Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Libanon, država pol manjša od Slovenije, je postal v minulih letih začasni dom več kot milijonu in pol sirskih beguncev. Našli so zatočišče pred vojno, kljub temu pa odrinjeni na rob družbe čakajo na boljše čase, predvsem na konec sirske vojne. V kakšnih razmerah živijo in kdo jim pomaga? Kje vidijo prihodnost? In kako majhni Libanon zmore tako velikansko begunsko breme? Avtor: Blaž Ermenc.
Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je sporočil, da je konec marca število sirskih beguncev preseglo pet milijonov. Pri tem so šteli zgolj registrirane begunce; nihče ne ve, koliko je neregistriranih. Več kot milijon in pol Sircev je zatočišče poiskalo v sosednjem Libanonu.
Na obrobju libanonskega mesta Rayak stoji majhno šotorsko naselje. Ogrodje iz lesa in čezenj privezane plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasni dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani pomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvico. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj priklenjen na posteljo.
V bolnišnici v Siriji so doktorji vsak dan opazovali, če bom lahko premikal noge. Nisem jih čutil in vse odtlej jih ne morem premakniti.
Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata za sirske begunce, so ga starši s pomočjo tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Nadejali so si varnosti in predvsem pomoči za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je še vedno pokrito s snegom, okoli šotorov zavija veter. Nekaj toplote nudi majhna pečica, darilo humanitarnih organizacij.
Paralizirani mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se pokažeta dve tanki nogi brez mišic.In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj:
V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu fiksirali in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli.
Operacija, v kateri bi mu namestili novo ploščico, bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa:
Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov.
V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo humanitarno pomočjo pomaga Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.
Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev.
Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in oblasti vztrajno zavračajo ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kot so denimo v Jordaniji ali Turčiji.
Oblasti se bojijo se, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnotežje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.
Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost to idejo zavrača, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso:
Libanonske oblasti vseskozi vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Humanitarne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji trenutno ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni.
Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine mesečno. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, ponavadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca pa znaša več kot 850 dolarjev.
Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč beguncev je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih je število beguncev že preseglo število domačinov.
Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupaj 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev mesečno na šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.
Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo humanitarno pomoč zagotavlja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najranljivešjim med nesrečniki, ki so v Libanon prišli ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letni Halaf, ki je v Libanon pribežal iz Homsa.
Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okoli naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojne. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali.
Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o deportaciji, kljub temu jih doslej niso prisilno deportirale v Sirijo. Neprijavljeni begunci se ne upajo premakniti iz svojih bivališč. Preveva jih brezup, dolgčas, dan je enak dnevu.
Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več registrirati, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev.
Približno milijon sirskih beguncev je uradno registiranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v zadnjih dveh letih, ni prijavljenih, pravi Daniela D`Urso.
Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na njihovo svobodo gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaredi nadzornih točk varnostnih sil. Nadzorni organi jih na cestah zaustavijo, zadržijo in jim izdajo odločbe o deportaciji. Nadzorne točke so po vsem Libanonu, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in jim omejujejo svobodo gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravna pomoč beguncem postalo tako pomemben del našega humanitarnega delovanja v Libanonu, saj to predstavlja velik problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti iti po hrano.
Mednarodna humanitarna organizacija Norwegian Refugee Council jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči.
Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo v primeru zdravstvenih težav, pa tudi katere trgovine imajo pogodbo z UNHCR o dobavi hrane za begunce.
Ena od glavnih nalog humanitarnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne hodi v šolo, razlogi so različni. 25-letna Sirka Kamli iz Hame, mati šestih otrok:
Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si niso mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo zdaj našli zatočišče, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, če je šola znotraj taborišča.
Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.
Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena glavnih preprek za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina, kar pomeni za sirske otroke nepremostljivo težavo. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska humanitarna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.
Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična zadeva. Prav zato v državi niso izvedli uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov. V nekaterih krajih je število beguncev preseglo število domačinov.
V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, ekonomijo in javne storitve je enostavno prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder:
Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod po arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko okupacijo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon.
Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za luksuzni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.
Po trdithva libanonskega premiera Saada Haririja je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo škodo v višini več kot 18 milijard ameriških dolarjev. Gospodarska rast je z 8-ih odstotkov pred vojno strmoglavila na zgolj 1 odstotek, močno se je povišala stopnja brezposelnosti. Sirski begunci delajo v gradbeništvu, kmetijstvu, kot vozniki, frizerke; različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Pogosto delajo na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci. Vodja libanskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč Daniela D`Urso:
Jasno je, da moramo pomagati tudi državi gostiteljici. Libanon se sooča z nekaterimi velikimi strukturnimi težavami, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo večjih incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati pri soočanju s takšnim begunskim pritiskom.
EU bo letos za humanitarno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženenemu lokalnemu prebivalstvu, namenila 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je EU v ta namen namenila 790 milijonov evrov.
Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Morje je skrbno varovana morska pot, do Evrope pa veliko dlje kot denimo iz Turčije. Begunce povprašamo, kje se vidijo v prihodnosti. Odgovori so različni.
Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela.
Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve.
V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj.
Prav nič ne kaže, da se bo sirski konflikt kmalu končal. Tudi begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo takšnih iluzij. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.
1158 epizod
Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.
Libanon, država pol manjša od Slovenije, je postal v minulih letih začasni dom več kot milijonu in pol sirskih beguncev. Našli so zatočišče pred vojno, kljub temu pa odrinjeni na rob družbe čakajo na boljše čase, predvsem na konec sirske vojne. V kakšnih razmerah živijo in kdo jim pomaga? Kje vidijo prihodnost? In kako majhni Libanon zmore tako velikansko begunsko breme? Avtor: Blaž Ermenc.
Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je sporočil, da je konec marca število sirskih beguncev preseglo pet milijonov. Pri tem so šteli zgolj registrirane begunce; nihče ne ve, koliko je neregistriranih. Več kot milijon in pol Sircev je zatočišče poiskalo v sosednjem Libanonu.
Na obrobju libanonskega mesta Rayak stoji majhno šotorsko naselje. Ogrodje iz lesa in čezenj privezane plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasni dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani pomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvico. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj priklenjen na posteljo.
V bolnišnici v Siriji so doktorji vsak dan opazovali, če bom lahko premikal noge. Nisem jih čutil in vse odtlej jih ne morem premakniti.
Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata za sirske begunce, so ga starši s pomočjo tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Nadejali so si varnosti in predvsem pomoči za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je še vedno pokrito s snegom, okoli šotorov zavija veter. Nekaj toplote nudi majhna pečica, darilo humanitarnih organizacij.
Paralizirani mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se pokažeta dve tanki nogi brez mišic.In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj:
V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu fiksirali in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli.
Operacija, v kateri bi mu namestili novo ploščico, bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa:
Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov.
V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo humanitarno pomočjo pomaga Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.
Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev.
Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in oblasti vztrajno zavračajo ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kot so denimo v Jordaniji ali Turčiji.
Oblasti se bojijo se, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnotežje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.
Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost to idejo zavrača, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso:
Libanonske oblasti vseskozi vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Humanitarne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji trenutno ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni.
Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine mesečno. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, ponavadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca pa znaša več kot 850 dolarjev.
Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč beguncev je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih je število beguncev že preseglo število domačinov.
Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupaj 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev mesečno na šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.
Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo humanitarno pomoč zagotavlja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najranljivešjim med nesrečniki, ki so v Libanon prišli ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letni Halaf, ki je v Libanon pribežal iz Homsa.
Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okoli naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojne. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali.
Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o deportaciji, kljub temu jih doslej niso prisilno deportirale v Sirijo. Neprijavljeni begunci se ne upajo premakniti iz svojih bivališč. Preveva jih brezup, dolgčas, dan je enak dnevu.
Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več registrirati, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev.
Približno milijon sirskih beguncev je uradno registiranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v zadnjih dveh letih, ni prijavljenih, pravi Daniela D`Urso.
Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na njihovo svobodo gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaredi nadzornih točk varnostnih sil. Nadzorni organi jih na cestah zaustavijo, zadržijo in jim izdajo odločbe o deportaciji. Nadzorne točke so po vsem Libanonu, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in jim omejujejo svobodo gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravna pomoč beguncem postalo tako pomemben del našega humanitarnega delovanja v Libanonu, saj to predstavlja velik problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti iti po hrano.
Mednarodna humanitarna organizacija Norwegian Refugee Council jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči.
Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo v primeru zdravstvenih težav, pa tudi katere trgovine imajo pogodbo z UNHCR o dobavi hrane za begunce.
Ena od glavnih nalog humanitarnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne hodi v šolo, razlogi so različni. 25-letna Sirka Kamli iz Hame, mati šestih otrok:
Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si niso mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo zdaj našli zatočišče, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, če je šola znotraj taborišča.
Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.
Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena glavnih preprek za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina, kar pomeni za sirske otroke nepremostljivo težavo. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska humanitarna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.
Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična zadeva. Prav zato v državi niso izvedli uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov. V nekaterih krajih je število beguncev preseglo število domačinov.
V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, ekonomijo in javne storitve je enostavno prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder:
Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod po arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko okupacijo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon.
Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za luksuzni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.
Po trdithva libanonskega premiera Saada Haririja je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo škodo v višini več kot 18 milijard ameriških dolarjev. Gospodarska rast je z 8-ih odstotkov pred vojno strmoglavila na zgolj 1 odstotek, močno se je povišala stopnja brezposelnosti. Sirski begunci delajo v gradbeništvu, kmetijstvu, kot vozniki, frizerke; različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Pogosto delajo na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci. Vodja libanskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč Daniela D`Urso:
Jasno je, da moramo pomagati tudi državi gostiteljici. Libanon se sooča z nekaterimi velikimi strukturnimi težavami, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo večjih incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati pri soočanju s takšnim begunskim pritiskom.
EU bo letos za humanitarno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženenemu lokalnemu prebivalstvu, namenila 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je EU v ta namen namenila 790 milijonov evrov.
Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Morje je skrbno varovana morska pot, do Evrope pa veliko dlje kot denimo iz Turčije. Begunce povprašamo, kje se vidijo v prihodnosti. Odgovori so različni.
Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela.
Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve.
V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj.
Prav nič ne kaže, da se bo sirski konflikt kmalu končal. Tudi begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo takšnih iluzij. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.
Združene države Amerike so se pod predsednikom Bidnom vrnile k državam, ki priznavajo nujnost podnebnega ukrepanja. Nekaj mesecev pred ključno podnebno konferenco v Glasgowu so prizadevanja za omejitev podnebnih sprememb dobila nov zagon. Politične deklaracije pa nikakor niso dovolj – za omejitev globalnega segrevanja so nujni dejanski ukrepi.
Na Dunaju že več tednov potekajo pogajanja o oživitvi sporazuma o iranskem jedrskem programu. Cilj pogovorov sta vrnitev Združenih držav Amerike k dogovoru in odprava sankcij proti Iranu. Pogajalci so pred dnevi sporočili, da so dosegli pomemben napredek, kljub večjim razhajanjem, ki še ostajajo. Jim bo uspelo oživiti skorajda pokopani sporazum? Kako daleč je islamska republika od jedrskega orožja?
Organizacije za človekove pravice ugotavljajo, da se je stanje na tem področju v obdobju epidemije marsikje še poslabšalo. Tudi Evropa pri tem ni izjema. Evropska unija sicer človekove pravice postavlja na vrh svojih skupnih vrednot in je ob nekaterih kršitvah teh pravic v svetu zelo glasna, ji pa kritiki pri tem vprašanju očitajo dvoličnost in molčanje, ko se kršitve dogajajo pri njej doma.
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
Bliža se čas slovenskega predsedovanja Evropski uniji in številni v tem obdobju vidijo zadnji vlak za pospešitev pridružitvenega procesa držav Zahodnega Balkana tej integraciji. Evropska čakalnica postaja vse manj privlačna, še posebno v obdobju krize zaradi covida - 19. Ali je Zahodni Balkan še zahoden? se sprašujemo, ko vidimo, kako izkoriščajo priložnosti novi igralci Rusija, Turčija in predvsem Kitajska. Bi veljalo njihovo navzočnost odpraviti s pritiskom na balkanske države ali pa jim ponuditi več, kot ponujajo oni?
Zadnji italijanski voditelj, ki je svojo stranko povedel na volitve, zmagal in postal premier, je bil Silvio Berlusconi leta 2008. Odtlej so se v rimski palači Chigi zvrstili Monti, Letta, Renzi, Gentiloni, dvakrat Conte in nazadnje Draghi, vendar si nihče ni svojega položaja zaslužil na volitvah. Zakaj? V kakšni kondiciji so italijanske stranke danes? Ali živahna sklepanja novih zavezništev, zlasti med liberalci in progresivci, lahko privedejo do nove bipolarnosti? In kaj se dogaja na desnici, razklani med koalicijo in opozicijo? Predvsem pa koliko realne moči stranke sploh držijo v svojih rokah?
Nizozemsko že skozi tretjo hujšo krizo v dobrem desetletju vodi isti krizni upravljavec - Mark Rutte. Trikratni premier je svoji stranki zdaj priboril še četrto zmago na parlamentarnih volitvah. Tudi z obljubami o višjih minimalnih plačah, davčni razbremenitvi srednjega razreda in malih podjetij ter strožjih pogojih za priseljevanje, torej s politikami, ki njegovo desnosredinsko liberalno stranko ideološko vlečejo tudi k levemu in desnemu polu. Kako Nizozemska niha med zvestobo evropskemu povezovanju in gojenjem posebne vrste evroskepticizma?
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
Od doseganja enakopravnosti med spoloma v svetu smo še svetlobna leta daleč. Celo več: pandemija bi lahko izničila ves napredek, narejen v preteklega četrt stoletja. Hkrati grozi, da bo še 47 milijonov žensk in deklic zdrsnilo pod prag revščine. Evropska unija si prizadeva za prednostno reševanje problema povečanja domačega nasilja, skrb pa vzbujajo zlasti retrogresivni trendi v nekaterih članicah EU glede spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic.
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
Plinovoda Severni tok 2 in Turški tok naj bi Evropi omogočila nemoteno oskrbo z ruskim zemeljskim plinom mimo ozemlja Ukrajine. Za številne je to priložnost za velik zaslužek. Nekatere države upajo, da bodo zaradi novih plinovodnih poti izboljšale svoj mednarodni položaj. Obenem pa je ameriški kongres sprejel zakon o sankcijah proti podjetjem, ki sodelujejo pri graditvi. Sta Severni tok 2 in Turški tok le komercialni naložbi ali pa je to razpoka, ki že dalj časa obremenjuje čezatlantsko zavezništvo? O tem bomo podrobneje govorili v oddaji Eppur si muove, in vendar se vrti, ki jo je pripravil Marjan Vešligaj.
Minilo je 20 let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki je bistveno izboljšal položaj slovenske manjšine. Kaj vse je prinesel in v kolikšni meri se izvaja? Kateri izzivi so dandanes pred slovensko narodno skupnostjo?
Leto dni je minilo od zaprtja 11 milijonskega mesta Wuhan, kitajske oblasti pa so s tem šokirale zahod zaradi drakonskih ukrepov. Le nekaj tednov pozneje pa smo bili podobnim ukrepom priča tudi v sosednji Italiji. Po 76-dneh se je življenje v Wuhanu postopoma vrnilo na stare tirnice, kar so proslavili z množično proslavo ob obali Jangceja, od spomladi niso zabeležili več niti enega primera bolezni več, medtem ko se na zahodu v teh dneh spopadamo že z drugim in tretjim valom bolezni.
Globalne razmere so terjale, da se je Svetovni gospodarski forum iz Davosa preselil na svetovi splet, obenem pa poskrbele, da je iz debat bolj ali manj odmeval razmislek o odzivanju na pandemijo. Resetiranje svetovnega gospodarstva po načelu pravičnosti, kaj v prihodnje zahteva trg dela, kako naprej v skladu z najvišjimi okoljskimi standardi, pa o humanitarni agendi svetovnega gospodarskega foruma – to je nekaj tem letošnjega Davosa.
Ameriški kontrapunkt je danes zapletena polifonija zgodb, interesov, intrig, ugibanj in napetosti. Prisegel je novi predsednik Joe Biden. Napovedal je celjenje ran in obnovo ter izrazil prepričanje, da je Amerika na preizkušnji uspešno odgovorila na izziv. Biden izhod iz polarizirane Amerike, ujete v več hkratnih kriz, vidi v enotnosti Američanov. Mu jo bo uspelo doseči? Česa se je pravzaprav Amerika naučila v preteklih štirih letih?
NAPOVED: Razglasitev sodbe britanskega sodišča, da ustanovitelja WikiLeaksa ne izroči Združenim državam Amerike, je po mnenju mnogih zmaga za Juliana Assangea. A ne gre pozabiti, da ostaja v londonskem zaporu Belmarsh in da tudi obtožnica ZDA za njegovo izročitev ni umaknjena. O naravi, pomenu in posledicah objav WikiLeaksa, zaradi katerih je pravzaprav Assange izpostavljen psihični torturi in mu je zaradi t. i. arbitrarnega pridržanja že deset let onemogočena svoboda gibanja, v oddaji Eppur si muove.
Pred desetimi leti se je 26-letni tunizijski prodajalec sadja in zelenjave, obupan nad življenskimi razmerami, polil z bencinom in zažgal. To je bila iskrica, ki je sprožila množične proteste najprej v Tuniziji in nato v drugih državah na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Pričakovanja glede demokratizacije in boljšega življenja so bila visoka, a sanje so se za večino prebivalstva spremenile v moro. Kakšna je ta regija po desetih letih?
Januarske oddaje Eppur si muove v lanskem letu smo posvetili okoljskim temam. Okolju – bolj natančno, podnebnim spremembam – posvečamo tudi prvo oddajo letošnjega leta. Podnebne spremembe so namreč dolgoročno največja grožnja človeštvu. Čas za ukrepanje se hitro izteka. Letošnje leto mora biti ključno za sprejetje odločnih ukrepov. Pričakovanja od podnebne konference so zelo velika.
Nemško predsedovanje Evropski uniji v drugi polovici iztekajočega se leta so poimenovali tudi koronsko predsedovanje. V drugem valu pandemije je povezava dosegla ogromen napredek za skupno delovanje in s tem morda premagala najglobljo krizo v zgodovini obstoja. Unija gre po poti skupnega reševanja ekonomskih kriz, oblikovanja zdravstvene unije in ambicioznejšega podnebnega dogovora. Ogromno težkih izzivov pa je ostalo nerešenih. Te bosta morali z iskanjem kompromisov streti naslednji predsedujoči, Portugalska in Slovenija.
»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.
Neveljaven email naslov