Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje.
Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako.
Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.
Svojo življenjsko zgodbo in telesne napake, kot jih imenuje, je izkoristil sebi v prid
Profesionalni plezalec Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinique na Karibskem otočju, mati pa ga je takoj po rojstvu zapustila. Morda tudi zato, ker je bil drugačen. Zdravniki so mu namreč ob rojstvu postavili diagnozo Rubinstein-Taybijev sindrom – to je genska bolezen, za katero so značilni telesni odkloni, kot so deformacije prstov, značilne obrazne poteze in togi sklepi.
Po številnih težkih operacijah, s katerimi so mu želeli omogočiti samostojno življenje in izboljšati fukcionalnost rok in nog, ga je pri štirih letih posvojil francoski par. In šele takrat se je zavedel, kako zelo drugačen je. Okolica ga je zasmehovala, starši pa so ga zaznamovali, da je postal to, kar je. Da je posvojen, je čutil vse življenje, da se ne sme pomilovati, pa so mu tudi dali jasno vedeti.
Telesni hendikep tako označuje za svoj najboljši kostum. “V preteklosti nisem imel pravih prijateljev, nihče se ni hotel pogovarjati z mano, vseskozi sem se spraševal, le kaj sem slabega naredil v življenju.”
Potem pa si je nekega dne rekel, da si ne bo več postavljal tega vprašanja, ampak bo nekaj ukrenil. “Ljudem želim pokazati, da imam kljub vsemu veliko srečo. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo hujše zgodbe od moje. Jaz lahko stojim na svojih nogah, lahko govorim, vsaj upam, da sem pameten – zakaj torej ne bi izkoristil tega?”
Da se tako brez zadržkov razkriva širši javnosti, je zaslužno prav preziranje, ki ga je v preteklosti pogosto občutil. Vse njemu podobne želi spodbuditi, naj se ne sramujejo svojega telesa in naj bodo ponosni, da so na nek način posebni. Takšno – posebno – je bilo tudi njegovo predavanje v Sežani, ko je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami pripovedoval svojo življenjsko zgodbo – brez olepšav, povedano je večkrat podkrepil tudi s kletvicami – tistimi „našimi“.
“Preklinjati sem se naučil, ko sem leta 2009 prvič obiskal Slovenijo. Veliko sem se družil s prijateljico plezalko Natalijo Gros. Moram reči, da so ljudje v Sloveniji veliko bolj odprti. Prvič v svojem življenju – in ne lažem – sem lahko nekomu rekel, da ga imam rad, saj v Franciji ni povsem običajno, da prijatelju rečeš, da ga imaš rad. V Sloveniji sem se prvič počutil samozavestnega tako glede svojega telesa, kot da sem nekoga objel. Nekomu mogoče to ne pomeni veliko, meni pa. Na neki točki se počutim Slovenca.”
Da je naša država postala njegov drugi dom, so zaslužni predvsem slovenski plezalci, ki so ga medse sprejeli kot enakovrednega, spoznali pa so se v okviru Evolution toura po Evropi leta 2009, ko je obiskal 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Pravi, da ga na našo državo vežejo najlepši spomini, tu je spil veliko laških piv, pojedel ogromno bureka in se zabaval na njemu ljubi Metelkovi.
Kot profesionalni plezalec je ustanovil organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja ljudi s telesnimi ovirami k plezanju. Od leta 2011 poteka tudi svetovno prvenstvo v paraplezanju, kar je delno njegova zasluga.
Čeprav ve, da je številnim vzornik, pa sebe ne označuje za pogumnega in navdihujočega posameznika. Pravi, da je storil, kar je moral storiti. In vse to je leta 2012 pokazal v dokumentarnem filmu z naslovom Divji, ki ga je režiral slovenski režiser.
“Jure Breceljnik je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih filmskih režiserjev. On se je vame zaljubil. Ne v moje telo, ampak v mojo osebnost. Zame je bila to velika pohvala, izredna čast, da mi nekdo posveča pozornost. Nekoga resnično zanima, kaj se skriva globoko v meni. Večkrat sem dobil občutek, da nisem tako zelo poseben, ker me v preteklosti nihče ni sprejel.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje.
Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako.
Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.
Svojo življenjsko zgodbo in telesne napake, kot jih imenuje, je izkoristil sebi v prid
Profesionalni plezalec Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinique na Karibskem otočju, mati pa ga je takoj po rojstvu zapustila. Morda tudi zato, ker je bil drugačen. Zdravniki so mu namreč ob rojstvu postavili diagnozo Rubinstein-Taybijev sindrom – to je genska bolezen, za katero so značilni telesni odkloni, kot so deformacije prstov, značilne obrazne poteze in togi sklepi.
Po številnih težkih operacijah, s katerimi so mu želeli omogočiti samostojno življenje in izboljšati fukcionalnost rok in nog, ga je pri štirih letih posvojil francoski par. In šele takrat se je zavedel, kako zelo drugačen je. Okolica ga je zasmehovala, starši pa so ga zaznamovali, da je postal to, kar je. Da je posvojen, je čutil vse življenje, da se ne sme pomilovati, pa so mu tudi dali jasno vedeti.
Telesni hendikep tako označuje za svoj najboljši kostum. “V preteklosti nisem imel pravih prijateljev, nihče se ni hotel pogovarjati z mano, vseskozi sem se spraševal, le kaj sem slabega naredil v življenju.”
Potem pa si je nekega dne rekel, da si ne bo več postavljal tega vprašanja, ampak bo nekaj ukrenil. “Ljudem želim pokazati, da imam kljub vsemu veliko srečo. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo hujše zgodbe od moje. Jaz lahko stojim na svojih nogah, lahko govorim, vsaj upam, da sem pameten – zakaj torej ne bi izkoristil tega?”
Da se tako brez zadržkov razkriva širši javnosti, je zaslužno prav preziranje, ki ga je v preteklosti pogosto občutil. Vse njemu podobne želi spodbuditi, naj se ne sramujejo svojega telesa in naj bodo ponosni, da so na nek način posebni. Takšno – posebno – je bilo tudi njegovo predavanje v Sežani, ko je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami pripovedoval svojo življenjsko zgodbo – brez olepšav, povedano je večkrat podkrepil tudi s kletvicami – tistimi „našimi“.
“Preklinjati sem se naučil, ko sem leta 2009 prvič obiskal Slovenijo. Veliko sem se družil s prijateljico plezalko Natalijo Gros. Moram reči, da so ljudje v Sloveniji veliko bolj odprti. Prvič v svojem življenju – in ne lažem – sem lahko nekomu rekel, da ga imam rad, saj v Franciji ni povsem običajno, da prijatelju rečeš, da ga imaš rad. V Sloveniji sem se prvič počutil samozavestnega tako glede svojega telesa, kot da sem nekoga objel. Nekomu mogoče to ne pomeni veliko, meni pa. Na neki točki se počutim Slovenca.”
Da je naša država postala njegov drugi dom, so zaslužni predvsem slovenski plezalci, ki so ga medse sprejeli kot enakovrednega, spoznali pa so se v okviru Evolution toura po Evropi leta 2009, ko je obiskal 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Pravi, da ga na našo državo vežejo najlepši spomini, tu je spil veliko laških piv, pojedel ogromno bureka in se zabaval na njemu ljubi Metelkovi.
Kot profesionalni plezalec je ustanovil organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja ljudi s telesnimi ovirami k plezanju. Od leta 2011 poteka tudi svetovno prvenstvo v paraplezanju, kar je delno njegova zasluga.
Čeprav ve, da je številnim vzornik, pa sebe ne označuje za pogumnega in navdihujočega posameznika. Pravi, da je storil, kar je moral storiti. In vse to je leta 2012 pokazal v dokumentarnem filmu z naslovom Divji, ki ga je režiral slovenski režiser.
“Jure Breceljnik je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih filmskih režiserjev. On se je vame zaljubil. Ne v moje telo, ampak v mojo osebnost. Zame je bila to velika pohvala, izredna čast, da mi nekdo posveča pozornost. Nekoga resnično zanima, kaj se skriva globoko v meni. Večkrat sem dobil občutek, da nisem tako zelo poseben, ker me v preteklosti nihče ni sprejel.”
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
V Portorož je pred več kot desetletjem prišla službeno, delala je v oglaševanju. Ko je prišla naslednjič, je že prišla zasebno in tukaj tudi ostala. Očaral jo je Slovenec, pomagal si je s tangom. Zdaj ga plešeta skupaj, vsako soboto se Laura obleče v najlepša plesna oblačila in odide na milongo. Sicer pa se sprošča tudi v službi, pustila je oglaševanje in si, kot pravi, postavila svoj tempelj. Že od malega je namreč želela imeti svojo čajno hišo, prostor, kjer se lahko v tem norem svetu umiriš. No, namesto v Brašovu v Transilvaniji, se ji je želja pred dvema letoma izpolnila v Ljubljani.
Oya Baydar je drobna gospa, Turkinja, ki je pred kratkim dopolnila 75 let. Z neomajnim notranjim vzgibom govori in pripoveduje o tegobah, ki kazijo sodobno Turčijo – naj bo to kurdsko vprašanje, ironija dialektike med vzhodom in zahodom ali milina odnosa človek-človek, v katerega grenko ugrizne politika. Kakšna je zgodba sociologinje in aktivistke, ki je s svojo doktorsko temo zanetila prvo zasedbo univerze v turški zgodovini in pozneje prejela kopico prestižnih literarnih nagrad, v tokratni oddaji Evropa osebno.
Glas, ki poslušalca priklene nase; roke, ki se dvigajo kvišku; noge, ki udarjajo ob tla; in dolgi rjavi lasje, ki nežno valovijo ali pa ostro režejo zrak. Telo Marie Keck utripa v ritmu flamenka. Plesalka, koreografinja in kantavtorica se je rodila v Srbiji, mladost preživela na Madžarskem, potem pa jo je ljubezen do flamenka odpeljala v Madrid, kjer živi in ustvarja danes.
Njegovo poklicno in zasebno življenje je zaznamoval kratek filmček, ki ga je leta 2000 posnel na berlinski techno paradi. Po objavi na spletu je filmček z imenom Techno Viking postal svetovni spletni fenomen, Matthias pa se z “vikingom” danes redno srečuje tudi na sodišču. Glavna zvezda filmčka ga namreč toži in kaže, da bo o primeru moralo odločati celo nemško ustavno sodišče.
Prek Nemčije je doktor anorganske kemije pred desetimi leti prišel v Slovenijo. Najbolj živ spomin na tisti čas so zanj zelene registrske tablice, ki jih je kot tujec moral obesiti na svoj avto. Spominjale so ga na rumene Davidove zvezde, še toliko bolj zato, ker je bil njegov oče židovskega porekla in je tudi sam posledice očetovega izvora čutil do samega razpada Sovjetske zveze. Evgenij danes dela na Inštitutu Jožef Stefan na oddelku za anorgansko kemijo, njegov materni jezik je ruščina, je zaveden Ukrajinec, za svoj dom pa že nekaj let (in morda celo za vedno) ponosno šteje Slovenijo.
Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X so foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. V koktajl človeških glasov so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Ob prvi obletnici procesa Euromaidan, ki je v Ukrajini sprožil val nasilnih protestov ter posledično privedel do tega, je Slovenijo obiskal novinar in urednik Kyiv Post, Vlad Lavrov. Bil je med prvimi, ki so potem ko je iz Ukrajine zbežal zdaj že nekdanji predsednik Viktor Janukovič, vstopili na predsedniško posestvo Mežihirijo, in tam pred uničenjem rešil skoraj 10.000 dokumentov, ki so potrdili Janukovičevo vpletenost v korupcijo, pranje denarja in druga kriminalna dejanja.
V Slovenijo se je zaradi moževe službe preselila pred dobrim letom, pred prihodom sem jo je bilo kar strah, saj je najprej mislila, da so moža poslali v Sibirijo. Danes upa, da bodo tukaj ostali čim dlje.
Alex Susanna, direktor Inštituta Ramon Llull v Barceloni, ki se jasno opredeljuje za Katalonca.
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Neveljaven email naslov