Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

EO Philippe Ribiere

22.04.2015

Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje. Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako. Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.

Svojo življenjsko zgodbo in telesne napake, kot jih imenuje, je izkoristil sebi v prid

Profesionalni plezalec Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinique na Karibskem otočju, mati pa ga je takoj po rojstvu zapustila. Morda tudi zato, ker je bil drugačen. Zdravniki so mu namreč ob rojstvu postavili diagnozo Rubinstein-Taybijev sindrom – to je genska bolezen, za katero so značilni telesni odkloni, kot so deformacije prstov, značilne obrazne poteze in togi sklepi.

Po številnih težkih operacijah, s katerimi so mu želeli omogočiti samostojno življenje in izboljšati fukcionalnost rok in nog, ga je pri štirih letih posvojil francoski par. In šele takrat se je zavedel, kako zelo drugačen je. Okolica ga je zasmehovala, starši pa so ga zaznamovali, da je postal to, kar je. Da je posvojen, je čutil vse življenje, da se ne sme pomilovati, pa so mu tudi dali jasno vedeti.

Ker se ne pomiluje, tudi od drugih ne potrebuje sočutja

Telesni hendikep tako označuje za svoj najboljši kostum. “V preteklosti nisem imel pravih prijateljev, nihče se ni hotel pogovarjati z mano, vseskozi sem se spraševal, le kaj sem slabega naredil v življenju.”

Potem pa si je nekega dne rekel, da si ne bo več postavljal tega vprašanja, ampak bo nekaj ukrenil. “Ljudem želim pokazati, da imam kljub vsemu veliko srečo. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo hujše zgodbe od moje. Jaz lahko stojim na svojih nogah, lahko govorim, vsaj upam, da sem pameten – zakaj torej ne bi izkoristil tega?”

Pripovedovanje brez olepševanja, a iskreno izpovedno

Da se tako brez zadržkov razkriva širši javnosti, je zaslužno prav preziranje, ki ga je v preteklosti pogosto občutil. Vse njemu podobne želi spodbuditi, naj se ne sramujejo svojega telesa in naj bodo ponosni, da so na nek način posebni. Takšno – posebno – je bilo tudi njegovo predavanje v Sežani, ko je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami pripovedoval svojo življenjsko zgodbo – brez olepšav, povedano je večkrat podkrepil tudi s kletvicami – tistimi „našimi“.

“Preklinjati sem se naučil, ko sem leta 2009 prvič obiskal Slovenijo. Veliko sem se družil s prijateljico plezalko Natalijo Gros. Moram reči, da so ljudje v Sloveniji veliko bolj odprti. Prvič v svojem življenju – in ne lažem – sem lahko nekomu rekel, da ga imam rad, saj v Franciji ni povsem običajno, da prijatelju rečeš, da ga imaš rad. V Sloveniji sem se prvič počutil samozavestnega tako glede svojega telesa, kot da sem nekoga objel. Nekomu mogoče to ne pomeni veliko, meni pa. Na neki točki se počutim Slovenca.”

Laško pivo, burek in Metelkova

Da je naša država postala njegov drugi dom, so zaslužni predvsem slovenski plezalci, ki so ga medse sprejeli kot enakovrednega, spoznali pa so se v okviru Evolution toura po Evropi leta 2009, ko je obiskal 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Pravi, da ga na našo državo vežejo najlepši spomini, tu je spil veliko laških piv, pojedel ogromno bureka in se zabaval na njemu ljubi Metelkovi.

Kot profesionalni plezalec je ustanovil organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja ljudi s telesnimi ovirami k plezanju. Od leta 2011 poteka tudi svetovno prvenstvo v paraplezanju, kar je delno njegova zasluga.

Slovenski režiser se je zaljubil v njegovo osebnost

Čeprav ve, da je številnim vzornik, pa sebe ne označuje za pogumnega in navdihujočega posameznika. Pravi, da je storil, kar je moral storiti. In vse to je leta 2012 pokazal v dokumentarnem filmu z naslovom Divji, ki ga je režiral slovenski režiser.

Jure Breceljnik je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih filmskih režiserjev. On se je vame zaljubil. Ne v moje telo, ampak v mojo osebnost. Zame je bila to velika pohvala, izredna čast, da mi nekdo posveča pozornost. Nekoga resnično zanima, kaj se skriva globoko v meni. Večkrat sem dobil občutek, da nisem tako zelo poseben, ker me v preteklosti nihče ni sprejel.”


Evropa osebno

724 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

EO Philippe Ribiere

22.04.2015

Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje. Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako. Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.

Svojo življenjsko zgodbo in telesne napake, kot jih imenuje, je izkoristil sebi v prid

Profesionalni plezalec Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinique na Karibskem otočju, mati pa ga je takoj po rojstvu zapustila. Morda tudi zato, ker je bil drugačen. Zdravniki so mu namreč ob rojstvu postavili diagnozo Rubinstein-Taybijev sindrom – to je genska bolezen, za katero so značilni telesni odkloni, kot so deformacije prstov, značilne obrazne poteze in togi sklepi.

Po številnih težkih operacijah, s katerimi so mu želeli omogočiti samostojno življenje in izboljšati fukcionalnost rok in nog, ga je pri štirih letih posvojil francoski par. In šele takrat se je zavedel, kako zelo drugačen je. Okolica ga je zasmehovala, starši pa so ga zaznamovali, da je postal to, kar je. Da je posvojen, je čutil vse življenje, da se ne sme pomilovati, pa so mu tudi dali jasno vedeti.

Ker se ne pomiluje, tudi od drugih ne potrebuje sočutja

Telesni hendikep tako označuje za svoj najboljši kostum. “V preteklosti nisem imel pravih prijateljev, nihče se ni hotel pogovarjati z mano, vseskozi sem se spraševal, le kaj sem slabega naredil v življenju.”

Potem pa si je nekega dne rekel, da si ne bo več postavljal tega vprašanja, ampak bo nekaj ukrenil. “Ljudem želim pokazati, da imam kljub vsemu veliko srečo. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo hujše zgodbe od moje. Jaz lahko stojim na svojih nogah, lahko govorim, vsaj upam, da sem pameten – zakaj torej ne bi izkoristil tega?”

Pripovedovanje brez olepševanja, a iskreno izpovedno

Da se tako brez zadržkov razkriva širši javnosti, je zaslužno prav preziranje, ki ga je v preteklosti pogosto občutil. Vse njemu podobne želi spodbuditi, naj se ne sramujejo svojega telesa in naj bodo ponosni, da so na nek način posebni. Takšno – posebno – je bilo tudi njegovo predavanje v Sežani, ko je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami pripovedoval svojo življenjsko zgodbo – brez olepšav, povedano je večkrat podkrepil tudi s kletvicami – tistimi „našimi“.

“Preklinjati sem se naučil, ko sem leta 2009 prvič obiskal Slovenijo. Veliko sem se družil s prijateljico plezalko Natalijo Gros. Moram reči, da so ljudje v Sloveniji veliko bolj odprti. Prvič v svojem življenju – in ne lažem – sem lahko nekomu rekel, da ga imam rad, saj v Franciji ni povsem običajno, da prijatelju rečeš, da ga imaš rad. V Sloveniji sem se prvič počutil samozavestnega tako glede svojega telesa, kot da sem nekoga objel. Nekomu mogoče to ne pomeni veliko, meni pa. Na neki točki se počutim Slovenca.”

Laško pivo, burek in Metelkova

Da je naša država postala njegov drugi dom, so zaslužni predvsem slovenski plezalci, ki so ga medse sprejeli kot enakovrednega, spoznali pa so se v okviru Evolution toura po Evropi leta 2009, ko je obiskal 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Pravi, da ga na našo državo vežejo najlepši spomini, tu je spil veliko laških piv, pojedel ogromno bureka in se zabaval na njemu ljubi Metelkovi.

Kot profesionalni plezalec je ustanovil organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja ljudi s telesnimi ovirami k plezanju. Od leta 2011 poteka tudi svetovno prvenstvo v paraplezanju, kar je delno njegova zasluga.

Slovenski režiser se je zaljubil v njegovo osebnost

Čeprav ve, da je številnim vzornik, pa sebe ne označuje za pogumnega in navdihujočega posameznika. Pravi, da je storil, kar je moral storiti. In vse to je leta 2012 pokazal v dokumentarnem filmu z naslovom Divji, ki ga je režiral slovenski režiser.

Jure Breceljnik je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih filmskih režiserjev. On se je vame zaljubil. Ne v moje telo, ampak v mojo osebnost. Zame je bila to velika pohvala, izredna čast, da mi nekdo posveča pozornost. Nekoga resnično zanima, kaj se skriva globoko v meni. Večkrat sem dobil občutek, da nisem tako zelo poseben, ker me v preteklosti nihče ni sprejel.”


27.03.2013

Tendai Huchu - zimbabvejski pisatelj

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


27.03.2013

Tendai Huchu - zimbabvejski pisatelj

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


20.03.2013

Diana Lui, fotografinja, ki pravi, da je Slovenija naravni raj za umetniško fotografijo

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


13.03.2013

Srđa Popović, srbski politični aktivist

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


06.03.2013

Frederick Wiseman

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


27.02.2013

Pekka Metso

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


20.02.2013

Conny Blom, švedski umetnik

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


13.02.2013

Christopher Meredith, valižanski pisatelj in prevajalec, ki je svojo kariero začel kot delavec v železarni, tako kot 3 generacije njegovih prednikov

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


06.02.2013

Evropa osebno

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


30.01.2013

Espido Freire - baskovsko španska pisateljica

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


23.01.2013

Luc Panissod, generalni sekretar Svetovne organizacije skavtskega gibanja

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


16.01.2013

Melanie S. Rose - nemška pesnica in pisateljica

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


09.01.2013

Anselm Grün, menih, ki nemške menedžerje uči, kako voditi

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


02.01.2013

József Makai, madžarski novinar in urednik

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


26.12.2012

Leo Bormans, beligijski pisatelj, novinar in ambasador sreče

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


12.12.2012

Florian Schulz - nemški fotograf, ki raje kot lepa dekleta fotografira živali in naravo...

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


05.12.2012

Elyes Ezzine, tunizijski pravnik in borec za človekove pravice

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


28.11.2012

Umar Cheema, pakistanski preiskovalni novinar

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


21.11.2012

Maja Miloš, srbska režiserka

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


14.11.2012

Blanca Andreu, španska pesnica in blogerka

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.


Stran 24 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov