Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih. “Mislil sem si, da bi bil to odličen kraj za kriminalko. Skandinavski glavni karakterji in edinstven, eksotičen kraj, ki pa je hkrati zelo podoben Skandinaviji. Slovenija je dobro organizirana država, mirna in vsaj na površju ni veliko kriminala. In to je predpogoj za dobro kriminalko.”
Brun, sicer vojni dopisnik z Balkana za različne danske časopise v začetku devetdesetih, Slovenijo obiskuje že 25 let.
“Leta 92 ali 93 sem v Slovenijo prišel tudi na dopust. Prijatelji so me spraševali, ali bom domov pripeljal kakšno puško. Slovenijo so takrat pač vsi dojemali kot del te celotne zgodbe in imela je kar težko nalogo, da je Evropi sporočila, daje tukaj mir in da je na poti proti Evropi.”
Danska in Slovenija se mu zaradi majhnosti zdita podobni, a seveda med državama obstajajo tudi velike razlike, predvsem geografska lega in naša skupna preteklost z državami, ki jih v Evropi povezujejo z nekim čisto drugim konceptom države. Danska in njene sosede so nam še vedno vzor, kako naj bi bila država urejena.
“Res je, da plačujemo visoke davke in ne, tudi mi nočemo plačevati še višjih davkov; ampak večina Dancev gotovo še vedno ne bi bila za znižanje davkov na račun socialne države. Vredno je ohranjati ta ideal, da imajo vsi enake možnosti, da bogatejši nimajo prednosti pri obravnavi in obratno. To je bistvo tega modela.”
Odzivov na roman Danska zanka se je nekoliko bal tudi pisatelj sam: “Lahko bi me obtožili površnosti, pač – butast tujec, ki pretirava. Bil sem kar prepričan, da se to ne bo zgodilo, ampak nikoli pa ne moreš vedeti in zato sem bil rahlo živčen.”
Danski preiskovalni novinar Ketil Brandt se odpravi v jugovzhodno Evropo, v nekdanjo Jugoslavijo, točneje v Sarajevo. Ko na poti tja, na ulici v Ljubljani, najdejo umorjenega njegovega prijatelja iz starih časov, nekdanjega šoferja nujne pomoči med balkanskimi vojnami, Ketil Brandt opusti svoj končni cilj. In obtiči v peklu človeške trgovine in korupcije – v Sloveniji, skupaj s slovensko novinarko in dansko rokometno zvezdnic … To bi bila zelo na kratko povzeta vsebina prve skandinavske kriminalke, ki se dogaja v Sloveniji – “Danska zanka”.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih. “Mislil sem si, da bi bil to odličen kraj za kriminalko. Skandinavski glavni karakterji in edinstven, eksotičen kraj, ki pa je hkrati zelo podoben Skandinaviji. Slovenija je dobro organizirana država, mirna in vsaj na površju ni veliko kriminala. In to je predpogoj za dobro kriminalko.”
Brun, sicer vojni dopisnik z Balkana za različne danske časopise v začetku devetdesetih, Slovenijo obiskuje že 25 let.
“Leta 92 ali 93 sem v Slovenijo prišel tudi na dopust. Prijatelji so me spraševali, ali bom domov pripeljal kakšno puško. Slovenijo so takrat pač vsi dojemali kot del te celotne zgodbe in imela je kar težko nalogo, da je Evropi sporočila, daje tukaj mir in da je na poti proti Evropi.”
Danska in Slovenija se mu zaradi majhnosti zdita podobni, a seveda med državama obstajajo tudi velike razlike, predvsem geografska lega in naša skupna preteklost z državami, ki jih v Evropi povezujejo z nekim čisto drugim konceptom države. Danska in njene sosede so nam še vedno vzor, kako naj bi bila država urejena.
“Res je, da plačujemo visoke davke in ne, tudi mi nočemo plačevati še višjih davkov; ampak večina Dancev gotovo še vedno ne bi bila za znižanje davkov na račun socialne države. Vredno je ohranjati ta ideal, da imajo vsi enake možnosti, da bogatejši nimajo prednosti pri obravnavi in obratno. To je bistvo tega modela.”
Odzivov na roman Danska zanka se je nekoliko bal tudi pisatelj sam: “Lahko bi me obtožili površnosti, pač – butast tujec, ki pretirava. Bil sem kar prepričan, da se to ne bo zgodilo, ampak nikoli pa ne moreš vedeti in zato sem bil rahlo živčen.”
Danski preiskovalni novinar Ketil Brandt se odpravi v jugovzhodno Evropo, v nekdanjo Jugoslavijo, točneje v Sarajevo. Ko na poti tja, na ulici v Ljubljani, najdejo umorjenega njegovega prijatelja iz starih časov, nekdanjega šoferja nujne pomoči med balkanskimi vojnami, Ketil Brandt opusti svoj končni cilj. In obtiči v peklu človeške trgovine in korupcije – v Sloveniji, skupaj s slovensko novinarko in dansko rokometno zvezdnic … To bi bila zelo na kratko povzeta vsebina prve skandinavske kriminalke, ki se dogaja v Sloveniji – “Danska zanka”.
Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.
Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.
Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.
Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja
Urugvajec Eduardo Strauch je eden od preživelih letalske nesreče v gorovju Andi pred 53. leti. Zgodbo o ragbi ekipi iz Urugvaja, ki se je 14. oktobra leta 1972 odpravljala na prijateljsko tekmo v Čile, letalo pa je strmoglavilo, pozna ves svet. Po njej je nastala knjiga - roman Živi, že pred leti je bil po njem posnet istoimenski film, decembra lani pa tudi novi film Sociedad de la nieve - The community of the snow. Tako knjiga kot prvi film sta se dotaknila milijonov ljudi, saj govorita o pogumu, prijateljstvu in odpuščanju. Od 45 ljudi, ki so bili na krovu, jih je 72 dni v izjemnih razmerah na gori preživelo le 16 . Eden od njih je Eduardo Strauch, ki je lani obiskal Slovenijo in po 30 letih, ko o nesreči ni govoril, o njej zdaj zopet spregovoril.
Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom.
“Hočemo funk” še danes odmeva med občinstvom na koncertih ameriškega pozavnista Freda Wesleyja. Gost Evrope osebno se lahko pohvali z dolgim seznamom sodelovanj z največjimi glasbenimi imeni, in to vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Med drugim je bil vodja zasedbe Jamesa Browna, igral z Maceom Parkerjem in Georgeem Clintonom.
François Hugo je južnoafriški klinični psiholog in mednarodno priznan svetovalec za menedžment. V prostem času je tudi pilot. Rodil se je v Malaviju, v katerem so starši delali kot misijonarji. Pomena denarja in družbenega statusa se je tako zavedel šele, ko je odšel študirat v Južno Afriko, v kateri živi še danes. V oddaji Evropa osebno je med drugim povedal, kakšno je bilo otroštvo na afriškem podeželju, kako se poslovno okolje Južne Afrike razlikuje od evropskega in kakšen je njegov recept za 51 let uspešnega zakonskega življenja.
Pedro Silveira prihaja iz severovzhodnega dela Brazilije, kjer je po naših standardih zaradi bližine ekvatorja ves čas poletje - prijetnih 32 stopinj. Zato slovensko zimo, pa čeprav je tukaj prvič videl čudežni sneg, težko prenaša. Po sedmih mesecih življenja v Sloveniji kot pravi Slovenec obožuje zelje, štruklje in govejo juho, ne mara pa “upravne enote”. O tem, kako se privaja na mraz, kako mu gre učenje slovenščine in ali si predstavlja svoje življenje preživeti v Ljubljani, pa v tokratni Evropi osebno.
Shasha Liao je v Slovenijo prišla pred osemnajstimi leti. Sem jo je pripeljala ljubezen na prvi pogled, kot rada poudari. V Ljubljani vodi turistično agencijo, dvakrat na leto obišče Kitajsko, kjer neznansko uživa v karaokah. Pravi, da če si v Sloveniji zaželi kitajsko hrano, mora v restavracijo poklicati kak dan prej, da ji pripravijo pravo kitajsko hrano, saj je ta po večini prilagojena okusu Evropejcev. Rodila se je v času politike enega otroka, zdaj pa pravi, da na Kitajskem rodnost upada, tudi poroke so vse redkejše, nepremičnine pa bistveno dražje kot tu. Ljubljana ji je všeč, ker je vse na dosegu roke, naš način življenja pa omogoča kakovostno druženje z otroki.
V Evropi osebno tokrat predstavljamo alpinista Toma Livingstona. Britanec ima za seboj veliko uspešnih alpinističnih vzponov, skupaj s Slovencema Luko Stražarjem in Alešem Česnom je za eno od odprav prejel tudi nagrado zlati cepin. Tom Livingstone se v Slovenijo rad in večkrat vrača, ta hip pa živi v Franciji.
Antropolog dr. Eric Hirsch nas z zgodbami obredov, kolonializma in misijonarizma popelje v Papuo Novo Gvinejo v osemdesetih, ko prehod iz otroštva v odraslost še ni bil predstava za turiste. Kako so domačini, ki so jim vzvišeni antropologi nekoč pravili divjaki, izkazovali svojo moč? Z Ericom Hirschem se pogovarja Gorazd Rečnik.
Gost je nekdanji alpski smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
Paradižnik, tortice, testenine, fižol, sir, pica … Hrana, ob kateri se nam pocedijo sline, in živila, ki jih lahko najdete tudi na zidovih v italijanski Veroni. Cibo oziroma po slovensko Hrana je italijanski umetnik in grafitar, ki jih ustvarja. Konec poletja je porisal tudi veliko steno pri Kinu Šiška. Tam najdete jajčevec, gobo, korenje, špargelj in papriko. Cibo je začel hrano upodabljati na stenah mesta, da bi prekril sovražna sporočila in sovražne simbole. Njegovo delo je v večini prostovoljno, srečuje se z grožnjami, nasprotniki mu uničujejo grafite, a to sprejema z ironijo. Prisluhnite mu in si tudi oglejte njegov pisan grafit.
Perje, kostumi, barve, bazen, špricanje vode. Vse to ima prostor na odru mlade pevke, plesalke in performativne igralke Lucy McCormick, ki je poleti z eno svojih predstav navdušila in milo rečeno presenetila gledalce na festivalu Mladi Levi v Ljubljani. Recitiranje poezije ob ekscesnem petju in pomankljivi obleki pač ni nekaj, česar bi bilo slovensko občinstvo vajeno. Britanka je takrat v Ljubljano prišla šele drugič, a pravi, da si svoje življenje v prihodnosti poleg domačega Londona in njej ljube Lizbone najbolje predstavlja prav v Sloveniji. Z Lucy McCormick se pogovarjamo o njeni ustvarjalnosti, trmi in delu, ki ji je v medijih prineslo naziv "prihajajoča odrska zvezda".
Lakota, ljubezen in ustvarjanje so osrednje teme pogovora Uršule Zaletelj z gostom oddaje Evropa osebno. Benjamin Clementine je glasbenik in skladatelj, ki pravi, da je težje nastopati pred dvema sopotnikoma na vlaku kot pred tisočglavo množico. Pripoveduje tudi o zasebnem življenju in sprejemanju odgovornosti, ki jo terja ljubezen. "Otroci v nas obudijo prenekatere travme iz našega odraščanja. Spomnijo nas na to, kdo in kakšni smo bili. Otroci so zato moje največje darilo, saj so iz mene privlekli tisto, kar je bilo skrito, česar dolgo nisem vedel. Zdaj sem se sposoben spoprijemati s temi občutki, ki so me spremljali dolga leta."
Meg Stuart zase pravi, da je prebivalka sveta. Rojena v New Orleansu, šolana v Los Angelesu, kariero je začela v New Yorku, zdaj pa živi razpeta med Berlinom in Brusljem. Kako se je koreografinja in plesalka, rojena v družini gledališčnikov, znašla v svetu pliejev, improviziranja, nagibov telesa in kaj točno zanjo pomeni izražanje skozi premikanje? Kako nastopati tudi pred občinstvom, ki ne razume tvojega dela, in zakaj mora biti plesalec vseskozi v gibanju, potovati in iskati nove načine izražanja in sodelovanja?
Caspar David Engstfeld z umetniškim imenom Krashkid je nemški ulični umetnik in član umetniškega kolektiva Guapo Sapo. Krashkid se je v preteklih letih udeležil številnih festivalov urbane umetnosti po svetu, enega svojih muralov je pred dvema letoma ustvaril v Palestini. Pred nekaj tedni pa je v Ljubljani poslikal zid notranjega dvorišča ljubljanskega Mestnega muzeja.
Dr. Roland Ngam je vodja področja podnebne pravičnosti in družbeno-ekološke preobrazbe v južnoafriški pisarni Rosa Luxemburg Stiftung v Johannesburgu. Z njim smo se pogovarjali o tem, zakaj Afrika najbolj čuti spremembe podnebja, kako je bilo odraščati na plantažah kave v Kamerunu, kakšno vlogo ima nogomet in zakaj je pomembna afriška glasba upora.
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Neveljaven email naslov