skupščini vse bolj krepi pro-srbska opcija. Marjan Vešligaj se bo v oddaji Eppur si muove - in vendar se vrti o vsem tem pogovarjal z analitikoma Mitjo Žagarjem in Dušanom Janjićem. \n\n\n\n\n


02.01.2023

Slovenija - nestalna članica varnostnega sveta OZN?

Ena ključnih zunanjepolitičnih aktivnosti Slovenije v prvi polovici leta bo usmerjena k iskanju mednarodne podpore slovenski kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Če bo prepričljivejša od protikandidatke Belorusije, bo Slovenija to nalogo opravljala v letih 2024 in 2025. Kakšne pristojnosti ima kot nestalna članica, kakšno odgovornost in kakšen program ter kakšna sta pomen in moč svetovne organizacije v današnjem svetu?


26.12.2022

Politične spremembe v Latinski Ameriki

V Latinski Ameriki oblast spet prevzemajo leve vlade, politični analitiki govorijo o novi rožnati plimi. Kaj to pomeni za prihodnost regije, ki jo zaznamujejo ogromne socialne razlike? Zakaj se kljub velikim naravnim bogastvom življenje tamkajšnjih množic ne izboljša? Več o političnih trendih v Latinski Ameriki, ekonomskih razmerah in vlogi te regije v mednarodni skupnosti v oddaji Eppur si muove - In vendar se vrti.


19.12.2022

Tajvansko vprašanje

Tajvan, de facto samostojna, demokratična država, ki si jo prisvaja Kitajska. Predsednik Ši Džinping vse bolj odločno napoveduje priključitev otoka, tudi z orožjem, če bo potrebno. Strah pred morebitno invazijo je po ruskem napadu na Ukrajino dobil konkretnejši obraz. Bi Kitajska lahko po vzoru Rusije napadla Tajvan? Kaj bi to pomenilo za mir v tihomorski regiji, za svet in Evropo, ki je gospodarsko močno odvisna od Kitajske? Dopisnica iz Azije Karmen Švegl je obiskala Tajvan in preverila, kako se pripravlja na morebitno kitajsko invazijo.


12.12.2022

Hrvaška vstopa v schengensko in evrsko območje

Hrvaška bo prvega januarja, devet let in pol po vstopu v Evropsko unijo, postala članica še dveh evropskih integracij: schengenskega območja in območja z evrom. Njena pot v Schengen je bila dolga in zahtevna, saj je morala izpolniti kar 281 priporočil. Po mnenju držav članic - uspešno, mednarodne organizacije za človekove pravice pa menijo, da z nasilnim vračanjem beguncev. Hrvaška si največ koristi od članstva v Schengenu obeta na področju turizma, veselijo se tudi avtoprevozniki, predvsem pa ljudje, ki živijo ob slovensko-hrvaški meji.


05.12.2022

Popolni preobrat nemških Zelenih

Po ruskem napadu na Ukrajino se je Evropa začela pospešeno oboroževati. Nemčija je v zelo kratkem času za oboroževanje namenila 100 milijard evrov posebnega proračuna, hitreje bo povečala tudi delež proračuna za obrambo v prihodnjih letih. Protagonist pošiljanja orožja Ukrajini je v nemški vladni koaliciji postala stranka Zelenih. Ta je veljala za mirovniško stranko, ki se bojuje za splošno razoroževanje. Priča smo popolnemu preobratu nemških Zelenih, ki so se zaradi vojne odrekli temeljnim postulatom stranke.


28.11.2022

Katar pod drobnogledom

Svetovno nogometno prvenstvo je eden največjih športnih dogodkov na svetu. Zaradi tega njegov doseg v globalnem smislu presega zgolj športne okvirje, saj se vsaka štiri leta tako ali drugače dotakne več kot polovice Zemljanov. Tokratno prvenstvo gosti Katar, daleč najmanjša država gostiteljica in tudi prva brez nogometne tradicije. Odločitev o gostitelju je mednarodna nogometna zveza FIFA sprejela pred 12 leti in se takoj znašla pod kritikami. Pomisleki so se v dobrem desetletju izkazali za utemeljene, še več, v Katarju trenutno spremljamo prvenstvo, ki se ne more otresti takšnih in drugačnih zapletov izven igrišča.


21.11.2022

Vojna na vratih Evrope

Rusko-ukrajinska vojna je v ospredje postavila tudi pomembno vprašanje z zgodovinskimi koreninami in posledicami, to je nedokončan proces izgradnje obeh sodobnih narodov, tako ukrajinskega kot ruskega. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 se je pokazalo, da ruski modeli v Ukrajini ne delujejo, kar je bilo očitno tudi na ukrajinskem verskem prizorišču. Vojna, ki traja že deveti mesec, je razgalila, da je ideologija »ruskega sveta«, ki jo zagovarja Ruska pravoslavna Cerkev, pravzaprav zlitje državne in cerkvene ideologije. O tem kot tudi o vplivih vojne na širitev Nata z novima članicama, bomo govorili v tokratni oddaji Eppur si muove, in vendar se vrti, ki jo je pripravil Miha Lampreht.


14.11.2022

Podnebni ukrepi: obljube in realnost

Ohranitev cilja stopinje in pol kot zgornje meje globalnega segrevanja je po besedah slovenskih in evropskih pogajalcev glavni cilj podnebne konference v Šarm el Šejku. Toda po več kot četrt stoletja mednarodnih podnebnih pogajanj človeštvu še vedno ni uspelo omejiti izpustov toplogrednih plinov, ki so lani dosegli nov rekordni delež v ozračju. Vendar tudi Evropska unija kot vodilna na področju podnebne politike ni naredila domače naloge, Slovenija pa močno zaostaja tudi za evropskimi cilji.


Stran 5 od 58
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov