Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih. “Mislil sem si, da bi bil to odličen kraj za kriminalko. Skandinavski glavni karakterji in edinstven, eksotičen kraj, ki pa je hkrati zelo podoben Skandinaviji. Slovenija je dobro organizirana država, mirna in vsaj na površju ni veliko kriminala. In to je predpogoj za dobro kriminalko.”
Brun, sicer vojni dopisnik z Balkana za različne danske časopise v začetku devetdesetih, Slovenijo obiskuje že 25 let.
“Leta 92 ali 93 sem v Slovenijo prišel tudi na dopust. Prijatelji so me spraševali, ali bom domov pripeljal kakšno puško. Slovenijo so takrat pač vsi dojemali kot del te celotne zgodbe in imela je kar težko nalogo, da je Evropi sporočila, daje tukaj mir in da je na poti proti Evropi.”
Danska in Slovenija se mu zaradi majhnosti zdita podobni, a seveda med državama obstajajo tudi velike razlike, predvsem geografska lega in naša skupna preteklost z državami, ki jih v Evropi povezujejo z nekim čisto drugim konceptom države. Danska in njene sosede so nam še vedno vzor, kako naj bi bila država urejena.
“Res je, da plačujemo visoke davke in ne, tudi mi nočemo plačevati še višjih davkov; ampak večina Dancev gotovo še vedno ne bi bila za znižanje davkov na račun socialne države. Vredno je ohranjati ta ideal, da imajo vsi enake možnosti, da bogatejši nimajo prednosti pri obravnavi in obratno. To je bistvo tega modela.”
Odzivov na roman Danska zanka se je nekoliko bal tudi pisatelj sam: “Lahko bi me obtožili površnosti, pač – butast tujec, ki pretirava. Bil sem kar prepričan, da se to ne bo zgodilo, ampak nikoli pa ne moreš vedeti in zato sem bil rahlo živčen.”
Danski preiskovalni novinar Ketil Brandt se odpravi v jugovzhodno Evropo, v nekdanjo Jugoslavijo, točneje v Sarajevo. Ko na poti tja, na ulici v Ljubljani, najdejo umorjenega njegovega prijatelja iz starih časov, nekdanjega šoferja nujne pomoči med balkanskimi vojnami, Ketil Brandt opusti svoj končni cilj. In obtiči v peklu človeške trgovine in korupcije – v Sloveniji, skupaj s slovensko novinarko in dansko rokometno zvezdnic … To bi bila zelo na kratko povzeta vsebina prve skandinavske kriminalke, ki se dogaja v Sloveniji – “Danska zanka”.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih. “Mislil sem si, da bi bil to odličen kraj za kriminalko. Skandinavski glavni karakterji in edinstven, eksotičen kraj, ki pa je hkrati zelo podoben Skandinaviji. Slovenija je dobro organizirana država, mirna in vsaj na površju ni veliko kriminala. In to je predpogoj za dobro kriminalko.”
Brun, sicer vojni dopisnik z Balkana za različne danske časopise v začetku devetdesetih, Slovenijo obiskuje že 25 let.
“Leta 92 ali 93 sem v Slovenijo prišel tudi na dopust. Prijatelji so me spraševali, ali bom domov pripeljal kakšno puško. Slovenijo so takrat pač vsi dojemali kot del te celotne zgodbe in imela je kar težko nalogo, da je Evropi sporočila, daje tukaj mir in da je na poti proti Evropi.”
Danska in Slovenija se mu zaradi majhnosti zdita podobni, a seveda med državama obstajajo tudi velike razlike, predvsem geografska lega in naša skupna preteklost z državami, ki jih v Evropi povezujejo z nekim čisto drugim konceptom države. Danska in njene sosede so nam še vedno vzor, kako naj bi bila država urejena.
“Res je, da plačujemo visoke davke in ne, tudi mi nočemo plačevati še višjih davkov; ampak večina Dancev gotovo še vedno ne bi bila za znižanje davkov na račun socialne države. Vredno je ohranjati ta ideal, da imajo vsi enake možnosti, da bogatejši nimajo prednosti pri obravnavi in obratno. To je bistvo tega modela.”
Odzivov na roman Danska zanka se je nekoliko bal tudi pisatelj sam: “Lahko bi me obtožili površnosti, pač – butast tujec, ki pretirava. Bil sem kar prepričan, da se to ne bo zgodilo, ampak nikoli pa ne moreš vedeti in zato sem bil rahlo živčen.”
Danski preiskovalni novinar Ketil Brandt se odpravi v jugovzhodno Evropo, v nekdanjo Jugoslavijo, točneje v Sarajevo. Ko na poti tja, na ulici v Ljubljani, najdejo umorjenega njegovega prijatelja iz starih časov, nekdanjega šoferja nujne pomoči med balkanskimi vojnami, Ketil Brandt opusti svoj končni cilj. In obtiči v peklu človeške trgovine in korupcije – v Sloveniji, skupaj s slovensko novinarko in dansko rokometno zvezdnic … To bi bila zelo na kratko povzeta vsebina prve skandinavske kriminalke, ki se dogaja v Sloveniji – “Danska zanka”.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Neveljaven email naslov