Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
"Živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti"
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časopis Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Srećka Horvata smo srečali na Škrabčevi domačiji v Hrovači. Pred literarnim večerom, na katerem je predstavil svojo novo knjigo The Radicality of Love, v njej se ukvarja z odnosom revolucionarjev do ljubezni. Ne govori zgodb o sebi. Raje o svetu. In o filozofiji.
“Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.”
“Dragocena zasluga filozofov je, da stvari, ki so na prvi pogled normalne in naravne, postavijo pod vprašaj.”
Strah ga ne odvrne od obiska največjih kriznih žarišč. Pravi, da ne želi le filozofirati; dogajanje hoče videti na lastne oči. Hoče doživeti in čutiti. Zato je odšel v Kairo tik pred revolucijo na Tahrirju, v New York med okupacijo Wall Streeta, v Senegal na svetovni socialni forum. Danes spremlja begunce.
“Begunska kriza odpira vprašanje solidarnosti, tolerance, medsebojnega razumevanja in ljubezni do sočloveka. Seveda je lepše videti, kako ljudje na nemških železniških postajah pozdravljajo begunce in jim dajejo podporo, kot neonacistične shode, ki podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. Ampak ali smo res tako širokosrčni? Rekel bi, da ne.”
Srećko Horvat: “Sam vidim begunsko krizo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta.”
— Val 202 (@Val202) October 19, 2015
“V Evropi ni na vidiku nobenega karizmatičnega voditelja, ki bi zmogel potegniti Evropo iz blata. Vsi kontinenti so bolj živi. Evropa skuša ustvarjati vtis počasnosti, premišljenosti, ampak med ljudmi, ki jo vodijo, ni nobenega filozofa. Največji umi niso zraven, vsi veliki misleci različnih področij so zbežali stran. Kar velja tudi za Slovenijo, vsi najpametnejši so se umaknili. Slovenija je zelo podobna Evropi, mi pa sanjamo o tem, da smo premalo evropski. Problem je, da smo preveč evropski.”
“Za vse večji razkorak med elito in revnimi še nisem slišal rešitve.”
Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije z ekonomsko propagando. Zadnja revolucija, polna ljubezni in strasti, ki je v ospredje vrgla “free love” v vseh oblikah, je bila seksualna revolucija leta 1968. Tragika te revolucije bil prihod kapitalizma.
“Danes ljubezen narekujejo spletne aplikacije, kakršni sta Tinder in Grindr. Danes živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti.”
Pravi, da je ljubezenski naboj mogoče najti v številnih zgodovinskih dogodkih. Zato so se dogajale revolucije, ki so bile podžgane s strastjo. Brez strasti ni revolucije. Zdaj pa je strasti premalo, zato so hitre rešitve za krizno obdobje, v katerem smo, čista utopija: “Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Če se zgodi velik naboj, se lahko zaneti revolucija in se zgodijo velike družbene spremembe.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
"Živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti"
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časopis Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Srećka Horvata smo srečali na Škrabčevi domačiji v Hrovači. Pred literarnim večerom, na katerem je predstavil svojo novo knjigo The Radicality of Love, v njej se ukvarja z odnosom revolucionarjev do ljubezni. Ne govori zgodb o sebi. Raje o svetu. In o filozofiji.
“Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.”
“Dragocena zasluga filozofov je, da stvari, ki so na prvi pogled normalne in naravne, postavijo pod vprašaj.”
Strah ga ne odvrne od obiska največjih kriznih žarišč. Pravi, da ne želi le filozofirati; dogajanje hoče videti na lastne oči. Hoče doživeti in čutiti. Zato je odšel v Kairo tik pred revolucijo na Tahrirju, v New York med okupacijo Wall Streeta, v Senegal na svetovni socialni forum. Danes spremlja begunce.
“Begunska kriza odpira vprašanje solidarnosti, tolerance, medsebojnega razumevanja in ljubezni do sočloveka. Seveda je lepše videti, kako ljudje na nemških železniških postajah pozdravljajo begunce in jim dajejo podporo, kot neonacistične shode, ki podpihujejo nestrpnost in sovraštvo. Ampak ali smo res tako širokosrčni? Rekel bi, da ne.”
Srećko Horvat: “Sam vidim begunsko krizo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta.”
— Val 202 (@Val202) October 19, 2015
“V Evropi ni na vidiku nobenega karizmatičnega voditelja, ki bi zmogel potegniti Evropo iz blata. Vsi kontinenti so bolj živi. Evropa skuša ustvarjati vtis počasnosti, premišljenosti, ampak med ljudmi, ki jo vodijo, ni nobenega filozofa. Največji umi niso zraven, vsi veliki misleci različnih področij so zbežali stran. Kar velja tudi za Slovenijo, vsi najpametnejši so se umaknili. Slovenija je zelo podobna Evropi, mi pa sanjamo o tem, da smo premalo evropski. Problem je, da smo preveč evropski.”
“Za vse večji razkorak med elito in revnimi še nisem slišal rešitve.”
Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije z ekonomsko propagando. Zadnja revolucija, polna ljubezni in strasti, ki je v ospredje vrgla “free love” v vseh oblikah, je bila seksualna revolucija leta 1968. Tragika te revolucije bil prihod kapitalizma.
“Danes ljubezen narekujejo spletne aplikacije, kakršni sta Tinder in Grindr. Danes živimo v tragičnem stanju hiperseksualizacije brez prave ljubezni, brez pravega naboja in strasti.”
Pravi, da je ljubezenski naboj mogoče najti v številnih zgodovinskih dogodkih. Zato so se dogajale revolucije, ki so bile podžgane s strastjo. Brez strasti ni revolucije. Zdaj pa je strasti premalo, zato so hitre rešitve za krizno obdobje, v katerem smo, čista utopija: “Ko govorimo o predpisovanju čustvenih odnosov v družbi, moramo biti zelo previdni. Če se zgodi velik naboj, se lahko zaneti revolucija in se zgodijo velike družbene spremembe.”
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Neveljaven email naslov