Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
"Živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti"
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časopis Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Srećka Horvata smo srečali na Škrabčevi domačiji v Hrovači. Pred literarnim večerom, na katerem je predstavil svojo novo knjigo The Radicality of Love, v njej se ukvarja z odnosom revolucionarjev do ljubezni. Ne govori zgodb o sebi. Raje o svetu. In o filozofiji.
“Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.”
“Dragocena zasluga filozofov je, da stvari, ki so na prvi pogled normalne in naravne, postavijo pod vprašaj.”
Strah ga ne odvrne od obiska največjih kriznih žarišč. Pravi, da ne želi le filozofirati; dogajanje hoče videti na lastne oči. Hoče doživeti in čutiti. Zato je odšel v Kairo tik pred revolucijo na Tahrirju, v New York med okupacijo Wall Streeta, v Senegal na svetovni socialni forum. Danes spremlja begunce.
“Begunska kriza odpira vprašanje solidarnosti, tolerance, medsebojnega razumevanja in ljubezni do sočloveka. Seveda je lepše videti, kako ljudje na nemških železniških postajah pozdravljajo begunce in jim dajejo podporo, kot neonacistične shode, ki podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. Ampak ali smo res tako širokosrčni? Rekel bi, da ne.”
Srećko Horvat: “Sam vidim begunsko krizo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta.”
— Val 202 (@Val202) October 19, 2015
“V Evropi ni na vidiku nobenega karizmatičnega voditelja, ki bi zmogel potegniti Evropo iz blata. Vsi kontinenti so bolj živi. Evropa skuša ustvarjati vtis počasnosti, premišljenosti, ampak med ljudmi, ki jo vodijo, ni nobenega filozofa. Največji umi niso zraven, vsi veliki misleci različnih področij so zbežali stran. Kar velja tudi za Slovenijo, vsi najpametnejši so se umaknili. Slovenija je zelo podobna Evropi, mi pa sanjamo o tem, da smo premalo evropski. Problem je, da smo preveč evropski.”
“Za vse večji razkorak med elito in revnimi še nisem slišal rešitve.”
Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije z ekonomsko propagando. Zadnja revolucija, polna ljubezni in strasti, ki je v ospredje vrgla “free love” v vseh oblikah, je bila seksualna revolucija leta 1968. Tragika te revolucije bil prihod kapitalizma.
“Danes ljubezen narekujejo spletne aplikacije, kakršni sta Tinder in Grindr. Danes živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti.”
Pravi, da je ljubezenski naboj mogoče najti v številnih zgodovinskih dogodkih. Zato so se dogajale revolucije, ki so bile podžgane s strastjo. Brez strasti ni revolucije. Zdaj pa je strasti premalo, zato so hitre rešitve za krizno obdobje, v katerem smo, čista utopija: “Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Če se zgodi velik naboj, se lahko zaneti revolucija in se zgodijo velike družbene spremembe.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
"Živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti"
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časopis Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Srećka Horvata smo srečali na Škrabčevi domačiji v Hrovači. Pred literarnim večerom, na katerem je predstavil svojo novo knjigo The Radicality of Love, v njej se ukvarja z odnosom revolucionarjev do ljubezni. Ne govori zgodb o sebi. Raje o svetu. In o filozofiji.
“Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.”
“Dragocena zasluga filozofov je, da stvari, ki so na prvi pogled normalne in naravne, postavijo pod vprašaj.”
Strah ga ne odvrne od obiska največjih kriznih žarišč. Pravi, da ne želi le filozofirati; dogajanje hoče videti na lastne oči. Hoče doživeti in čutiti. Zato je odšel v Kairo tik pred revolucijo na Tahrirju, v New York med okupacijo Wall Streeta, v Senegal na svetovni socialni forum. Danes spremlja begunce.
“Begunska kriza odpira vprašanje solidarnosti, tolerance, medsebojnega razumevanja in ljubezni do sočloveka. Seveda je lepše videti, kako ljudje na nemških železniških postajah pozdravljajo begunce in jim dajejo podporo, kot neonacistične shode, ki podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. Ampak ali smo res tako širokosrčni? Rekel bi, da ne.”
Srećko Horvat: “Sam vidim begunsko krizo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta.”
— Val 202 (@Val202) October 19, 2015
“V Evropi ni na vidiku nobenega karizmatičnega voditelja, ki bi zmogel potegniti Evropo iz blata. Vsi kontinenti so bolj živi. Evropa skuša ustvarjati vtis počasnosti, premišljenosti, ampak med ljudmi, ki jo vodijo, ni nobenega filozofa. Največji umi niso zraven, vsi veliki misleci različnih področij so zbežali stran. Kar velja tudi za Slovenijo, vsi najpametnejši so se umaknili. Slovenija je zelo podobna Evropi, mi pa sanjamo o tem, da smo premalo evropski. Problem je, da smo preveč evropski.”
“Za vse večji razkorak med elito in revnimi še nisem slišal rešitve.”
Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije z ekonomsko propagando. Zadnja revolucija, polna ljubezni in strasti, ki je v ospredje vrgla “free love” v vseh oblikah, je bila seksualna revolucija leta 1968. Tragika te revolucije bil prihod kapitalizma.
“Danes ljubezen narekujejo spletne aplikacije, kakršni sta Tinder in Grindr. Danes živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti.”
Pravi, da je ljubezenski naboj mogoče najti v številnih zgodovinskih dogodkih. Zato so se dogajale revolucije, ki so bile podžgane s strastjo. Brez strasti ni revolucije. Zdaj pa je strasti premalo, zato so hitre rešitve za krizno obdobje, v katerem smo, čista utopija: “Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Če se zgodi velik naboj, se lahko zaneti revolucija in se zgodijo velike družbene spremembe.”
Najwan Darwish je palestinski pesnik, pisatelj in urednik. Živi v Jeruzalemu, kjer dela kot urednik kulture časnika Al Araby Al Jadeed, ki je arabski časopis, ki izhaja v Londonu. Nekateri kritiki ga opisujejo kot enega izmed največjih novih zvezd arabske literature. Njegovo knjigo “Nothing more to lose” so leta 2014 uvrstili na prestižen seznam knjig leta po izboru ameriškega NPR-ja. Vendar sam je daleč od slave, saj se je izogiba in na nikakršen način noče imeti opravka z njo. Povsem skromno in ponižno se oklepa zgolj in samo poezije.
Saleem Vaillancourt živi v Londonu, odraščal je v Kanadi in Združenih državah Amerkie. Njegova mama je Iranka, vendar sam še ni bil v Iranu, saj bi bilo to zanj prenevarno. Je novinar in aktivist kampanje Izobrazba ni zločin. Saleem je zaposlen na projektu Izobrazba ni zločin, ki opozarja na sistematično kratenje pravic največji neislamski manjšini v Iranu – bahajcem. Iranski režim jim med drugim prepoveduje dostop do visoke izobrazbe. Pred 30 leti so ustanovili Bahajski inštitut za visoko izobraževanje, ki predstavlja eno od najdlje trajajočih in hkrati najmanj znanih oblik konstruktivnega kljubovanja in mirnega odpora na svetu.
Ameriška novinarka iz Portlanda v Oregonu je stara šele 26 let, njen življenjepis pa se bere, kot da bi jih imela vsaj dvakrat toliko. Zadnja leta je Cecelia Marshall delala kot časopisna novinarka v Phnom Penhu v Kambodži, še prej se je doma ukvarjala tudi z radiem, preučevala je med drugim kulture prvotnih prebivalcev Severne Amerike. "Med političnimi novinarji velja, da so predsedniške volitve naše "olimpijske igre". Vsak dan poskušaš povedati kaj novega, z drugega zornega kota in potem končno prideš do vrhunca, večera, ko so znani rezultati. Na terenu si od petih zjutraj pa do dveh, treh zjutraj naslednji dan. In potem ne greš domov, ampak na radio, kjer posnameš zgodbo za naslednje jutro. In ob 6-ih greš potem končno spat." Vmes je pol leta postavljala eko vasi v Senegalu, danes pa v Oldenburgu v Nemčiji študira migracije in medkulturne študije. Vmes je še za nekaj časa odšla v Palestino, teden dni po snemanju te Evrope osebno pa se je tudi poročila. Njen mož je prav iz Palestine.
Leonidas Oikonomakis je nedavno zaključil z doktoratom o različnih gibanjih v Latinski Ameriki, letos pa prvič poučuje na Univerzi na Kreti. Njegova predavanja niso priljubljena samo zaradi njegovega kritičnega pogleda na družbo in aktualno dogajanje po svetu, ampak tudi zato, ker je 35-letni Leonidas glavni pevec in pisec v priljubljeni grški hiphop skupini Social Waste, ki v grškem glasbenem prostoru odzvanja z družbeno kritičnimi besedili, s katerimi poskuša informirati in izobraževati svoje poslušalce.
Andrew Villone je Američan, ki je pred slabimi 20-imi leti med potovanjem po Evropi po naključju obiskal tudi Slovenijo. To je bila ljubezen na prvi obisk in pozneje se je večkrat vrnil – nazadnje pred 4-imi leti, ko se je z družino ob spremstvu kamer v oddaji House Hunters International preselil v Kranj. Svoje popotniške izkušnje je vnovčil tako, da pretežno Američanom in Avstralcem ponuja butično izkušnjo Slovenije ter jim odstira kulinarične in vinske presežke naše dežele.
Carina van Eck ni temnopolta. Za opazke v njenem otroštvu je bil zadosten razlog že to, da ni bila tipična nizozemska blondinka. Danes je Carina van Eck komisarka na inštitutu za človekove pravice, bila pa je tudi nacionalna koordinatorka za boj proti terorizmu. Kako gresta skupaj boj proti diskriminaciji in boj proti terorizmu, bo pojasnila v Evropi osebno.
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.
Ko se v noči na 25. december mrak spusti nad mesto, ko vsi otroci odidejo v toplo zavetje svoje postelje, ko nastane prijetna tišina, se k nam prikrade dobri mož z dolgo brado, rdečo opravo in visokimi rjavimi škornji. Če bi otroke vprašali, od kod prihaja, bi vsi kot iz topa verjetno dejali, da s Severnega tečaja. No, nekateri bi ga morda povezali z znanim podjetjem, ki je komercializiralo podobo tega dobrega moža v rdečem, ampak tisti prvi bi imeli prav. Kraj njegovega rojstva je sicer zavit v tančico skrivnosti, ampak vsi vemo, da je svoj dom pred nekaj stoletji našel na Laponskem, na najsevernejšem delu Finske. Kot ste verjetno že ugotovili, smo v božično Evropo osebno povabili samega Božička.
Evropski parlament je nagrado Saharov za svobodo misli letos podelil venezuelski demokratični opoziciji. Glavnega opozicijskega politika Leopolda Lópeza ni bilo na slovesnosti v Strasbourgu, saj je že štiri leta v zaporu. Srečali smo se z njegovim očetom in soimenjakom, ki živi v izgnanstvu v Španiji. “Sodni proces proti meni se je začel, ker sem delal na časopisu, ki je objavil novico o vpletenosti državnih uradnikov v preprodajo drog in pranje denarja v ZDA.” Prepričan je, da bi ga zaprli, če bi se vrnil v Venezuelo. Leopoldo López starejši je nekdanji urednik osrednjega časnika v Venezueli El Nacional. Z družino v Caracasu je v rednih stikih, čeprav se zaveda, da jim zelo verjetno prisluškujejo. Kritično govori o razmerah v Venezueli, ne verjame, da lahko vladavino Nicolasa Madura reši venezuelska različica bitcoina, kriptovaluta Petra. Še vedno upa, da se ne bo zgodila državljanska vojna, in zanika neposredne povezave venezuelske opozicije z ZDA in Donaldom Trumpom, čeprav se je z ameriškim predsednikom osebno srečala njegova snaha. Glava družine López, katere korenine segajo vse do vodje osamosvojitve južnoameriških kolonij od španske oblasti, Simona Bolivarja, vidi v Venezueli svetlo prihodnost, “ker je zaradi nafte še vedno ena izmed najbogatejših držav na svetu”.
Jean Ngendahimana je doma iz Kigalija, glavnega mesta Ruande, ki nam v zavesti (in na vesti) leži kot eno največjih morišč povojne zgodovine. V genocidu nad Tutsiji je izginil velik del njegove tutsijske družine, sam je bil v času genocida kot štiriletnik skupaj s starši begunec v sosednjem Kongu. V njegovi profesionalni karieri izstopa radijsko novinarsko delo v Kigaliju, ki pa ga je pred nekaj leti zaključil, ko je po nekaj kritičnih prispevkih nenadoma izginil njegov dober prijatelj in sodelavec. Odšel je v Nemčijo, kjer je danes prek projekta Erasmus Mundus podiplomski študent migracij, v Oldenburgu pa na to temo pripravlja tudi radijsko oddajo Migration heute.
Novinar Ryan Heath je Avstralec v evropski prestolnici in kot kronist dnevnega dogajanja zapeljivo birokratom nadeva človeški obraz, še več, togo Evropsko unijo mu uspe včasih narediti očarljivo in seksi. Pred enim mesecem so ga proglasili za najbolj vplivnega v digitalnem mehurčku bruseljske birokracije. Piše za vplivni portal Politico.eu, njegova rubrika Brussels Playbook ima več kot 70 tisoč naročnikov, snema tudi podkaste, pridobil si je skoraj zvezdniški status. Njegov vpogled v zakulisje Bruslja razkriva evropsko različico Hiše iz kart, so prepričani oboževalci. Kako je Evropska unija videti iz avstralskega zornega kota, kako ocenjuje vlogo Slovenije, kdo se bo v resnici priključil francosko-nemškemu vlaku, koliko je še ohranil avstralskega naglasa in zakaj ima počasi dovolj Bruslja. Ryan Heath, zvezdnik vročice bruseljske birokracije.
Andres Vombergar je argentinski nogometaš slovenskih korenin. Argentino, kjer je zaradi načina igre dobil vzdevek Tank, je letos zamenjal za Slovenijo. Tu ima veliko sorodnikov, Slovenijo pa je že pred prihodom v Olimpijo večkrat obiskal. Doma ga ne kličejo Andres, temveč Andrej, če bi lahko zaigral za kateri koli klub, pa bi bil to argentinski River Plate.
Velikokrat lahko preberemo narod Sámi ali Laponci, Lene Cecilia Sparrok pa pravi, da je za njeno ljudstvo ta izraz žaljiv. On so Samiji, natančneje južni Samiji, njihov jezik je južna samijščina, ki ga tudi zaradi temnega obdobja v zgodovini – ko so Samiji veljali za manj vredne in neumne ljudi in so številni pustili vse za seboj in postali Švedi – govori le še približno 500 ljudi. Na to temo je tudi letošnji zmagovalni film za nagrado LUX Nečista kri. Z glavno igralko Elle Marjo oziroma Lene Cecilio Sparrok in njeno sestro Mio Eriko Sparrok smo se srečali na podelitvi nagrade v Evropskem parlamentu v Strasbourgu.
Tom Kelly je torej vez med ameriško smučarsko reprezentanco in javnostjo. In to že več kot 30 let. V zimske športe se je zaljubil že zelo zgodaj in to po zaslugi televizije. Tom Kelly naj bi po letošnji smučarski sezoni odšel v pokoj in zapustil mesto podpredsednika ameriške smučarske zveze, zadolženega za odnose z javnostjo in množičnimi občili. V Soeldnu, kjer se je začela nova smučarska sezona, ga je v Evropo osebno povabil Aleš Smrekar.
Tokrat gostje Evrope, osebno! nismo iskali mi, ampak je na nek način ona našla nas. Helena Klersy je 15 letna nemška šolarka, ki je oktobra na Radiu Slovenija teden dni opravljala prakso. In s svojo prijetnostjo pustila vtis. Celo med montažo današnje oddaje je tonski mojster vzkliknil – aha, to je pa tista prijetna punca iz Nemčije.
Theo Karoumenos je prepotoval številna mesta in države, a se na koncu ustalil v Mariboru. Prepričale so ga številne kavarne in prečudovito Pohorje, pa tudi strpni prebivalci: “Nikoli me niso gledali postrani, češ, kdo si ali kaj hočeš.” Čeprav prihaja iz Francije, pravi, da ni Francoz. Ima tipično helensko ime, pa ni Grk.
Po zgodbi Krzystofa Charamse bo slej kot prej nekdo posnel film. Rodil se je v zelo verni poljski katoliški družini in si že od vedno želel postati duhovnik. Postal je ne samo to, ampak tudi predavatelj na dveh univerzah in celo del vatikanske kongregacije za doktrino vere, nekoč bolj znane kot inkvizicija. Pred dvema letoma je najprej povzročil vihar v Vatikanu, ko je zahteval, da ta podpre katalonsko samostojnost; takoj zatem pa še potres, ko je na novinarski konferenci povedal, da je gej. Ker homoseksualnost v cerkvi neuradno obstaja, so ga uradno izključili iz cerkve zaradi heteroseksualnih odnosov. Danes Charamsa predava po Evropi in razkriva hinavščino, predvsem pa obsoja homofobijo cerkve, katere del je bil tudi sam. Med drugim to dela s podatkom, da je približno polovica duhovnikov gejev. Odstotek naj bi bil vsaj tak tudi pri zadnjih dveh papežih.
Nedaleč od Krtine je vaška gostilna, kot jih je na stotine po slovenskem podeželju. Z eno veliko razliko - v njej strežejo izključno italijanske jedi in točijo samo italijanska vina. Z eno drobno izjemo, ki so jo 'izsilili' domačini. V kuhinji poveljuje 'capo cuoco' Roberto Monas, polnokrvni Italijan, ki prihaja iz Torina, kamor so se njegovi starši po drugi svetovni vojni preselili iz hrvaške Istre.
Niti predstavljati si ne moremo, skozi kaj vse mora Yara Bamieh, preden lahko odpotuje iz domače Palestine. Že dejstvo, da zato, ker se je rodila v Jeruzalemu, nima palestinske osebne izkaznice, in ker je Palestinka, rojena v Izraelu, ne more imeti izraelske osebne izkaznice, je dovolj bizarno. Še bolj bizarno pa je, da ima za potovanje v tujino jordanski potni list. Pravi, da se na vse te nedoumljivosti človek nekako navadi in mu sčasoma tudi stalen nadzor pride v navado, saj drugače ne bi imel nič od življenja. In Yara Bamieh želi od življenja čim več, je ilustratorka otroških knjig, ki si želi uspeti tudi na tujem. O tem, zakaj je študirala arhitekturo, a nikoli ni postala arhitektka, o nadzornih točkah in življenju pod budnim očesom Izraelcev ter o tem, zakaj misli, da lahko ilustracija pove več kot tisoč besed, v oddaji Evropa osebno.
Za Slovenijo je prvič slišala leta 1999, z njo pa jo je povezala nogometna tekme. Prav tista, za nas legendarna, zasnežena, v Kijevu, ki je Slovenijo popeljala na prvo evropsko prvenstvo. Takrat je spoznala Slovenca, zaradi katerega danes živi v Ljubljani. In – da, še vedno hodi na reprezentančne tekme, le da ji zdaj srce že bolj bije za drugo reprezentanco. Ukrajinska Rusinja iz Donbasa v Luganski regiji, Marija Sotnikova Štravs, je sicer prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino, piše pa tudi doktorat iz jezikovnih politik v slovanskih državah. Prav v preteklem tednu so v Ukrajini sprejeli nov zakon o jeziku v šolah, ki je že povzročil spore s praktično vsemi njihovimi sosedami. Skratka, ne samo izjemno zanimiva, temveč tudi aktualna sogovornica.
Neveljaven email naslov