Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Britanski TV voditelj na Travel Channelu Henry Cole je pred približno mesecem dni v Ljubljani pričel snemati novo sezono oddaj “Super vožnje z motorjem”, med katero ga bo pot vodila od Ljubljane do Sofije. Z njim smo se še pred začetkom motoristične avanture med drugim pogovarjali o varnosti v prometu, motorjih za hipsterje ter vožnji s Hell’s Angels.
"Nekoč mi je vožnja z motorjem prinašala adrenalin, zdaj pa mi pomeni veliko več kot le to"
51-letni Henry Cole je voditelj serije “Super vožnje z motorjem”, ki je med najbolj gledanimi oddajami na Travel Channelu. A med prebiranjem njegovega pestrega življenjepisa lahko med drugim izvemo, da je tudi igralec in filmar, občasno svoj glas posoja za sinhronizacijo posnetkov. Pred podpisom pogodbe za Travel Channel se je med drugim ukvarjal tudi s tako imenovanimi ‘rokumentarci’ oziroma dokumentarci o rock glasbi, snemal je že oddaje o pestrosti podvodnega sveta, pa oddaje o kuhanju in vrtnarstvu ter o avtomobilizmu, ki ga označuje za nekakšen mejnik svoje kariere, povezane z oddajami z vonjem po bencinu. “Ni bilo lahko uvrstiti motorizem na televizijo v Veliki Britaniji in Evropi, zdaj pa se oddaja predvaja vsak večer.”
Imam najboljšo službo na svetu. Peljem se z motorjem po različnih državah in za to me še plačujejo – ne veliko, a me. Moje sanje so s tem izpolnjene. Ko se bom nekoč zbudil in ne bom več hvaležen za delo, ki ga opravljam, bo to dan, ko bom začel iskati nekoga, da me nadomesti.
– Henry Cole
Henryja je z motorji seznanil njegov stric Dick Redbeard Gladstone pri osmih letih, nad tem konjičkom pa njegovi starši niso bili nič kaj navdušeni. “Mislim, da sem se prvič z motorjem peljal pri desetih letih med polji, na cesto sem prvič odšel, ko mi je bilo 14 ali 15 let … bil sem torej kar nekoliko premlad. Zdaj tudi moja otroka, ki sta stara osem in deset let, vozita motor. Seveda me skrbi zanju, a poskušam urediti, da se vozita zunaj cest.” Nevarnost pa je vseeno, meni, eden izmed ključnih čarov motorizma.
“Moramo si priznati, da je vožnja z motorjem bolj nevarna od vožnje z avtomobilom. A če veš, kaj počneš, če te že od zgodnjega otroštva vzgajajo, kako skrbeti za varnost, to zares pomaga.”
– Henry Cole
Henry je sicer tudi direktor motorističnega podjetja Gladstone Motorcycles (ime je podjetje dobilo po Henryjevem stricu), ki, kot piše na njegovi spletni strani, izdeluje motorje za “preudarne huligane”. Motorji namreč že zdavnaj niso več le za ‘umazane barabe’, vozijo jih tudi bogati finančniki. “Motorizem je inkluziven. Vozil sem se že s Hell’s Angeli, LA Gangbangeri, ki s seboj nosijo pištole, z ruskimi motorističnimi skupinami, a nihče od njih me še nikoli ni prestrašil. Pa sem spoznal že precej velikih tipov s tetovažami, bradami … a vsi se poistovetimo z motorji, smo globalna enotna skupnost.”
“Našel sem številne lepe kraje. A najboljše pri vožnji z motorjem je, da nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom.”
– Henry Cole
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Britanski TV voditelj na Travel Channelu Henry Cole je pred približno mesecem dni v Ljubljani pričel snemati novo sezono oddaj “Super vožnje z motorjem”, med katero ga bo pot vodila od Ljubljane do Sofije. Z njim smo se še pred začetkom motoristične avanture med drugim pogovarjali o varnosti v prometu, motorjih za hipsterje ter vožnji s Hell’s Angels.
"Nekoč mi je vožnja z motorjem prinašala adrenalin, zdaj pa mi pomeni veliko več kot le to"
51-letni Henry Cole je voditelj serije “Super vožnje z motorjem”, ki je med najbolj gledanimi oddajami na Travel Channelu. A med prebiranjem njegovega pestrega življenjepisa lahko med drugim izvemo, da je tudi igralec in filmar, občasno svoj glas posoja za sinhronizacijo posnetkov. Pred podpisom pogodbe za Travel Channel se je med drugim ukvarjal tudi s tako imenovanimi ‘rokumentarci’ oziroma dokumentarci o rock glasbi, snemal je že oddaje o pestrosti podvodnega sveta, pa oddaje o kuhanju in vrtnarstvu ter o avtomobilizmu, ki ga označuje za nekakšen mejnik svoje kariere, povezane z oddajami z vonjem po bencinu. “Ni bilo lahko uvrstiti motorizem na televizijo v Veliki Britaniji in Evropi, zdaj pa se oddaja predvaja vsak večer.”
Imam najboljšo službo na svetu. Peljem se z motorjem po različnih državah in za to me še plačujejo – ne veliko, a me. Moje sanje so s tem izpolnjene. Ko se bom nekoč zbudil in ne bom več hvaležen za delo, ki ga opravljam, bo to dan, ko bom začel iskati nekoga, da me nadomesti.
– Henry Cole
Henryja je z motorji seznanil njegov stric Dick Redbeard Gladstone pri osmih letih, nad tem konjičkom pa njegovi starši niso bili nič kaj navdušeni. “Mislim, da sem se prvič z motorjem peljal pri desetih letih med polji, na cesto sem prvič odšel, ko mi je bilo 14 ali 15 let … bil sem torej kar nekoliko premlad. Zdaj tudi moja otroka, ki sta stara osem in deset let, vozita motor. Seveda me skrbi zanju, a poskušam urediti, da se vozita zunaj cest.” Nevarnost pa je vseeno, meni, eden izmed ključnih čarov motorizma.
“Moramo si priznati, da je vožnja z motorjem bolj nevarna od vožnje z avtomobilom. A če veš, kaj počneš, če te že od zgodnjega otroštva vzgajajo, kako skrbeti za varnost, to zares pomaga.”
– Henry Cole
Henry je sicer tudi direktor motorističnega podjetja Gladstone Motorcycles (ime je podjetje dobilo po Henryjevem stricu), ki, kot piše na njegovi spletni strani, izdeluje motorje za “preudarne huligane”. Motorji namreč že zdavnaj niso več le za ‘umazane barabe’, vozijo jih tudi bogati finančniki. “Motorizem je inkluziven. Vozil sem se že s Hell’s Angeli, LA Gangbangeri, ki s seboj nosijo pištole, z ruskimi motorističnimi skupinami, a nihče od njih me še nikoli ni prestrašil. Pa sem spoznal že precej velikih tipov s tetovažami, bradami … a vsi se poistovetimo z motorji, smo globalna enotna skupnost.”
“Našel sem številne lepe kraje. A najboljše pri vožnji z motorjem je, da nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom.”
– Henry Cole
Kanadčanko Karo Scott pozna vsak poznavalec pokra. Maja se je preselila v Ljubljano, pred tem je živela tudi v Angliji, Združenih državah Amerike in Italiji. Ob študiju je trenirala tajski boks, kot novinarka je delala na radiu in televiziji, večino časa pa namenja pokru, ki ga igra tudi z najboljšimi na svetu.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
Britanec Mark Reeder se je pri dvajsetih podal v svet. Iz rojstnega Manchestra, kjer je kot glasbenik in glasbeni producent soustvarjal z Joy Divison in med drugim imel band z Mickom Hucknallom, je odpotoval v takrat še z zidom razdeljeni Berlin, kjer živi in ustvarja še danes. Septembra so v Ljubljani premierno prikazali dokumentarni film Želja in zvok, čigar avtor je prav 57-letni Reeder. V njem nazorno prikazuje kulturno okolje in klubsko življenje v zahodnem Berlinu med leti 1979 in 1989. O filmu in neponovljivi berlinski izkušnji pred padcem zidu, pa tudi o trenutku združitve Berlina, ki pa ga je Mark Reeder žal zamudil.
Pank je glasen in jasen. Takšna je tudi Helena Velena oziroma Strupena Helena, italijanska aktivistka in pevka. Zagovornica umetnosti, kritična do kapitalizma, brez dlake na jeziku govori o svoji ujetosti v moškem telesu, želji po tem, da bi postala ženska in končni odločitvi, da bo transspolna oseba. O svoji drugačnosti, panku, ki ji je dal smisel in motivacijo za življenje, in odnosu družine ter prijateljev do njene spolne identitete je pripovedovala v oddaji Evropa, osebno!
Ko se človek odpravi intervjuvati nekoga, o katerem med različnimi članki na spletu lahko preberemo med drugim, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej iluzorno pričakovati, da bi izvedeli prav vse podatke. A poskusili smo. 67-letnega Vladimirja Yakunina ste spoznali v tokratni oddaji Evropa, osebno!
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.
Netta Norro je naša finska gostja, v svojem življenju se je ukvarjala z umetnostjo, novinarstvom, podjetništvom, pa tudi s podnebnimi spremembami. Pretežno torej s poklici, pri katerih pomaga finska kreativna melanholija, ki še posebej pride do izraza v jesenskih in zimskih dneh. 37-letnica jo s pridom izkorišča pri vseh svojih dejavnostih. Razen pri savnanju.
Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.
Umetniško ime je izbral, ker je želel, da bi bilo to podobno tistim, ki se pojavljajo v stripih. Tako je junija vendarle postal lik v znanem italijanskem stripu Topolino – nadeli so mu vzdevek Paperotti, za vse druge pa še vedno ostaja Jovanotti. Italijanski glasbenik Lorenzo Cherubini je italijanska medijska zvezda, uspešen v tujini, zvestobo oboževalcev pa si vedno znova pridobi s svojimi nepričakovanimi albumi. V svoji skoraj tridesetletni karieri je nanizal 13 studijskih albumov, koncertira po Italiji in svetu, pred leti pa se je z družino preselil v Združene države Amerike. Jovanotti ne potrebuje posebne predstavitve, saj njegova glasba govori o njem. Tudi v tokratni oddaji Evropa osebno.
Mama večne košarkarske legende Biserka Petrović pravi, da je Dražen treniral tudi po sedem ur na dan. V zasebnem življenju je bil sramežljiv, na parketu nepopustljiv.
Britanec, ki že 12 let živi v Ugandi, zadnjih deset v Kampali, kjer vodi nevladno organizacijo za pomoč beguncem. Uganda je namreč v primerjavi z okoliškimi državami precej bolj prijazna do beguncev, gosti jih več kot pol milijona. Eden od programov za pomoč beguncem, ki ga izvajajo pri organizaciji Refugee Law Project, je tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja, ne le ženskam, tudi moškim. Kot pravi dr. Chris Dolan, od treh ljudi, ki so bili posiljeni, sta dve ženski, eden pa je moški. Kako pomagati posiljenim moškim, pa je velik problem, ne le v Ugandi, tudi drugod po svetu in Chris je prvi, ki je o tem začel govoriti na glas.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Neveljaven email naslov