Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.
Že leta 1991 je v Ljubljani nastopil v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu.
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa ter si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja.
Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica. A Craiga Westnona je slovensko občinstvo najprej spoznalo na odru Cankarjevega doma: “Prvič sem prišel decembra leta 1991, takoj po neodvisnosti. Bila je zima, temno je bilo. Nastopal sem v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu. Pred tem še nikoli nisem bil v Sloveniji in ob tem prvem obisku je bilo popolnoma drugače, kot je danes.
Ulice ponoči sploh niso bile osvetljene, na Tromostovju si srečal le menjalce denarja, prava podoba vzhodnega bloka … Nekaj let pozneje sem v Angliji spoznal Gora Osojnika in našo predstavo je uvrstil na prvo Ano Desetnico, ki jo je pripravil konec 90. let.”
Craig Weston je postal redni mentor Šugle, šole uličnega gledališča, ki ustvarja v okviru Gledališča Ane Monro. Kot režiser je z monrojevci sodeloval tudi pri predstavah Zlati osel in Kletka, z The Primitives pa se je letos vrnil na Ano Desetnico in na slovenske ulice. Pravi, da mu je ulično gledališče zlezlo pod kožo, in v spominu je ostal tudi trenutek, ko se je to zgodilo.
“Nastopali smo na ulici v trapastih kostumih, spuščali smo čudne nezemeljske zvoke in ustvarjali glasbo. Šli smo mimo avtomobila, vrata so bila odprta in ključ je bil v avtu. Takrat sem pomislil: lahko bi sedel v avto, obrnil ključ in se odpeljal. Tega ne bom storil, ampak bi lahko. Kraja avtomobila bi bila umetniško dejanje. To mi je všeč.”
– Craig Weston
Weston pa ob tem opozarja, da kultura v svetu, ki mu vladajo možje številk, postaja ogrožena vrsta, a jo je v dobro človeštva nedvomno vredno ohraniti. “Ustvarjamo rituale, ki nam dajo priložnost, da sanjamo skupaj. Sliši se zelo poetično, a možnosti, da to počnemo skupaj, so redke.
To je motiv za ustvarjanje uličnega gledališča, pa tudi drugih umetnosti. Glasbenik ustvarja sanjski prostor za vse, ki slišijo njegovo glasbo, in če jo poslušamo skupaj, si delimo ta prostor. Danes je to še posebej pomembno, saj je svet postal zelo pragmatičen. Zdi se, da je vse izraženo v številkah. Ravnotežje je bilo porušeno, kar se sicer v zgodovini redno dogaja, a res smo zanihali v eno stran. Veselim se sprememb, rad bi videl, kam nas bodo odpeljale mlajše generacije, saj na tej točki ne moremo ostati, ni zabavno. Moj sin je glasbenik, opazujem njega in njegove prijatelje, ki že ustvarjajo svet, v katerem bodo lahko počeli, kar želijo. Odkrili bodo druge poti, kot smo jih mi.“
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.
Že leta 1991 je v Ljubljani nastopil v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu.
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa ter si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja.
Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica. A Craiga Westnona je slovensko občinstvo najprej spoznalo na odru Cankarjevega doma: “Prvič sem prišel decembra leta 1991, takoj po neodvisnosti. Bila je zima, temno je bilo. Nastopal sem v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu. Pred tem še nikoli nisem bil v Sloveniji in ob tem prvem obisku je bilo popolnoma drugače, kot je danes.
Ulice ponoči sploh niso bile osvetljene, na Tromostovju si srečal le menjalce denarja, prava podoba vzhodnega bloka … Nekaj let pozneje sem v Angliji spoznal Gora Osojnika in našo predstavo je uvrstil na prvo Ano Desetnico, ki jo je pripravil konec 90. let.”
Craig Weston je postal redni mentor Šugle, šole uličnega gledališča, ki ustvarja v okviru Gledališča Ane Monro. Kot režiser je z monrojevci sodeloval tudi pri predstavah Zlati osel in Kletka, z The Primitives pa se je letos vrnil na Ano Desetnico in na slovenske ulice. Pravi, da mu je ulično gledališče zlezlo pod kožo, in v spominu je ostal tudi trenutek, ko se je to zgodilo.
“Nastopali smo na ulici v trapastih kostumih, spuščali smo čudne nezemeljske zvoke in ustvarjali glasbo. Šli smo mimo avtomobila, vrata so bila odprta in ključ je bil v avtu. Takrat sem pomislil: lahko bi sedel v avto, obrnil ključ in se odpeljal. Tega ne bom storil, ampak bi lahko. Kraja avtomobila bi bila umetniško dejanje. To mi je všeč.”
– Craig Weston
Weston pa ob tem opozarja, da kultura v svetu, ki mu vladajo možje številk, postaja ogrožena vrsta, a jo je v dobro človeštva nedvomno vredno ohraniti. “Ustvarjamo rituale, ki nam dajo priložnost, da sanjamo skupaj. Sliši se zelo poetično, a možnosti, da to počnemo skupaj, so redke.
To je motiv za ustvarjanje uličnega gledališča, pa tudi drugih umetnosti. Glasbenik ustvarja sanjski prostor za vse, ki slišijo njegovo glasbo, in če jo poslušamo skupaj, si delimo ta prostor. Danes je to še posebej pomembno, saj je svet postal zelo pragmatičen. Zdi se, da je vse izraženo v številkah. Ravnotežje je bilo porušeno, kar se sicer v zgodovini redno dogaja, a res smo zanihali v eno stran. Veselim se sprememb, rad bi videl, kam nas bodo odpeljale mlajše generacije, saj na tej točki ne moremo ostati, ni zabavno. Moj sin je glasbenik, opazujem njega in njegove prijatelje, ki že ustvarjajo svet, v katerem bodo lahko počeli, kar želijo. Odkrili bodo druge poti, kot smo jih mi.“
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov