Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov, v pogovoru z njim pa se je razkrila tudi zanimiva povezava med Slovenijo in Tajvanom.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov.
Da je s Tajvana in ne Tajske, se je že kar ponavljal, še zlasti pa ne iz Kitajske, čeprav bi površen spraševalec hitro sklepal tako, če bi ošvrknil njegov potni list. Tajvanu se namreč uradno reče “Republika Kitajska”.
Zaposlen je na tajvanskem ministrstvu za izobraževanje. Šola pri njih traja od osmih do petih, zatem se začne tako imenovana “šola v senci”, v kateri šolarji izpopolnjujejo svoje znanje vse tja do devetih, desetih zvečer.
“Situacija se je tako zapletla, da vlada celo spodbuja ljudi, naj hodijo domov prej. Uvedli so tudi spodbude delodajalcem, da ljudi spuščajo domov prej. A očitno je zagretost za delo azijska vrednota – na Japonskem s tem še bolj pretiravajo.”
Ko raziskuješ tajvansko zgodovino, hitro uvidiš, da je bil ta otok na prepihu Tihega oceana stičišče vseh mogočih kultur.
“Prvo znano ime Tajvana je bilo Formoza. Pravzaprav so mu to ime nadeli Evropejci. Bili so uročeni nad njegovo lepoto in so ga tudi poimenovali tako – otok lepote.”
Številni tujci ga sprašujejo o odnosu Tajvana in Kitajske.
“Trenutno ni težav, odnos med državama je miren in brez resnih konfliktov. Večina Tajvancev, na primer moj pra-praded, so se v Tajvan priselili iz Kitajske. Morda bi kdo zato lahko tudi sklepal, da je v meni še nekaj kitajske krvi. A s stoletji smo Tajvanci izoblikovali svojo identiteto, na katero smo ponosni.”
A pomaknimo se od politike h gospodarstvu. Država z desetkrat več prebivalci od Slovenije, ki živijo na le polovico večjem ozemlju od našega, ima dvakrat večji bruto domači proizvod na prebivalca kot Slovenija.
“Paradni konj naše države je visoka tehnologija. Če se ozrete okrog sebe, imate po vsej verjetnosti v svoji bližini kakšno reč ali vsaj njeno sestavino, ki izvira iz Tajvana.”
Sicer pa smo v pogovoru našli tudi stično točko med Slovenijo in Tajvanom. “Po državljanski vojni je Tajvan pristal v zelo slabem stanju. Takšen je bil zlasti vzhodni del otoka, kjer je vladala velika revščina, zelo pičla je bila tudi zdravstvena oskrba. Na srečo je na Tajvan prišel Slovenec, ki ga Tajvanci zelo spoštujejo.”
Ja, pri nas ga poznamo pod imenom Janez Janež. Bil je zdravnik in kirurg iz Dolskega pri Ljubljani, ki se je rodil leta 1913, umrl pa leta 1990 in ki je večji del življenja preživel na Kitajskem in v Tajvanu.
“A ne le to – spodbodel je izobraževanje ljudi in tudi na tak način pomagal ljudem v boju zoper revščino in pomanjkljivo zdravstveno oskrbo. Njegova bolnišnica je prejela zelo visoko državno priznanje za pomemben prispevek k napredku celotne družbe. Ob njegovi smrti je za njim žalovalo veliko ljudi, postal je del tajvanske kulture.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov, v pogovoru z njim pa se je razkrila tudi zanimiva povezava med Slovenijo in Tajvanom.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov.
Da je s Tajvana in ne Tajske, se je že kar ponavljal, še zlasti pa ne iz Kitajske, čeprav bi površen spraševalec hitro sklepal tako, če bi ošvrknil njegov potni list. Tajvanu se namreč uradno reče “Republika Kitajska”.
Zaposlen je na tajvanskem ministrstvu za izobraževanje. Šola pri njih traja od osmih do petih, zatem se začne tako imenovana “šola v senci”, v kateri šolarji izpopolnjujejo svoje znanje vse tja do devetih, desetih zvečer.
“Situacija se je tako zapletla, da vlada celo spodbuja ljudi, naj hodijo domov prej. Uvedli so tudi spodbude delodajalcem, da ljudi spuščajo domov prej. A očitno je zagretost za delo azijska vrednota – na Japonskem s tem še bolj pretiravajo.”
Ko raziskuješ tajvansko zgodovino, hitro uvidiš, da je bil ta otok na prepihu Tihega oceana stičišče vseh mogočih kultur.
“Prvo znano ime Tajvana je bilo Formoza. Pravzaprav so mu to ime nadeli Evropejci. Bili so uročeni nad njegovo lepoto in so ga tudi poimenovali tako – otok lepote.”
Številni tujci ga sprašujejo o odnosu Tajvana in Kitajske.
“Trenutno ni težav, odnos med državama je miren in brez resnih konfliktov. Večina Tajvancev, na primer moj pra-praded, so se v Tajvan priselili iz Kitajske. Morda bi kdo zato lahko tudi sklepal, da je v meni še nekaj kitajske krvi. A s stoletji smo Tajvanci izoblikovali svojo identiteto, na katero smo ponosni.”
A pomaknimo se od politike h gospodarstvu. Država z desetkrat več prebivalci od Slovenije, ki živijo na le polovico večjem ozemlju od našega, ima dvakrat večji bruto domači proizvod na prebivalca kot Slovenija.
“Paradni konj naše države je visoka tehnologija. Če se ozrete okrog sebe, imate po vsej verjetnosti v svoji bližini kakšno reč ali vsaj njeno sestavino, ki izvira iz Tajvana.”
Sicer pa smo v pogovoru našli tudi stično točko med Slovenijo in Tajvanom. “Po državljanski vojni je Tajvan pristal v zelo slabem stanju. Takšen je bil zlasti vzhodni del otoka, kjer je vladala velika revščina, zelo pičla je bila tudi zdravstvena oskrba. Na srečo je na Tajvan prišel Slovenec, ki ga Tajvanci zelo spoštujejo.”
Ja, pri nas ga poznamo pod imenom Janez Janež. Bil je zdravnik in kirurg iz Dolskega pri Ljubljani, ki se je rodil leta 1913, umrl pa leta 1990 in ki je večji del življenja preživel na Kitajskem in v Tajvanu.
“A ne le to – spodbodel je izobraževanje ljudi in tudi na tak način pomagal ljudem v boju zoper revščino in pomanjkljivo zdravstveno oskrbo. Njegova bolnišnica je prejela zelo visoko državno priznanje za pomemben prispevek k napredku celotne družbe. Ob njegovi smrti je za njim žalovalo veliko ljudi, postal je del tajvanske kulture.”
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Neveljaven email naslov