Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.

Že leta 1991 je v Ljubljani nastopil v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu.

Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa ter si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja.

Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica. A Craiga Westnona je slovensko občinstvo najprej spoznalo na odru Cankarjevega doma: “Prvič sem prišel decembra leta 1991, takoj po neodvisnosti. Bila je zima, temno je bilo. Nastopal sem v sodobni operni izvedbi Antigone v Cankarjevem domu. Pred tem še nikoli nisem bil v Sloveniji in ob tem prvem obisku je bilo popolnoma drugače, kot je danes.

Ulice ponoči sploh niso bile osvetljene, na Tromostovju si srečal le menjalce denarja, prava podoba vzhodnega bloka … Nekaj let pozneje sem v Angliji spoznal Gora Osojnika in našo predstavo je uvrstil na prvo Ano Desetnico, ki jo je pripravil konec 90. let.”

Craig Weston je postal redni mentor Šugle, šole uličnega gledališča, ki ustvarja v okviru Gledališča Ane Monro. Kot režiser je z monrojevci sodeloval tudi pri predstavah Zlati osel in Kletka, z The Primitives pa se je letos vrnil na Ano Desetnico in na slovenske ulice. Pravi, da mu je ulično gledališče zlezlo pod kožo, in v spominu je ostal tudi trenutek, ko se je to zgodilo.

“Nastopali smo na ulici v trapastih kostumih, spuščali smo čudne nezemeljske zvoke in ustvarjali glasbo. Šli smo mimo avtomobila, vrata so bila odprta in ključ je bil v avtu. Takrat sem pomislil: lahko bi sedel v avto, obrnil ključ in se odpeljal. Tega ne bom storil, ampak bi lahko. Kraja avtomobila bi bila umetniško dejanje. To mi je všeč.”
– Craig Weston

Weston pa ob tem opozarja, da kultura v svetu, ki mu vladajo možje številk, postaja ogrožena vrsta, a jo je v dobro človeštva nedvomno vredno ohraniti. “Ustvarjamo rituale, ki nam dajo priložnost, da sanjamo skupaj. Sliši se zelo poetično, a možnosti, da to počnemo skupaj, so redke.

To je motiv za ustvarjanje uličnega gledališča, pa tudi drugih umetnosti. Glasbenik ustvarja sanjski prostor za vse, ki slišijo njegovo glasbo, in če jo poslušamo skupaj, si delimo ta prostor. Danes je to še posebej pomembno, saj je svet postal zelo pragmatičen. Zdi se, da je vse izraženo v številkah. Ravnotežje je bilo porušeno, kar se sicer v zgodovini redno dogaja, a res smo zanihali v eno stran. Veselim se sprememb, rad bi videl, kam nas bodo odpeljale mlajše generacije, saj na tej točki ne moremo ostati, ni zabavno. Moj sin je glasbenik, opazujem njega in njegove prijatelje, ki že ustvarjajo svet, v katerem bodo lahko počeli, kar želijo. Odkrili bodo druge poti, kot smo jih mi.“