Annie Machon je simpatična in zgovorna plavolaska, ki ji nikoli ne bi pripisali zgodovine tajne agentke in nekdanje žvižgačice. Vohunka, ki si to ni želela postati, je bila v devetdesetih priča številnim nepravilnostim britanske obveščevalne agencije MI5, za katero je nekaj let tudi delala. Ker se z njihovo politiko dela ni strinjala, je leta 1996 zapustila te vrste in postala žvižgačica. Javnost je želela opozoriti na zlorabe, laži in nezakonite metode delovanja tajnih služb, vse to pa je prineslo tudi nekaj zelo neprijetnih posledic. Annie Machon je v Sloveniji predavala marca na seminarju Omrežne motnje, ki ga je organiziral zavod Aksioma. Ob kozarcu črnega vina smo jo pred mikrofon ujeli tudi mi.

"Vohunstvo, kot ga predstavljajo denimo filmi o Jamesu Bondu, ljudi zavaja, da obveščevalne agencije zelo dobro opravljajo svoje naloge, kar je daleč od realnosti."

Ali ste se kdaj želeli postaviti v vlogo vohuna in ali ste se kdaj vprašali, ali je to delo resnično tako glamurozno, kot ga prikazujejo denimo filmi o agentu 007, Jamesu Bondu? No, Annie Machon ima o tem svoje mnenje. Podoba vohuna v omenjenih filmih je po njenem mnenju navadno sranje – tako se je izrazila.

“Sem se res? Ojoj! No, vsa mitologija, ki se plete okrog vohunov v Veliki Britaniji, je zelo pretirana – predvsem filmi o Jamesu Bondu. Čeprav v filmih vohuni delajo napake, kršijo zakon, dogaja se škandal za škandalom, še vedno obstaja na tisoče ljudi, ki bi radi postali del tajne službe. Ta predstava poklica ljudi zavaja, da obveščevalne agencije zelo dobro opravljajo svoje naloge – vse deluje v skladu z zakonom in etično – kar je daleč od resničnosti.”

In Britanka Annie Machon to pripoveduje iz lastnih izkušenj. Skoraj šest let je bila namreč vohunka za britansko obveščevalno službo MI5 – pa si tega dela sprva sploh ni želela opravljati. “Želela sem postati diplomatka, v obveščevalni službi sem pristala po nesreči.”

Delo tajne agentke je opravljala šest let na treh različnih položajih: najprej na političnem oddelku, nato na oddelku za irsko vprašanje, nazadnje pa na oddelku za mednarodni terorizem. A na nobenem ni bilo tako vznemirljivo in sanjsko, da bi si želela ostati.

“Obstajala so nezakonita prisluškovanja – to se sicer dogaja tudi danes, nedolžni ljudje so odhajali v zapor, saj je MI5 prikrivala ključne dokaze v sodnih procesih, seveda pa ne morem mimo nezakonitega poskusa umora libijskega voditelja Moamerja Gadafija leta 1996. Britanska zunanja obveščevalna agencija MI6 je financirala Al Kaido v Libiji, da bi ta ubila Gadafija.”

Zaradi spodletelega poskusa napada na Gadafija, pri čemer je umrlo enajst nedolžnih ljudi, in bombnega napada Ire v londonskem Cityju, ki ga MI5 ni preprečila, pa bi ga lahko, sta skupaj s partnerjem, prav tako obveščevalcem v MI5, Davidom Shaylerjem, istega leta dala odpoved, da bi postala žvižgača. Postala pa sta tudi ubežnika in zbežala v Francijo. Davida so zaprli, plačal je tudi njen davek.

“Znašel se je v takšnem položaju, v kakršnem je zdaj Snowden. Seveda pa je Davidu grozila nekoliko milejša kazen, ker se je prostovoljno vrnil v Veliko Britanijo, čeprav je vedel, da mu bodo sodili. Grozilo mu je šest let zaporne kazni. To je bilo precej slabo, a vseeno ne tako hudo kot pri Snowdnu, ki mu grozi do 35 let zapora, če se preda.”

David Shayler je v zaporu odslužil razmeroma kratko kazen, 4 mesece v Franciji in dober mesec dni v Veliki Britaniji. Zaradi vsega, kar se je dogajalo Davidu, pa tudi zaradi groženj s smrtjo, ki jih je sama dobila po razkritju tajnih podatkov obveščevalne službe MI5, je Annie Machon še nekaj let živela v strahu, da bi ji agencija ali kdor koli drug škodil.

Kljub razburljivemu življenju v času sojenja Davidu Shaylerju se je po njegovi izpustitvi življenje nekako vrnilo v stare tirnice. Vendar Annie pravi, da je ves proces zelo vplival na njun odnos. Davida je vse skupaj zlomilo, imel se je za novega Mesijo, zato so se njune poti na neki točki ločile. “Ni več zasebnosti. Ko sva postala žvižgača, sva se začela zavedati, da sva sumljiva. Zato se nisva več pogovarjala po telefonu, pa tudi doma nisva govorila. Pritisk je bil prehud, zato sva se potem leta 2006 tudi razšla.”

Po letih nevarnega življenja in slave je vohunstvo in propadlo zvezo pospravila v predal, ki si ga ne želi več odpreti. Zdaj živi razpeta med Berlinom in Veliko Britanijo in svoje izkušnje deli s širšo javnostjo, sodeluje v več skupinah, ki pomagajo žvižgačem, še naprej opozarja na nepravilnosti pri delu obveščevalnih agencij, piše knjige – med drugim je napisala knjigo z naslovom Vohuni, laži in žvižgači – predava po svetu in pravi, da se pod nobenim pogojem ne bi vrnila v viharna devetdeseta leta.

“No, verjetno bi bila po vseh izkušnjah, ki sem jih z leti pridobila, zdaj veliko boljša vohunka. Uspelo se mi je prebiti skozi proces, vsakomur ne uspe, meni je – s pomočjo prijateljev, družine in rdečega vina (haha). Res sem hvaležna in srečna, da si lahko na novo zgradim svoje življenje. To je to, kar jaz označujem za bogastvo v življenju. Denar ne prinaša sreče, sreča je, da lahko živiš polno življenje.”