Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
30-letnik se je rodil v Nemčiji, kamor so starši s Šrilanke pribežali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom
Sinthujan Varathara je eden tistih v množici več stotisočih ali pa že kar milijonov, ki je v enem izmed begunskih valov v preteklosti našel svojo prihodnost v Nemčiji. Trenutno je eden od zaposlenih pri organizaciji Refugees Welcome.
“Rodil sem se v kampu v Nemčiji. Prvih pet let življenja sem preživel v begunskem središču, državljanstvo v Nemčiji sem dobil šele pri desetih letih. Hodil sem v nemške šole, izkusil nemški izobraževalni sistem. Toda takoj, ko sem končal srednjo šolo, sem se preselil v London, kjer sem končal študij, trenutno pa delam doktorat.”
Nemčija že leta in leta sprejema begunce iz različnih držav, kar je privedlo do tega, da ima najmanj 15 odstotkov današnjih prebivalcev Nemčije v sorodu kakšnega migranta, poudarja.
“Sam menim, da je ta številka še večja. V primerjavi s tem, kakšna je bila Nemčija pred 30. leti, je danes slika povsem drugačna. Z novimi begunci bo v državi več raznolikosti, kulturnih ozadij, a mislim, da to ne bo občutno vplivalo na tkanino nemške družbe. Ne pozabimo, da v Nemčiji že zdaj živi več deset tisoč Sircev. Mislim da lahko s pojavom novega begunskega vala govorimo predvsem o širitvi določenih etničnih skupnosti v Nemčiji.”
Iz lastnih izkušenj pravi, da so kampi, v katerih bivajo begunci, zelo žalostni kraji. Ljudje živijo v izolaciji, v sebi pogrevajo veliko melanholije in žalosti. “A za otroka je lahko še tako žalosten kraj prostor za igro, sploh če je med vrstniki. Če greste v begunske centre, lahko na eni strani vidite obupane starše in na drugi strani otroke, ki sicer razumejo globino tega, kar se dogaja okrog njih, še vedno pa vse skupaj spreminjajo v igro. In takšno je bilo tudi moje otroštvo v begunskih centrih.”
Trenutno dela za organizacijo Refugees Welcome, ki je v Nemčiji začela povezovanje beguncev in zasebnih ponudnikov sob. S tem želijo vsaj za nekatere begunce spremeniti življenje v Evropi v človeka vredno izkušnjo in karseda skrajšati bivanje v begunskih centrih.
“Z našo pobudo in akcijo jih želimo iztrgati od tam, jih postaviti v sredo družbe, naravnost v stanovanja ljudi, jim sporočiti, da obstaja drugačna pot, da so priložnosti, ki jih lahko dosežeš. Država sama je sicer do tega brezbrižna, a po drugi strani obstaja veliko civilnega angažiranja v prid temu.”
Po najnovejših podatkih je trenutno v stanovanja po Nemčiji nameščenih več kot 200 beguncev, v Avstriji so domovanje uredili več kot 120 beguncem.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
30-letnik se je rodil v Nemčiji, kamor so starši s Šrilanke pribežali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom
Sinthujan Varathara je eden tistih v množici več stotisočih ali pa že kar milijonov, ki je v enem izmed begunskih valov v preteklosti našel svojo prihodnost v Nemčiji. Trenutno je eden od zaposlenih pri organizaciji Refugees Welcome.
“Rodil sem se v kampu v Nemčiji. Prvih pet let življenja sem preživel v begunskem središču, državljanstvo v Nemčiji sem dobil šele pri desetih letih. Hodil sem v nemške šole, izkusil nemški izobraževalni sistem. Toda takoj, ko sem končal srednjo šolo, sem se preselil v London, kjer sem končal študij, trenutno pa delam doktorat.”
Nemčija že leta in leta sprejema begunce iz različnih držav, kar je privedlo do tega, da ima najmanj 15 odstotkov današnjih prebivalcev Nemčije v sorodu kakšnega migranta, poudarja.
“Sam menim, da je ta številka še večja. V primerjavi s tem, kakšna je bila Nemčija pred 30. leti, je danes slika povsem drugačna. Z novimi begunci bo v državi več raznolikosti, kulturnih ozadij, a mislim, da to ne bo občutno vplivalo na tkanino nemške družbe. Ne pozabimo, da v Nemčiji že zdaj živi več deset tisoč Sircev. Mislim da lahko s pojavom novega begunskega vala govorimo predvsem o širitvi določenih etničnih skupnosti v Nemčiji.”
Iz lastnih izkušenj pravi, da so kampi, v katerih bivajo begunci, zelo žalostni kraji. Ljudje živijo v izolaciji, v sebi pogrevajo veliko melanholije in žalosti. “A za otroka je lahko še tako žalosten kraj prostor za igro, sploh če je med vrstniki. Če greste v begunske centre, lahko na eni strani vidite obupane starše in na drugi strani otroke, ki sicer razumejo globino tega, kar se dogaja okrog njih, še vedno pa vse skupaj spreminjajo v igro. In takšno je bilo tudi moje otroštvo v begunskih centrih.”
Trenutno dela za organizacijo Refugees Welcome, ki je v Nemčiji začela povezovanje beguncev in zasebnih ponudnikov sob. S tem želijo vsaj za nekatere begunce spremeniti življenje v Evropi v človeka vredno izkušnjo in karseda skrajšati bivanje v begunskih centrih.
“Z našo pobudo in akcijo jih želimo iztrgati od tam, jih postaviti v sredo družbe, naravnost v stanovanja ljudi, jim sporočiti, da obstaja drugačna pot, da so priložnosti, ki jih lahko dosežeš. Država sama je sicer do tega brezbrižna, a po drugi strani obstaja veliko civilnega angažiranja v prid temu.”
Po najnovejših podatkih je trenutno v stanovanja po Nemčiji nameščenih več kot 200 beguncev, v Avstriji so domovanje uredili več kot 120 beguncem.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neil Brand je človek z žametno globokim glasom, mogočno postavo in prefinjenim britanskim naglasom. A to ni to, kar naredi glavni vtis. Ulovi te, ko sede za klavir, brez not, in spesni, karkoli ti pade na pamet. Njegova posebnost so nemi filmi, v minulih treh desetletjih se je povzpel v enega izmed najboljših svetovnih pianistov za spremljanje nemih filmov. Nikoli ne igra po notah, je kot neke vrste gladiator, ki se podobno kot nevedni gledalec spusti v nepredvidljivo areno filma in se pusti presenetiti.
Njen zadnji roman (Žitkovske boginje) je na Češkem sprožil pravo evforijo, saj so ga prodali že v 140 tisoč izvodih, preveden pa je do danes v 15 jezikov. Kateřina je sicer večino svoje kratke kariere delala kot kustosinja, vmes pa napisala dva izjemno uspešna romana. Skupno jima je, da vrtata po tematikah, ki ljudi vznemirjajo, pa naj gre za lezbično junakinjo zelo katoliškega okolja ali pa za sudetske Nemce, ki Čehe še vedno razdvajajo skoraj tako, kot Slovence partizani in domobranci.
Adelmo “Sugar” Fornaciari. Ljubitelj bluesa, črnih mačk, takšnih in drugačnih, vinar in svetovljan. Od San Rema do New Orleansa, od Randya Jacksona do Marka Knopflerja. Od petka rezident arene v Veroni in kmalu na obisku v Ljubljani. Z zgodbami o Ameriki, izgubljenih ljubeznih, naključnih srečanjih in teranu. Osebno.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Pravi, da v svoji državi ne bi nikoli štopala, se sama sprehajala v temi ali se pogovarjala kar z vsakim mimoidočim. “Na primer sprehod pozno zvečer pod mostom, tega v Bogoti ne bi počela. Paziti moraš, kod hodiš in s kom se pogovarjaš.” A zadeve se tudi tam spreminjajo – po podpisu sporazuma z levičarskim gibanjem Farc o dokočni prekinitvi spopadov bodo zadeve šle samo še navzgor, varnost se bo izboljšala, je prepričana Silvana Rodriguez. Kljub temu pa ji Bogota ni ostala v srcu, saj je bila že od malih nog njen cilj Evropa. In tako je zdaj 11-milijonsko Bogoto Silvana zamenjala za 40-krat manjšo Ljubljano. Kaj jo je pripeljalo sem, zakaj so v njeni domovini lepotna tekmovanja sanje skoraj vsake deklice in kako zelo je Kolumbijce zaznamoval kokainski kralj Pablo Escobar, pa v oddaji Evropa, osebno.
Hotel je postati kirurg, a ker – kot sam pravi – ima na rokah deset palcev, se je odločil za psihiatrijo. No, vmes je študiral še angleščino, razmišljal o gastroeterologiji in pediatriji, na koncu pa se je specializiral iz psihiatrije in se zaposlil na oddelku za psihologijo na univerzi Yale. Imel je svojo ordinacijo v New Havnu v zvezni državi Connecticut v Združenih državah Amerike, na Yaleu pa preučuje in poučuje duševne motnje in kako so te prikazane v številnih filmih. Zadnjih nekaj let usklajuje svoje življenje med Italijo in Connecticutom: pol leta namreč preživi v Italiji – tja se je preselil, da bi bil bliže sinu, ki živi v Sloveniji. Zapleteno? Jamesu Charneyju se zdi to najnaravnejša stvar, kar jih je kdaj storil, da bi bil bliže družini.
Gost tokratne Evrope, osebno! je doktoriral iz človeške neumnosti. Njegov profesor se je celo pošalil, da je neumnost njegova najmočnejša točka. Seveda ne, ker bi bil tako neumen, temveč ker je iz neumnosti naredil resno znanost. Neumnost je po njegovem evolucijska prednost ljudi, vsak je neumen na svoj in unikaten način, le naučiti se moramo, da zaradi neumnosti padamo čim manjkrat in čim manj neumno.
Vrhunsko manekenko Petro Nemcovo Ljubljana spominja na domačo Prago, čeprav zase ne pravi, da je Čehinja, temveč svetovljanka. Svojo lepoto zna unovčiti. Toda kot priznava, čedalje bolj spoznava, da se svet ne vrti okoli nje oz. okoli ljudi in da smo v vesolju neskončno majhni. Nežen make-up, rahlo poudarjene oči, rožnata šminka, spuščeni dolgi lasje, delujejo kot da se ni z njimi ni veliko ukvarjala, a gre v resnici za skrbno dodelano pričesko. Roza krilo in majica brez rokavov. Črni čevlji z visokimi petami. Petra Nemcova je očarljiva. Njena dobra volja pa je nalezljiva.
Gost oddaje Evropa osebno je nekdanji fotomodel, ki je poziral v družbi največjih svetovnih imen modnega sveta. Fernando Fernades je po prometni nesreči postal paraplegik, a se ni predal. Ima svojo televizijsko oddajo o adrenalinskih športih, postal je svetovni prvak v para-kajakaštvu, kot fotomodel podira tabuje o invalidih, ustanovil je institut za pomoč otrokom invalidom – in v Braziliji ostal medijska zvezda.
V Slovenijo je prišel leta 1988. Takrat, pri osemnajstih letih, je sicer želel ostati v Siriji, kjer je preživel otroštvo, imel prijatelje, vendar družina ni imela izbire. V domovino se ni več vrnil. Bilo bi prenevarno. Danes se Váel Hanuna ukvarja s prevajalstvom in je pred meseci pomagal ob prihodu beguncev v Slovenijo. Med enim od obhodov po šotorih v Dobovi ga je presenetil ženski glas. “Obrnem se in reče – živijo, me ne poznaš? Pove svoje ime in ugotovim, da je moja sestrična. Neverjetno, kako in kje sva se srečala. 28 let se nisva videla!"
David Cronin je irski novinar, ki se je večino svoje kariere ukvarjal z gospodarstvom in o tem poročal iz Bruslja. Potem pa se je leta 2001 naključno prijavil na izobraževalno ekskurzijo za novinarje v Palestino, bil na novinarski konferenci Ariela Šarona in se v trenutku odločil, da je ljudi, ki poročajo o gospodarstvu dovolj, nikakor pa ni dovolj novinarjev, ki poročajo o bližnjem vzhodu. Danes piše predvsem o projektih, ki jih v okviru »sodelovanja na področju znanosti in raziskav« v Izraelu sofinancira EU, precejšen del te “znanosti” pa se usmerja v razvoj orožja, pravi David. Izrael je praktično del EU, dodaja.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
V tokratno Evropo osebno prihaja okoljevarstvenica, ki je videla tudi zelo skrita ameriška pogajalska izhodišča za prostotrgovinski sporazum TTIP. O tem ne sme govoriti, saj bi lahko končala za zapahi, zato nam Sharon Treat ne bo izdala podrobnosti iz dokumentov, ki jih je videla v pisarni FBI-ja. Bo pa z nami delila nekaj odmevnih primerov, ki jih je kot pravnica dobila proti korporacijam, ki uničujejo okolje.
Njegova spletna stran ima v naslovu kar 22 dvojnih v-jev. Morda zato, da ve, kaj bo prvo novinarsko vprašanje, na katerega bo moral odgovarjati. Švicarski sin hrvaških staršev, delujoč nekje med Zürichom in Londonom, je postal bolj javno izpostavljen, ko sta s kolegico na splet spustila programček “Random Darknet Shoper”. Ta na darknetu kupuje naključne predmete, od denarja do ponarejene viagre in drog, ter jih pošilja v izbrano galerijo. S projektom, pravi Domagoj, sta si s kolegico najprej prislužila obisk policije in tožilca, potem pa sta sprožila vrsto vprašanj o odgovornosti, ki nas kmalu čakajo denimo v povezavi z avtomobili brez voznikov ali pa računalniškimi programi, zaradi katerih se sesuvajo borze. Kdo je kriv? Poskušal nam bo povedati Domagoj Smoljo.
20 let je predaval biologijo kot profesor na Univerzi v Madridu ter kot gostujoči profesor na različnih univerzah Južne Amerike. Hkrati je vsako leto za nekaj mesecev poniknil in se odpravil na odročen košček našega planeta ter tam snemal avtentične zvoke. Danes je ena svetovno najbolj priznanih figur zvočne in eksperimentalne glasbene scene.
“Naša generacija je odrasla kot generacija razvajenih otrok. Generaciji naših staršev in starih staršev sta potrebovali vsaka svojo svetovno vojno, da sta postali odrasli. Morda je ta nova, s terorizmom umazana doba nastopila, da končno odrastemo tudi mi,” razmišlja francoski pisatelj Frédéric Beigbeder, ki se je v Ljubljani mudil ob nedavnem Knjižnem sejmu. Nekdanji oglaševalec, ki je vso obskurnost kovanja reklam razprostrl med knjižne platnice in s tem zaslovel, je med drugim objavil tudi roman o napadu na newyorška dvojčka, sveže pa je v slovenščino prevedeno njegovo delo Oona in Salinger.
Neveljaven email naslov